The Rolling Stones – A Bigger Bang

The Rolling Stones - A Bigger Bang

The Rolling Stones – A Bigger Bang

Virgin records, 2005 / Distribucija : Dallas


Najprej je bil veliki pok, potem pa se je zgodil še večji pok – A Bigger Bang, štiriindvajseti album po vrsti. Po osmih letih pavze. Album, ki skuša dostojno naslediti njihov prejšnji album Bridges to Babylon.


V zgodovini Rolling Stonesov je to najdaljša pavza, ki so si jo privoščili med dvema projektoma! Druga najdaljša je bila med albumoma Dirty Work, 1986 in Steel Wheels, 1989 dolga tri leta, vendar takrat so navidezno prenehali delovati. Kaj povedati o novem albumu? Na njemu je čutiti t.i. renesanso zvoka in produkcije. Rolling Stonesi so s tem albumom obnovili moč in samozavest (govorimo o samozavesti početi tisto, kar imaš rad, ne tisto, kar narekuje trend), ki so jo imeli v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja (mater, so stari!!!). Že na začetku lahko rečem, da je A Bigger Bang mejnik v zgodovini benda, ker so si upali vrniti nazaj na zvok in produkcijo sedemdestih let. Vrnili so se k svoji primarni formi oz. obliki. Mick Jagger pravi, da je album dober in ga celo primerja s kultnim Exile on Main st. iz leta 1972. Najboljša poteza na albumu je, da se niso trudili narediti hita in da so Stonesi preprosto Stonesi. Modne smernice sodobne produkcije in zvoka so jim daleč kot klinika Betty Ford. In ob poslušanju albuma se mi naslika zakajena soba z rdečim žametnim foteljem, tremi odprtimi škatlami Marlboro rdečih in na mizi Jack Daniels ter Four Roses … in Stonesi, ki igrajo, samo igrajo in nič drugega!


Album deluje zvočno trdo, zvok je precej neposreden. Produkcija je ‘odkrita’. Instrumental ni ozadje, igra vidno vlogo v ospredju in parira vokalu. In ravno to daje albumu homogenost in konsistenco. Pod produkcijo se je podpisal Don Was (sodeloval je tudi z Bobom Dylanom, Williem Nelsonom,…), za katerega so tudi značilne zgoraj naštete kvalitete. Na pesmi This Place is Empty je gospod Was prispeval celo klavirsko linijo in jo zaigral. Večina pesmi je narejena v slow oziroma moderate rock maniri – kot bi se na tem albumu sprijaznili z leti in se jih začeli zavedati (bobnar Charlie Watts, ki jih ima 64, pravi: ‘Ja, pa kaj, imam jih nekaj čez šestdeset in iz tega ne bom delal drame!’).
 
Uvodna pesem Rough Justice, ki je produkt tima Jagger – Richards, je najtrša pesem na albumu in album lepo odpre. Zvočno je precej ploščata, kar je značilnost 70-ih! Naslednja Let Me Down Slow se spogleduje s popom, medtem ko je v Rain Fall Down okusiti kanček disco feelinga. V pesmih This Place is Empty in Infamy svoj vokal posodi Keith Richards. Na splošno album vsebuje kar nekaj balad, vodilna pa je Streets of Love, ki je tudi nosilni single plošče. V njem je čutiti melos pesmi Already Over Me s prejšnje plošče Bridges to Babylon – mogoče tudi zato single?! Jagger v Oh, no Not You Again izkašlja, izpljuva ves žolč in pove vse, kar si misli o njej (‘že prvič je bilo slabo, zakaj bi sploh poskušala še enkrat…’). Korenine rock n’ rolla so predstavili v pesmi Back of My Hand, ki je tipičen blues standard. Komad je poln mehke Gretsch kitare, ki je lepo definirana v svoji slide tehniki. Slišati je tipičen Rolling Stone boben. Tamburin je votel, prazen, ritem je osnoven, minimalističen, vendar točen kot vsak Wattsov ritem. Kitare so surove, pristne – Fender statocaster in telecaster vključen direkt v Marshallov ojačevalnik. Brez nekih nepotrebnih efektov, filozofiranj. Plošča je posneta minimalistično – kitare, bobni, bass in vokali. Vendar stoji! Zvočno razpuščeni Keith, kompaktni Charlie, mastne slide kitare Ronnija, Mick pa deluje zelo …’Stonovsko’!
Kot gost na klaviaturah in klavirju se pojavi Chuck Leavell, ki ga najbolj poznamo s projekta Unplugged Erica Claptona, sodeloval pa je še z Allman Brothers, Georgeom Harissonom, če naštejemo le nekaj najpomembnejših. Leavellove jazzy linije se lepo vklapljajo v celoto.


Po mnogo letih, ko se je postavljalo vprašanje, ali bodo izdali še kako ploščo, so spet tu. Richards v nekem intervjuju pravi, da je množica njihovo gorivo in ni lepšega, kot biti na odru. Ljudje se sprašujejo, zakaj so še tu. Zakaj pa ne? Richards pravi: ‘Dober bend smo, radi igramo in še dolgo bomo tukaj. Ob snemanju plošče sem se počutil kot takrat, ko je naša prva plošča prišla med 20 najboljših!’ Rolling Stones na plošči A Bigger Bang zvenijo bolje kot večina bendov današnjih dni – s svojo ležernostjo in sigurnostjo. Pričarajo isti občutek, pa če jih poslušaš v baru, avtu ali pred tečno ženo. Verjetno pa album ne bo dosegel megalomanskih cifer prodanih albumov – predvsem zaradi filozofije in vrnitve k zvočni podobi 70ih let. Je pa to po dolgem času album, ki je močan, koheziven …Rolling stones v svoji primarni obliki! Celostna podoba izdelka je primerna kvaliteti glasbe. Book je zasnovan malo drugače, vendar všečno. Prevladuje črnina, ki še bolj poudari gube na zadovoljnih obrazih Kamnov. Na svetovno turnejo so se že odpravili. 98% vstopnic je že prodanih!!! Long live Rock ‘n’ Roll!


Dragan Babuder

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.