M’Era Luna 2005

Andy (Combichrist)

Andy (Combichrist)

M’Era Luna Festival, Hildesheim 12.8. – 14.8. 2005


Trije dnevi žuranja, DJ partyev, koncertov največjih imen dark elektro, industrial in goth scene, sklepanja novih prijateljstev… trije dnevi raja na zemlji za mračnjake.
Festival naj bi obiskalo okrog 25.000 ljudi, a se mi zdim da jih je bilo zagotovo več, saj nista bili polni le obe koncertni prizorišči, pač pa vse koncertno območje, prodajna ‘vasica’, stojnice, šanki, vse se je zdelo nabito polno.
Po outfitih tokrat obiskovalci niso pretirano izstopali, po večini so bili oblečeni v preprosta črna oblačila, le sem ter tja je bil videti kakšnega cyber gotha in sužnja novih mračnjaških modnih smernic.


PETEK
Warm-Up Party


Po 1100 prevoženih kilometrov smo prispeli v Hildesheim že okrog 11-e ure zjutraj in nestrpno čakali, da se odprejo vrata kampa. Ker smo bili eni izmed prvih obiskovalcev smo si lahko poiskali najboljši prostor za kampiranje in si prilastili zajeten košček zemlje.
Le nekaj minut po postavitvi šotorov se je ulilo kot iz škafa, kar nas niti ni motilo saj smo bili pod streho in s pivom polno založeno mizo. Nekoliko nas je le skrbelo vreme za prihodnje dva dni, saj je bilo na sporedu kar nekaj bendov na main stageu, ki bi jih bil greh izpustiti zaradi dežja.
Malo pred 22-o smo se napotili proti hangarju na DJ Party in se v nalivu znašli v dolgi, izredno počasi premikajoči se koloni pred vhodom. A ob vstopu v Hangar je bilo vse pozabljeno; utrujenost, skrbi, čakanje, dež … Kljub temu, da sta nam DJa Medusa in Guenter postregla z odlično izbiro dark elektra in Darkwave smo se vsi ozirali k odru in čakali na Eskila Simonssona (Covenant), a ga žal nismo dočakali, sledil je DJ Anahalt Machinery, prav vse pa nas je na plesišče spravil Ronan Harris (VNV Nation), saj je bil njegov izbor glasbe naravnost fantastičen.
Okrog 4:00 smo se z razbolelimi nogami odpravili na počitek, kajti pred nami sta bila še dva dneva festivala.


SOBOTA


Večina se nas je zbudila že precej zgodaj, saj se je bilo potrebno urediti, make-up in outfit pa vzameta ne malo časa. Čeprav so se koncerti začeli že ob 11-ih smo raje še malo posedeli v kampu in se počasi odpravili do Hangarja, da bi si ogledali Qntal … nekaj minut smo postali pred vhodom in se v en glas strinjali, da si v tem času raje ogledamo kaj ponujajo raznorazni prodajni šotori.
Ogromna ponudba z dokaj zmernimi cenami, a kaj ko si si le s težka kaj ogledal, saj se je v šotorih trlo ljudi. Po dveh urah hoje in ogledovanja smo se vrnili v kamp za nekaj ur in se ob 16:15 vrnili v koncertno območje, saj na noben način nismo hoteli zamuditi Cruxshadows. Poiskali smo si dobro razgledno točko in nestrpno čakali na njihov nastop. 16:55 na odru je bilo vse nared, le Roguea spet od nikoder. Začel je z recitiranje pesmi ‘Annabel Lee’ sredi več tisoč glave množice oboževalcev in se počasi sprehodil do odra. Med koncertom se je še večkrat pognal med nas, se rokoval in plesal s fani, počel akrobacije na nekaj metrov visoki odrski konstrukciji, brez prestanka skakal sem ter tja. Vedno znova in znova se čudim kako mu uspe vse to, s tem ne mislim le atraktivnega showa in kvalitetnega koncerta pač pa tudi njegovega pozitivnega vpliva na oboževalce. Njegova simpatičnost, neverjeten značaj, energija … itd. zaradi vsega tega nam je vsem tako zelo prirasel k srcu.
Za njimi so sledili The 69 Eyes, a sem se raje napotila do Hangarja kjer so ravno pričeli The Neon Judgement, njihov nastop mi je nekako ušel iz spomina, verjetno zato ker sem s tako nestrpnostjo čakala na Combichrist. Pričeli so s komadom ‘This Shit Will Fuck You Up’ kar je povzročilo pravo norijo med obiskovalci, ker je Andy s svojo live zasedbo nadaljeval s takim tempom sem se na polovici koncerta odločila umakniti v ozadje, saj se je prerivanje, skakanje in plesanje le še stopnjevalo, dvorana pa vedno bolj polnila. Po tako ‘ubijalskem’ koncertu je bil čas za relaksacijo in ni bolj primernega kot VNV Nation. Dvojico sem tokrat prvič videla in slišala v živo in težko opišem občutke, ki so me spremljali v času njunega nastopa… ob nadvse emocionalni glasbi VNV Nation preprosto pozabiš na vse, celo med nekaj tisočimi obiskovalci si samo ti in glasba. Med drugimi smo slišali seveda tudi največje hite;’Honour’, ‘ Legion’, ‘Standing’, ‘DarkAngel’, ‘Joy’,… Po tem neverjetnem koncertu me je čakala težka odločitev; si ogledati legende industriala Skinny Puppy ali Hocico, saj sta se benda časovno prekrivala. Naposled sem se odločila za Hocico, ker je le eden mojih najljubših elektro bendov, vseeno pa sem ujela še kakšne 20 minut Skinny Puppy, a po več urah stanja in hoje sem ter tja so se pojavile prehude bolečine v nogah tako, da sem končala s sedenjem v travi in prijetnem klepetu ob skladbah ‘Spasmolytic’, ‘Hardset Head’, ‘ Smothered Hope ‘, ‘Rodent’ in ‘Testure’.
Čeprav je bila ura že čez polnoč in koncerti za ta večer zaključeni se žur še zdaleč ni zaključil, sledil je seveda še after party, glasbo pa naj bi to noč vrtel tudi Eskil Simonsson, kar seveda ne bi hotela ravno zamuditi. Prišla sem ravno v času, ko je DJal Jyrki (pevec The 69 Eyes), a mi v tistem trenutku ni bilo kaj preveč do goth metal in rock glasba zato se nas je kar precej odločilo za posedanje pred dvorano in debatiranje o dogodkih preteklega dne.
Ker se je zdel Hangar do zadnjega kotička poln sem se namesto drenjanja odločila za spanje.


Ta dan so nastopili še: In Mitri Medus Inri, Osiris Taurus, Limbgott, Negative, Autumn, NFD, Schandmaul na Main Stageu in Klimt 1918, Potentia Animi, Leaves Eyes, Atrocity, [:SITD:], Mesh v Hangarju.


NEDELJA


Zbudila sem se že ob 7:30 saj je bilo slišati kot, da so že vsi budni, nakar sem ugotovila, da so se nekateri šele vrnili v kamp. Po krajšem klepetu sem se vrnila v šotor, a nisem dolgo dremala, ko je začelo deževati in že sem vedela, da bom ta dan morala več ali manj preživeti kar v Hangarju in se odreči nekaterim bendom na Main stageu. Ob 11:00 so se že začeli razlegati zvoki Scream Silence in kasneje The Vision Bleak. Ta dan so na glavnem odru nastopili še: Faun, Gate, Birthday Massacre, Zeraphine, Lacuna Coil in Subway To Sally.
Ker je kamp deloval nekam mrtvo smo odšli v Hangar, žal smo Staubkind ravno zamudili, a sledili so še številni elektro izvajalci. Med Cephalgy sem bila še nekako v polsnu, nedvomno pa so me prebudili Kiew. Odigrali so precej udarne skladbe med katerimi ni manjkala ‘Zimmer 72’ in poskrbeli za nekoliko nenavaden, a zanimiv performans. Hiperaktivnega pevca sta druga dva člana benda zvezala v prisilni jopič, a se je v nekaj minutah spretno rešil iz njega, plezal po zvočnikih in se zagnal med publiko. Kasneje pa se je lotil ‘mučenja’ klaviaturista in kitarista z motečimi visokimi elektro soundi… no, z njima smo ‘trpeli’ vsi. Sledili so Mehičani Amduscia, za katere sem se navdušila že lansko leto na festivalu v Leipzigu. Harsh electro s ‘catchy’ techno melodijami, ki te preprosto zmami k plesu. Kar precej mamljiv pa je bil tudi pogled na oder k Polu, Edgarju in Raulu.
Ogledala sem si še Trisomie 21 in nekaj skladb Flesh Field. Po nekaj urnem iskanju in klicarjenju sem se naposled le našla s svojimi novimi kolegi, s katerimi smo se odločili za kratko pavzo. Žal me je to stalo nastopa Melotron in Diary Of Dreams. Na poti nazaj v Hangar, z namenom da si na suhem ogledam še zadnjih nekaj minut koncerta Diary Of Dreams, sem zaslišala glas Alexandra Veljanova na glavnem odru, ki me je dobesedno hipnotiziral. Preprosto morala sem tja, da končno vidim v živo Deine Lakaien. Kljub temu da je na srečo prenehalo deževati sem se po 5ih skladbah že pošteno začela udirati v blato, prav tako pa se je precej ohladilo zato sem sklenila, da si ogledam še The Klinik v Hangarju.
Headlinerji festivala so bili kdo drug kot legende temačnega goth rocka, The Sisters Of Mercy. Nekaj skladb smo si poslušali kakšne 100m stran od odra, saj nas ni ravno mikalo ponovno gazenje po 20-30 centimtrskemu blatu. Po njihovem zaključku ob 22-ih si je moral vsak sam najti način za zabavo, saj to noč ni bilo after partya. V bližini sem videla peterico, ki so igrali na tam-tame, uro kasneje se je okrog njih nabralo več ducatov ljudi in na ves glas vzklikalo ‘M’Era Luna, M’Era Luna…!’ Utrujeni, premraženi, mokri, blatni… a vzklikali so še pozno v noč. Na drugem koncu kampa pa so si naredili open air party in plesali kar na cesti.


Po treh precej neprespanih in hladnih nočeh smo imeli že kar malo domotožja po toplem domu, a vseeno se je bilo žalostno posloviti od Hildesheima, zapustiti ‘blatni mračnjaški raj’, se spustiti na realna tla, se vrniti v sivino vsakdana.


Tekst: Dark Angel


Foto: 1-6: Nachtfee (Neversun),
7-9:
Dark Angel


* več fotografij sledi v naslednjih dneh

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.