The White Stripes – Get Behind Me Satan

The White Stripes – Get Behind Me Satan

The White Stripes – Get Behind Me Satan

XL recordings, 2005 / Distribucija: Dallas


Trenutno najbolj znan duo na glasbeni sceni, če pa ta širok pojem skrčimo samo na alternativno vejo, pa bržkone edini, je s svojo zadnjo stvaritvijo Get Behind Me Satan zopet dvignil mnogo prahu. Rumeni mediji so se spraševali, ali sta Jack in Meg White brat in sestra ali mož in žena, glasbeni pa se ponovno ne morejo načuditi njuni svojevrstnosti.


In res Jack in Meg s svojim rdeče-črno-belim imidžem nista posebneža samo na pogled, posebna je predvsem njuna postava postavljena v glasbeni okvir, ki sta si ga začrtala. Električno kitaro, bas in bobne sta okrnila samo na električno kitaro in bobne ter tako teorijo o klasični rock zasedbi postavila na majava tla. Z omenjenim inštrumentarijem so ju po objavi albuma Elephant leta 2003 zalotile tudi bolj komercialne glasbene postaje in posledično širša glasbena srenja in ju tako izstrelila v orbito mega zvezd. Iz komada v komad sta dokazovala, da kvantiteto inštrumentov, ki ponavadi proizvajajo všečne zvoke in lepe melodije, lahko zamenja tudi ščepec drznosti in inovativnosti. Na najnovejšemu albumu pa sta ti dve vrlini še stopnjevala in elektriko v večini nadomestila z akustiko ter dodala klavir, marimbe, triangel, zvončke in tamburin, ki nas popeljejo v novo dimenzijo sodobnega rocka. Ritem je še vedno podrejen Meginemu monotonemu udrihanju po opnih in Jackovemu eno tonskemu brenkanju po strunah, vendar pa cingljanje, zvončkljanje in ostali za rock’n’roll dokaj nevsakdanji zvoki ne predstavljajo več samo zvočne kulise, ampak prevzemajo pomembnejšo, nekje celo vodilno vlogo. Iz kombinacije naštetega se tako v vsej svoji bistrosti izkristalizira tako nashvilski country kot garažni rock in tako claidermanske balade kot črnski blues ali kantavtorski folk, vse z dodatkom bodisi surovosti bodisi subtilnosti, ki sta za boljši učinek še kako dobrodošla.


Skozi glasbeno zgodovino se je zgodilo že mnogo večjih in manjših odmikov od prvinskih konvencionalnih vzorcev, ki so tako razbili enoličnost in vdahnili nekaj svežine, prav enemu izmed njih pa smo priča tudi pri White Stripes. Resda sta na svojih pet minut slave čakala kar nekaj časa, a vendarle se je splačalo.


Jurij Bizjak

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.