Caribou v Orto baru

caribou_001

Caribou / Orto klub, Ljubljana, 2.10.2005


Nedeljski večer je v ljubljanskem Orto klubu minil v pričakovanju kanadskega alter zvezdnika Caribou, ki je bil še do nedavnega bolj znan pod imenom Manitoba. Po dobrem letu premora (lani je nastopil na Metelkovi) se je Dan Snaith zopet vrnil v Ljubljano, kjer je skušal dokazati svoj sloves izrednega live glasbenika, kar mu je v preteklosti priznalo že kar nekaj glasbenih medijev svetovnega slovesa, med njimi tudi NME. Na koncertih sta poleg Dana po novem prisotna tudi dva multiinštrumentalista in VJ.


Ob 22. uri, ko naj bi se koncert uradno začel, je bil Orto napolnjen le s skromnim številom obiskovalcev, kar nam je dalo vedeti, da bo na začetek nastopa treba počakati še kar nekaj časa. Ta čas sem izkoristil za pogled na oder, ki je bil dokaj nenavaden (če veš, da bo nastopil trio): dva seta bobnov, klaviature, kitara, arsenal efektov ter razni semplerji in podobno. V oči sta bodla seveda kar dva kompleta bobnov, ki v kombinaciji s tričlansko zasedbo res puščata v dilemi, kaj lahko pričakuješ. No, nekaj po pol enajsti zvečer je Orto (ki se je medtem že kar napolnil) v glavo dobil desetsekundni šus poplave hrupa, ki je naznanil začetek koncerta. Nadaljevanje je teklo v nekoliko mirnejšem, a kljub temu glasnem slogu. Caribou komadi izgledajo nekako takole: Dan na klaviaturah oz. za najrazličnejšimi elektronskimi pomagali, en član benda na bobnih, drugi pa na kitari. Preprosti bobnarski ritmi, psihadelični efekti, indie kitarsko brenkanje in zasanjano Danovo petje se med komadom sprevržejo v serijo močnih in le delno kontroliranih udrihanj po bobnih (sedaj tudi Dan sede za bobne) in misterij o dveh setih se zjasni: šus je seveda veliko večji, če po bobnih razbijata dva glasbenika, namesto enega. Če stojiš cca 2 metra od odra in ti poleg omenjenega rafala bobnarskih ritmov v glavo suva še plaz semplov in zvokov elektronskih aparatur, si lahko predstavljate, da je glasbena izkušnja s Caribou izjemno glasna in neposredna. Na albumih je slika namreč  nekoliko drugačna (predvsem tišja in bolj umirjena), zato je bila verjetno za marsikoga  (vključno z mano) izkušnja v živo pravo presenečenje, ki pa jo lahko štejem zgolj kot pozitiven vtis. Zanimivo sliko koncerta dajejo tudi vizualne projekcije, ki so v glavnem serija risanih animacij in manipulacij s fotografijami. Na trenutke povsem z glasbo usklajena projekcija, ki se nadaljuje v kaotično risanko, v kombinaciji s hrupno čustvenimi Caribou nedvomno pušča nasmeh na obrazu. Slabo uro trajajoči (en bis) »kocinodvigajoči« performans je navdušil, predvsem pa presenetil. Ravno to, da nas večina ni vedela, kaj pričakovati, dobili pa smo kar konkretno dozo zelo drugačnega pogleda na glasbo, je po mojem mnenju zaznamovalo koncert, kakršnih si želimo še več. Hvala bogu, da imamo Bubo…


Tekst in foto: Peter Cerar

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.