Berlinski noči z brati Norén

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Sugarplum Fairy, 12. oktober, Magnet Club, Berlin


Mando Diao, 13. oktober, Columbiahalle, Berlin


 


Mando Diao in Sugarplum Fairy. Prvi v oktobru za šalo razprodajajo nemške dvorane, drugi zaenkrat le manjše klube. Skupini iz švedskega industrijskega mesteca Borlänge, kjer imajo največ umorov in drogerašev v državi, pa veže več kot le krajevna pripadnost in trenutno koncentriranje po Nemčiji. Vodilna moža (oziroma prej fanta) Sugarplum Fairy Victor in Carl Norén sta namreč brata pevca skupine Mando Diao Gustafa Noréna. In nevede smo v dveh zaporednih nočeh okusili tako mlajšo kot starejšo generacijo.


 


Dan pred nastopom Mando Diao v berlinski Columbiahalle so na drugem koncu mesta, v klubu Magnet, nastopili Sugarplum Fairy. Žal je tudi tokrat veljala nemška točnost, kar za Slovenke, navajene n-urnih zamud koncertov v klubih, ni pomenilo nič dobrega. Ko smo se torej prikazale na vratih, je od znotraj že odmevala kombinacija Beatlesov, Clashev, Oasisov in Rolling Stonesov. In ker je bil odgovor na vprašanje, koliko časa bo koncert še trajal, malo, smo se odločile počakati na after-party in se tolažile s tem, da je jutri nov dan. No, (točno!) ob enajstih se je res začelo klubsko dogajanje, na katerem so vajeti v svoje roke vzeli člani benda, kar pomeni, da se je vrtela njim najljubša glasba (beri zgoraj), fenice pa so dobile priložnost poplesavati ob, če verjamemo nemškim medijem, prihajajočih zvezdah.


 


Mando Diao pravijo, da je njihova glasba za fena nekaj takega, kot religija za vernika. Tudi če to ne drži za fene, pa je po branju zgodovine benda očitno, da drži za njih. V kraju, kjer so odraščali, je bila glasba namreč ena redkih rešilnih bilk, ki so se je člani skupine trdno oprijeli, in z albumom Bring ’em in ter lanskim Hurricane Bar se je ves trud končno poplačal.


 


Berlinska hala je bila napolnjena do zadnjega kotička in stvari so bile tudi tokrat organizirane v klasično nemškem stilu – dirigirana vrsta za garderobo, pfand za kozarce in seveda do minute natančen začetek koncerta. Po dveh predskupinah, o katerih vem samo to, da je bila prva mnogo boljša od druge, se je končno začelo. Dve uri norenja na celotno prvo in drugo plato, pa še nekaj starejših in novejših komadov. Vzdušje v hali je bilo noro in z Alenko sva bili presrečni, da sva lahko stali na balkonu in se nama ni bilo treba boriti s pritiskom podivjane množice v parterju. Po odzivu občinstva, v katerem so v razmerju 80-20 prevladovala dekleta, pa je bilo vseeno opaziti, da so Mando Diao resnične zvezde v Nemčiji šele kratek čas, saj je bila prepoznavnost starejših hitov, kot je na primer Sheepdog, precej nična, medtem ko je na Paralyzed, Down in the Past in God Knows hala skorajda eksplodirala.


 


Po dveh bisih, ki sta vključevala tudi izvirne predelave in akustični dodatek, se je band, ki ga čaka še dolga evropska turneja, utrujen poslovil. Bratu Norén je že zmanjkovalo glasu, sopevec Björn pa je dosegel točko ”zgoraj brez,” kar ponovno priča o precej razgretem ozračju. Tudi meni je bilo tisti hip dovolj, saj ne glasilke ne križ niso več podpirali mojega najstniškega norenja. Ampak že kako uro kasneje bi se takoj vrnila v Columbiahalle…


 


Tina H. Zakonjšek


 


foto: Alenka Klun

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.