Rock Otočec 05 – drugi dan na Otočcu ali blatna kopel na vsakem koraku

ro05_2_17_m

Rock Otočec 2005, 9.7.2005


V soboto je prej prijazna zelena okolica občutno spremenila barvo in lahko bi rekli da tudi obliko. Na vsakem koraku je bilo blatno. In to v pravem pomenu besede, saj so padavine in obiskovalci naredili svoje.


Vsak podvig je postal umetnost, vsak korak avantura, še bolj zabaven pa je postal sprehod do wc-jev, glavnega šotora s hrano in pijačo in – da sploh ne omenjam – odra. Tokrat so resnično na svoj račun prišli vsi, ki ljubijo Rock Otočec zaradi tega, kar od nekdaj z njim pride skupaj. Rock perice so delale s polno paro, da so vsaj nekaj srečnežem oprali že tako zamazana oblačila, drugim pač ni bilo pomoči, saj čiste obleke v soboto skoraj niso bile videne nikjer.


Čez dan je za športnih in drugih zanimivih obodrskih dejavnosti željne obiskovalce bil pripravljen program kot smo ga bili vajeni že prejšnja leta. Vse od tradicionalnega valjanja po blatu, nogometa v njem, izboru miss in mistra Rock Otočca, poslikave majic, oblikovanja pričesk in make-upa ter nepogrešljiva improliga. Tisti, ki so imeli dovolj volje in energije so tako prišli na svoj račun, veliko število drugih pa je za zabavo poskrbelo kar ob pivu, vinu,…in drugih alkoholnih tekočinah.


Ker nas je festival (na žalost lahko rečem da smo bili v manjšini) zanimal predvsem iz glasbenega vidika, je bil torej zvečer spet čas za koncerte. Na odru so se nam predstavile mlade skupine, ki so si svoj nastop priborile na številnih predizborih širom Slovenije. Sicer so se mnogi strinjali, da ti izbori že nekaj časa ne potekajo tako, kot bi morali in da so na Otočcu igrale skupine, ki so se najbolj znašle, pač ni v naši pristojnosti, da bi to dejansko tudi sodili. Morda pa vseeno ne bi bilo napačno, če bi se organizatorji v bodoče malo bolje potrudili na tem področju.


Skratka, kot prvi so začeli Day Out, nadaljevali Aperion, Levitan, končali pa Moonart. Če povzamemo vse skupine skupaj bi rekla sledeče. Vidi se, da so mladi, navdušeni in predvsem ponosni, ker so imeli priložnost nastopiti na takšnem festivalu. Vsak želi pokazati kaj zna, včasih to izpade malce čudno in ne vidi se celote benda, ampak le posameznike. Četudi niso uveljavljeni, so prav zagotovo na dobri poti, da nekam »prilezejo«. Vsekakor pa: vaja, vaja, vaja…to je tisto, kar vsem še manjka. Glasbeni okusi  pa so tako ali tako – na srečo – različni. 


Phantom Lords, ki so kasneje tresli oder s svojimi metalskimi vibracijami in zraven tudi obvezno pomigali z dolgimi lasmi, name niso naredili nekega posebnega vtisa. Glasba ni bila ne vem kako posebna, njihov odrski nastop pa je spominjal na poplavo drugih skupin, ki se odločajo za takšno zvrst.


Veliko bolj so me prevzeli Italijani Plebs, ki smo jih na Otočcu že gledali. Mladci, so s skupkom zanimivih zvokov, oblek in poskočnih trobentačev poskrbeli za navdušenje. Nič čudnega, da številčna zasedba trenutno uživa sloves ene najboljših italijanskih ska skupin.


V stilu soula in funka so nadaljevali K.U.T. Gas, še ena zelo velika ekipa, ki je le še dodatno poskrbela za stopnjevanje navdušenja pod odrom.


Dan D, ki sem jih sama zelo težko pričakovala, so na Otočcu že stari znanci. Tokrat so se odločili za preigravanje pesmi iz zadnje plošče Katere barve je tvoj dan, kar je vsem zbranim izredno ugajalo. V živo, seveda kot se za izkušene glasbenike spodobi, zvenijo tako dobro, da te enostavno prevzamejo.


Kot presenečenje, ki so ga obljubljali organizatorji, je na oder prišel nihče drug kot sam – Lojze Slak! V dolini tihi se je slišala iz vsakih ust, Lojze pa je povedal, da ima vse zbrane rad ter naj Rock otočec živi še naprej. Škoda, ker se je tako hitro poslovil, saj bi prav zagotovo bilo zanimivo, če bi nam še kakšno zaigral.


Najbolj pričakovana skupina celotnih dni pa je bila prav zagotovo Siddharta. Prav zaradi njih se je obisk v soboto povečal in po njihovem nastopu čudežno zmanjšal. Več kot ura in pol igranja, predvsem pesmi iz zadnje plošče Rh-, seveda obvezno z nekaj tistimi starejšimi vmes. Sicer je bil »izlet« do odra skoraj nemogoč, saj so tam nastala že prava blatna jezera, zato je kar nekaj poslušalcev koncert spremljalo bolj od daleč, kar pa za samo vzdušje ni imelo pretiranega pomena. Kot že rečeno prav zagotovo najbolj obiskan koncert in tudi – logično – najdaljši. Siddharta pač zna.


Provokativni Let 3, seveda obvezno z nagimi zadnjicami, so pokazali vsem, ki jih še niso poznali, da njihov sloves drži. Kot vedno zanimivo oblečeni, podkrepljeni z dvema backvokalistkama (ena od njiju bo, kot morebiti že veste, jeseni pričela z delom na MTV Adria) so publiki pokazali kaj znajo.


Večer pa se je zaključil z Orleki, katerih pesmi so izzvenele v noč. Škoda, da so nastopili ob tako neugodnem času.


Po tem dnevu zagotovo lahko trdim, da sem slišala marsikaj. Dobre glasbe sicer ni manjkalo, a poleg Siddharte le ni bilo nikogar, zaradi katerega bi ljudje množično prihajali na Otočec kot prejšnja leta, ko je še bila prvotnega pomena glasba. Letošnje leto je pokazalo, morda je delni krivec tudi blato, da ni več važno, kaj je na odru, da je pomembno le še druženje in zabava ter seveda – pijača. Nikomur ne gre za očitati, vsak se pač odloča sam.


Skrbi me edino za naš najbolj uveljavljeni festival, ki se mu s takšnim pristopom in tako mislečo publiko približuje vse kaj drugega kot pa svetla prihodnost.


Nina Jenko


foto: Manca Gašpirc

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.