Vrnitev Breakbeatnikka

breakbeatnik_2005_001

sreda, 28. 9., Media Park, Ljubljana


Pa smo ga dočakali. Veliko govora je bilo o ponovnem vstajenju festivala, ki se nam je tako priljubil na začetku novega tisočletja, a se je njegova zgodba žal že po dveh izvedbah končala. Zdaj pa se je Breakbeatnikk vrnil. Na novi lokaciji, a z enakim konceptom. V enem večeru pokriti več žanrov, katerih nadpomenka pa je ena sama – urbana glasba.


Festival je bil pravzaprav razdeljen na dva dela. Že v torek so v Ljubljani potekale glasbene delavnice, na katerih so tuji nastopajoči mojstri delili svoje znanje in izkušnje z vsemi, ki jih to zanima. Eden izmed udeležencev je povedal, da so bile že samo delavnice vredne vsega denarja, ki ga je plačal za karto, po čemer lahko sklepamo, da so bile poučne in koristne, ter zaključimo, da bi bilo treba artiste, ki pridejo k nam nastopati, večkrat izkoristiti še v izobraževalne namene. Vrhunec je festival vseeno dosegel v sredo, ko so v Media Parku nastopili hiphop-soul-funkerji One Self, London Elektricity – drum’n’basserji v živo in za konec še breakbeat DJ Freq Nasty.


Ob prihodu, ki se je izkazal za prezgodnjega, je bila podoba hale z vidika obiska še precej žalostna, medtem ko so veliki ekrani z edinstvenimi projekcijami in širjenje basovskih linij z odra obetali veliko. Nekaj ur kasneje se je slika pod odrom spremenila in ostalo je ravno dovolj prostora za premikanje in izvajanje plesnih aktivnosti, h katerim nas je glasba dobesedno prisilila. Kdo namreč lahko ostane hladen ob energičnih izvajalcih, ki so poleg tega še tako zelo posebni. Pa pojdimo lepo po vrsti.


Prvi so na oder stopili One Self, skupina, sestavljena iz dveh DJ-ev, dveh vokalistov in enega tolkalca. Da jih poslušaš z veseljem, poskrbijo z izvrstno izrabljeno kombinacijo ženskega in moškega vokala, ki sega vse od repanja do prodornega petja, dovršeno umetnostjo turntableanja (DJ Woody je v tem svetovni prvak), živim elementom, ki ga prispeva Bongo Pete s tolčenjem po kongih, bongih in podobnih mi neznanih tolkalih, ter z uigranostjo in dovršenostjo svojega nastopa. Na svoj račun so tako že na samem začetku večera prišli ljubitelji hiphopa, mi drugi, ki hiphop bolj ali manj enačimo s črnskimi MTV-jevskimi izvajalci, pa smo se znova spomnili, da se znotraj žanra vedno najdejo bendi, ki grejo v uho. Da tega le prehitro spet ne pozabim…


Sledila je skupina London Elektricity Live. Že na letošnjem Summerbrejku smo bili navdušeni nad avstrijskimi Bauchklang, ki so glasbo proizvajali s svojimi glasovi, zdaj pa nas je spet čakal drum’n’bass v živo, a tokrat z inštrumenti. Noro je bilo v živo slišati odigrane komade, ki jih poznamo samo s kompilacij založbe Hospital (katere lastnik, Tony Colman, je eden izmed članov skupine). Poleg njega LE sestavljajo še bobnar, basist, klaviaturist, efekt mojster in odlična vokalistka Liane Carroll, o pevskih sposobnostih katere pričajo tudi aktualne nagrade BBC Jazz. Skupina je pravkar izdala nov album z naslovom Power Ballads, ki so ga v hali tudi prodajali in je gotovo odlična protiutež vsej umetno sproducirani elektronski glasbi. Sveže in naravno.


Ko so London Elektricity razširili ljubezen, je prišel čas za družbeno-politični uvod v Freq Nastyjev set. Povzetek: ta svet je slab, naredimo boljšega. Obče navdušenje, seveda, potem pa se je začelo. In po dolgem času se mi je zgodilo, da sem v setu nekega DJ-a resnično uživala. Pestrost, izvirnost, plesnost, remiksiranje bendov, kot so Pantera, White Stripes, Rage against the Machine, Beasty Boys in kopica drugih, pa nasmeh na njegovem obrazu, ki je pričal o tem, da ni dobro samo nam pod odrom. Ni čudnega, da je vrtel vse do šestih zjutraj…


Breakbeatnikk 2005 je bil z eno besedo uspeh in dokaz, kako zelo nam manjkajo žuri, ki so kaj več kot le gostujoči DJ plus nekaj naših supporterjev. Zato upam, da lahko v prihodnosti tako od Radyoyo kot tudi ostalih pri nas delujočih in matrajočih se ekip pričakujemo še več podobnih festivalov. Jupi!


Tina H. Zakonjšek


foto: Simon Šturm

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.