Björk – Drawing Restraint 9

Björk - Drawing Restraint 9

Björk – Drawing Restraint 9

2005, Polydor (Universal)


Medulla, zadnji studijski album islandske pevke Björk je bil tudi za najbolj zveste fane velik izziv. Izdelek, sestavljen iz samih vokalov, grlenega petja ter pevskih zborov je krepko prestopil meje pop glasbe in v nekaterih primerih že domoval na področju resne, klasične glasbe. Vendar je Björk imela vedno tudi posluh za pop, zato je bilo na albumu tudi par klasičnih Björk komadov, ki so lepo izravnali bolj eksperimentalne dele. Vendar je tokrat pevka naredila še korak naprej. Po Selmasongs je Drawing Restraint 9 pevkin drugi izlet na področje filmske glasbe. Film, v katerem pevka igra tudi glavno vlogo je režiral Matthew Barney. Njegove filme je sicer težko opisati, a v splošnem nekako temeljijo na mitologiji, folklori ter simboliki, gre predvsem za močno vizualno eksprimentalne izdelke, ki se ukvarjajo z obče človeškimi temami. Za več informacij o filmu, režiserju ter soundtracku si oglejte to stran.


Na soundtracku se izmenjujejo vokalni komadi z inštrumentalnimi. Pearl je s svojim vokalnim eksperimentiranjem ter večglasnim petjem podoben komadu Ancestors z Medulle, a je še bolj nestrukturiran, bolj podoben toku zavesti. Bath bi bil čisti a capella izdelek, če ne bi v ozadju slišali diskreten piano. Ezoterični Cetacea temelji predvsem na pevkinem vokalu ter minimalnem inštrumentalu. Vrhunec albuma je Storm, z vznemirljivo producijo nekje med noisem, minimalistično elektroniko, grmenjem ter distorziranimii vokali. Omeniti je treba še komad Gratitute, kjer se med zvoki harf ter otroškim zborom pojavi še balader Will Oldham, ki da komadu s svojim specifičnim glasom posebno noto. Ostalo so inštrumentalni komadi, v osnovi rahlo elektronski, pomešani z raznimi tradicionalnimi japonskimi inštrumenti (npr. Shoem) ali v primeru Holographic Entrypoint tudi petjem (s pomočjo klasičega Noh teatra). V nekaterih komadih pa se pojavijo tudi trobila (Hunter Vessel, Vessel Shimenawa).


Drawing Restraint 9 na trenutke predstavlja kar težavno in naporno poslušanje, a se med napornimi deli vseeno najdejo kaki dragulji kot so npr. Storm. Poslušalci, ki so imeli problem s poslušanjem zadnjega studijskega albuma, bodo imeli težave tudi pri tem soundtracku. Čeprav to ni studijski album se vseeno vidi, da Björk čedalje bolj zapušča pop strukturo albumov kot so Post ali Homogenic in se s pričujočim sondtrackom oddalji od popa še bolj kot z Medullo. Poti nazaj več ni in verjetno se bo kmalu začela delitev na ‘pred’ in ‘po’ Medulla fane.


Matjaž Gerenčer

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.