The Magic Numbers – The Magic Numbers

The Magic Numbers - The Magic Numbers

The Magic Numbers – The Magic Numbers

2005, Distribucija: Dallas


V poplavi glasbenih trendov in praktično »uzakonjenih« pravil, kaj je moderno ter kul in kaj je totalno brez veze, le malokrat naletimo na bend, ki se požvižga na imidž in smernice v moderni glasbi. Izogibanje kalupom, naslanjanje na zapuščino iz časov začetka druge polovice prejšnjega stoletja in ustvarjalni minimalizem so le nekateri možni opisi prvenca The Magic Numbers. Bend je sestavljen iz dveh dvojcev brat-sestra. Kitarist in pevec Romeo ter njegova sestra, basistka Michele sta newyorčana, bobnar Sean in sestra Angela, ki skrbi za bekvokale pa prihajata iz Londona, kjer se je četverica tudi spoznala. Letošnji prvenec ni ostal neopažen, saj so jih za turnejo Vertigo kot predskupino postavili celo sloviti U2.


Plošča kvarteta je na prvi posluh predvsem drugačna od ostalih sodobnih izdelkov, saj brez sramu flirta z zapuščino predhipijevskega obdobja, country melodiko, bluzom, glasbeno podlago pa dopolnjuje z osebno izpovednimi besedili. Precej dinamike albumu daje predvsem izjemno raznoliko igranje kitarista Romea Stodarta, ki je vešč brenkanja po različnih glasbenih stilih, vseeno pa ostaja unikaten, tako, da se prisotnost le ene kitare sploh ne pozna. Romeo Stodart, ki je mimogrede tudi avtor vseh skladb na albumu, pogosto spretno krmari med s kitarskega vidika različnimi žanri, a vseeno to delo zelo prefinjeno: skladbe namreč ostajajo na nivoju podobne melodike in to je tudi razlog, da so pesmi na prvi pogled zelo preproste. Magic Numbers so tudi vokalno precej močni: nežnejša polovica benda konstantno polni komade z iznajdljivimi vokali iz ozadja, poslužujeta pa se tudi klaviatur in mini klaviature-pihala, ki se je verjetno vsi spominjate iz otroštva. Na drugi strani pa Romeova barva glasu »klapa« praktično na vsakem komadu. Ritem sekcija svojemu poslanstvu služi povsem primerno. To pa je tudi ena bolje vidnih značilnosti MN: nobenega pretiravanja in sebičnega soliranja, ampak le vzajemno dopolnjevanje, ki povsem zadošča za neobremenjeno poslušanje. Komadi so na prvi pogled enostavno zgrajeni, a nam ob večkratnem poslušanju postane jasno, da so pesmi polne nepredvidljivih obratov in iznajdljivih prehodov brez odvečnega kaosa. Torej »minimalizem«, ki ni izgovor za neustvarjalnost.


Album z glasbenega vidika torej ni revolucionaren, bend pa kljub temu daje vtis, da je tu predvsem zaradi sebe in svoje glasbe. Če si lahko učinkovit na preprost način (kot denimo Bob Dylan), zakaj bi potemtakem kompliciral. Iskrenost in optimizem sta torej pojma, ki povsem zadovoljivo grobo opišeta album. Magic Numbers ne bodo vaš novi najljubši bend (okej, ne vzemite tega zares), vendar pa so sposobni zadovoljiti precej širok spekter poslušalstva, tudi tistega, bolj zahtevnega.


Peter Cerar

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.