The Departure – Dirty Words

The Departure - Dirty Words

The Departure – Dirty Words

2005, Distribucija: Dallas


Trenutno ena najbolj priljubljenih zvočnih podob v Veliki Britaniji (predvsem pri kritikih in garažni sceni) je oživljanje zvoka zgodnjih osemdesetih. Njegova temna romantika, molovski rifi in pristen angleški naglas so po dvajsetih letih zopet aktualni. Da je obdobje po britanskem panku pustilo ogromno glasbeno zapuščino, pričajo ravno dandanašnji novejši bendi. Na Otoku namreč kar mrgoli skupin s podobno melodiko in svežim pristopom: Kaiser Chiefs, Franz Ferdinand, Bloc Party in nenazadnje tudi The Departure so s strani glasbene srenje precej hvaljeni novi upi. Pot The Departure je pravzaprav še zelo kratka. Kvintet iz Northamptona je namreč že pol leta po nastanku igral na britanskem festivalu Reading, letos pa so pri Parlophone izdali prvenec Dirty Words.


Ob začetnem poslušanju albuma glasbeni vplivi kar silijo na površje: zgodnji U2, The Cure, The Smiths, tudi Interpol. Kombinacija »edgeovske« kitare z albuma War, odrezav in občasno nafunkiran bas (ki mimogrede daje precej plesni filing, slišan predvsem na Talkshow), pristen angleški vokal in preprosti, up-beat bobni ponujajo prijetnih 40 minut in precej soliden prvenec za tako mlad bend. Komadi so strukturirano preprosto, a jim enostavnost ne jemlje nobene ostrine. Na prvi pogled morda mehki in nežni angleški bledoličneži namreč tekom albuma nanizajo kar nekaj trših in temnejših rifov, a vseeno ostajajo zvesti zvoku, ki so si ga zadali. V nekaterih delih komadov fantje pokažejo tudi precej inovativnosti s preprostimi rifi, ki pa v kombinaciji dveh kitar in basa izzvenijo zelo sveže in iskreno. Nekaj podobnega najdemo recimo na Lump In My Throat in Don’t Come Any Closer, na katerih pa se sliši tudi ogromno kitare v stilu zgodnjih U2. Podobnost je že tako očitna, da The Departure občasno že hodijo po robu pretiranega kopiranja, ki nekoliko zamegli zgodnje pozitivne vtise. Celoten vtis kljub temu ostaja bolj ali manj pozitiven, saj je bend še mlad in ima dovolj potenciala za raziskovanje drugačnih zvočnih struktur in bolj samosvojega pristopa. Vokalist David Jones zveni angleški melanholiji in zvoku The Departure primerno, čeprav na trenutke nekoliko podramatizira v stilu Roberta Smitha (The Cure) in Paula Banksa (Interpol). Podobnost z newyorčani Interpol se sliši predvsem na Only Human, reference temne kjurovske romantike pa zelo očitno zasledimo na Arms Around Me.


Plošček je torej svež in zelo primeren za ljubitelje britanskega zvoka in filinga novejše dobe. Starejši die-hard fani postpanka pa bodo skoraj gotovo raje ostali pri Joy Division in ostalih soborcih. Kljub temu imajo mladiči še dovolj časa, da se dokažejo kot »the next big thing«, za kar jih imajo pri Parlophonu. Do takrat pa se nimajo česa bati, saj je Dirty Words zelo soliden izdelek in gotovo bom »preveril« tudi morebitno drugo ploščo.


Peter Cerar

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.