Sziget 2005

36. Sziget z vrha

36. Sziget z vrha

Sziget festival 2005, Madžarska / Budimpešta, 10.-17. avgust 2005


Festival Sziget je na idiličnem otočku reke Donave sredi madžarske prestolnice letos potekal že trinajsto leto zapored. Novost letošnjega je, da je ostal brez glavnega sponzorja Pepsi, ki je v preteklih letih zaznamoval tudi ime festivala. To niti ni vplivalo na ponudbo, saj le-ta še naprej ostaja pestra na vseh področjih. Tako si lahko dolg festivalski teden poleg glasbenega menuja zapolnimo z raznoraznimi športnimi aktivnostmi (odbojka, nogomet, igre brez meja, adrenalinski park, bungy jumping,…), gledališčem, kinom na prostem, delavnicami, ponudba pa je bogata tudi v kulinaričnem pogledu. Poskrbljeno je domala za vse glasbene okuse, saj so v ta namen šotori tematsko razdeljeni na različne glasbene zvrsti, na glavnem odru pa je ponudba žanrsko zelo mešana.


Prvi zvezdniški nastop je pripadal britanski r’n’b-triphop zasedbi Morcheeba, ki je pred časom preživela kadrovske spremembe. Zamenjava temnopolte vokalistke s simpatično Daisy Martey, ki se je pred tem kalila v Noonday Underground, se niti ne pozna preveč, saj v živo zveni zelo podobno kot njena predhodnica, prav tako pa dokaj suvereno prevzema skrito vlogo vodje. V popoldanskem nastopu so nam tako predstavili večino najnovejšega albuma Antidote, manjkale pa niso niti uspešnice iz zgodnjejšega ustvarjalnega obdobja.


Redke so priložnosti, sploh na poletnih festivalih, doživeti pop v najčistejši obliki. Za to je pravgotovo prava izbira Natalie Imbruglia, ki je pred sedmimi leti zaslovela z lahkotno, melodično skladbico Thorn s prvenca Left of the Middle. Ljubek obrazek, lepa postava in za uho prijazna melodija so bili takrat atributi, ki so te držali na gladini komercialnih glasbenih televizijskih postaj. Po nekaj letih suše in ustvarjalne krize se je tokrat z najnovejšim albumom Counting Down the Days vrnila tudi na glasbene odre, kjer v poskakovanju sem ter tja poleg lahkotnih in melodičnih skladbic v vsej svoji lepoti deli tudi prisrčne nasmehe. Prav primerno za sončno in toplo popoldne!


Za trde elektronske ritme na glavnem odru je bila tokrat zadolžena trojica Underworld. Ogromna mešalna miza skriva pogled na sicer dokaj statično vrtinčenje in vijačenje gumbov, ki proizvajajo plesni progresivni house, vendar pa vodja Karl Hyde večino časa deluje zelo dinamično. S pestrim menjavanjem inštrumentarija v ozadju in divje plesne vloge spredaj upravičuje izraz ‘live act’ in mu tako vliva dodatno energijo, ki s projekcijami na platnu dobi pravo podobo techno žura. 


The Wailers, spremljevalna zasedba njegove visokosti Boba Marleya, so z obujanjem rastafarjanskega duha poskrbeli za pravi reggae praznik, tako da so bili dreadloksi, vihranje rdeče-rumeno-zelenih zastav in vonj po zeleni substanci stalnica na vsakem koraku. Le kaj drugega kot No Woman…No Cry, Exodus, Get Up…Stand Up izpod prstov mojstrov, ki so z legendo kadili iste smotke, te lahko spravi v stanje višjega duha?


Korn ali največje razočaranje festivala so na odru delovali neusklajeno, raztreseno in popolnoma prezirajoče do publike. Zvezdniško obnašanje se je začelo že v poznih popoldnaskih urah, ko so tik pred začetkom odpovedali novinarsko konferenco, medtem ko jih je že čakala množica radovednih novinarjev iz celotne Evrope, nadaljevalo pa pred koncertom z omejitvijo števila fotografov in prepovedjo fotografiranja z bliskavico. Sam nastop se je kljub temu začel udarno in glasno kot je od njih tudi pričakovati, po petnajstih minutah pa se je čedalje bolj začel nagibati v farso. Naslednjih dvajset minut se je (zaradi tehničnih težav?) namreč nadaljeval samo z improvizacijami basista in brezglavim letanjem tehničnega osebja, ostali člani so oder zapustili. Po dolgih minutah dolgočasja na odru in pod njim je brez pojasnila ali opravičila sledilo nadaljevanje koncerta, ki pa ni dosegel tistega klimaksa, ki bi ga Korni s svojim zvokom in energijo brez dvoma lahko uprizorili. Jonathan Davis je tako tudi v nadaljevanju deloval povsem odsotno, bolj kot na stvari na odru in zbrano množico je bil vseskozi osredotočen na možakarja v ozadju, ki se mu je med komadi intenzivno posvečal in tako sproti rušil energijo, ki je bila vložena v predhodnji komad. Pred ljubljanskim koncertom lahko samo upamo, da je bilo vse skupaj plod slabega dne!


Legendarni zajebantsko duhoviti punk-rock trio Toy Dolls iz Velike Britanije se je izkazal kot stripovski, saj se od daljnega leta 1997, ko je na Szigetu nastopil kot glavni band, ni kaj dosti spremenil, kar pa ne pomeni nič slabega. Kljub zrelim letom na odru še naprej delujejo hudomušno otročje, saj se basist in kitarist/vokalist nenehno norčujeta eden iz drugega in uprizarjata šale, ki so primerne za otroški vrtec. Tako valovanje s trebuhom, dvigovanje na rame, obračanje na glavo in vrtenje kitare okrog svoje osi povsem spadajo v celoten kontekst, ki z otročjim vokalom in tipičnim angleškim naglasom niti ni zastavljen pretirano resno. Še toliko bolj šaljivo izpade, če našpičimo oči na njune grimase in našilimo ušesa k besedilom starih uspešnic Nellie the Elephant, Lambrusco Kid, Stay Mellow, idr…


Ime Julliette and the Licks bržkone ne pove dosti, če pa razkrijemo, da je ustanovna članica hollywoodska zvezdnica ekscentričnih vlog (California, Natural Born Killers) Julliette Lewis, pa je stvar kristalno jasna. Da je po duši poleg igralke tudi rock’n’roll upornica, je sama vedela že nekaj časa, šele dve leti nazaj pa si je z ustanovitvijo banda in izdajo prvenca You’re Speaking My Language uspela uresničiti dolgoletno željo. Najbolj domači so ji surovi zvoki Iggyja Popa in Patti Smith iz 70-ih in 80-ih let in v teh razburkanih vodah pluje tako njena glasba kot tudi sam nastop. Že nezvezdniška sproščenost na novinarski konferenci in kasnejši pogled na seksi rdečo oblekico, ki več razkriva kot zakriva, ovrže še zadnje morebitne pomisleke o hollywoodski afni navajeni samo belih orhidej in ohlajenega šampanjca. Glasno, divje in provokativno bi lahko bil njen moto in v prav taki maniri poteka celoten show, ki vrhunec doseže na koncu s skokom med razgreto publiko, ki ima čast nositi filmsko in glasbeno zvezdo v eni osebi na svojih rokah.


Stari znanec ljubljanskega občinstva Nick Cave, tokrat s polno zasedbo The Bad Seeds, se je zopet predstavil v taki luči, kot ga poznamo že vrsto let. Z nenehnim prižiganjem smotk tobaka in s skodelico kave ob sebi nas je suvereno in hkrati simpatično zmedeno (This is a song about big rain,…this is not a song about big rain, this is a song about big sheep! My fuckin set list is different than his fuckin set list!) popeljal od klasik Deanna, Red Right Hand, Into My Arms do novejših, ki jih beleži album Abbatoir Blues/Lyre of Orpheus in zbirka B-Sides & Rarities. V punk-rock komadih tako privre na plano silna notranja energija, ki se skriva v duši mračnega poeta, na drugi strani so osebnoizpovedni pravi pokazatelj njegove osebne karizme. Torej prava kombinacija za obvladovanje masovne festivalske množice ali intimne atmosfere, ki smo jo doživeli pred časom v Križankah.


Na festivalu je poleg omenjenih zasedb nastopila še britanska atrakcija Franz Ferdinand, kanadski industrialci Skinny Puppy, pop elektronkarji Bassement Jaxx, The Hives, ki prihajajo tudi v naše kraje, Good Charlotte, International Noise Conspiracy, v Djuice Party Areni so zvezdniško vlogo prevzeli Timo Mass, Paul van Dyk, LTJ Bukem, X-Press 2, za nekoliko bolj neevropsko in orientalsko obarvane zvoke pa so na World Stageu skrbeli Baaba Maal, Youssou N’Dour, The Klezmatiks, Khaled


Jurij Bizjak


foto: Jurij Bizjak,
razen: 33,41,44,47: Marjan Šinkovec

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.