Drugi večer 46. jazz festivala Ljubljana

jazz8

Ljubljana / Križanke, 1.7.2005


Drugi od treh večerov 46. jazz festivala Ljubljana je z izbiro treh vrhunskih izvajalcev poskrbel za polne Križanke, kjer so obiskovalci kljub hladu vztrajali od devete zvečer pa vse do enih ponoči. Jazz je seveda že tako precej širok žanr, vendar pa lahko za tri nastope petkovega večera rečemo, da jih ne glede na za vsakogar od njih drugačen pristop do izvajanja druži črpanje glasbe ali motivov iz zelo različnih virov. Ta širina je skupaj z melodičnostjo in prepoznavnimi temami posameznih skladb zadostovala, da so se tudi bolj površnemu poslušalcu vsi trije nastopi vtisnili v spomin.     


Začel je nizozemski Yuri Honing Trio, ki ga poleg tenor saksofonista Yurija Honiga sestavljata še Tony Overwater na kontrabasu in Joost Lijbaart na bobnih. Esencialna, a do potankosti uigrana zasedba si izposoja skladbe tako iz pop sveta, od Björk, kot iz brazilskih samb in bolj orientalskih iraških tem. Čeprav se iz imena tria zdi, da je glavni solistični inštrument tenor saksofon, ki je upravičil svoj sloves najlepšega tona na Nizozemskem, sta tudi Tony in Joost dobila več kot dovolj priložnosti, da sta se izkazala z daljšimi solažami. Kolektiv, ki nepretenciozno pokaže, kaj zna, je odigral kakih deset daljših skladb, nas povabil k nakupu svojega cdja in požel zaslužen aplavz.


Drugi izvajalec večera je bil Abdullah Ibrahim, ki se je predstavil s solističnim nastopom. Južnoafriški pianist indijskega izgleda ima za seboj več kot častitljivo zgodovino in komaj izmerljivo kreativnost. In vendar se nama je zdela prošnja za popolno tišino med nastopom nekoliko odvečna ter sva jo pripisali divovskemu pristopu, ki si ga Ibrahim zaradi starosti in talenta seveda lahko privošči. Dokler ni v enournem neprekinjenem solističnem nastopu dokazal, da je prošnja utemeljena, saj tako dolgo in zahtevno izvajanje zahteva več kot stoodstotno koncentracijo. Večina poslušalcev nas najbrž ni bila kos sicer napetemu prehajanju iz teme v temo, iz občutja v občutje, iz ritma v ritem, iz stila v stil. K sreči virtuozni pianist od časa do časa povzame glavno temo in tako poslušalec spet najde nit za nadaljnje poslušanje. V eni uri nas je Ibrahim z mehkimi prehodi popeljal skozi različne pejsaže, v katerih je odzvanjalo marsikaj, od Debussyja do sodobnega chill outa, in tako nazorno pokazal, da je vsa glasba eno. Po zasluženem dolgem in navdušenem stoječem aplavzu je odigral še dokaj dolg dodatek, ki pa naju zaradi podobnosti z osrednjim nastopom ni očaral.


Zaključek in tudi vrhunec večera v Križankah je bil nastop Diane Reeves s triom, ki ga sestavljajo Peter Martin na klavirju, Reuben Rogers na kontrabasu / basu in Greg Hutchinson na bobnih. Diane Reeves je dvorana najbolj toplo sprejela, saj smo si poslušalci po predhodnem nastopu tu lahko dali duška, med pesmimi vzklikali in ploskali, ter pod njenim vodstvom pripevali. Diane je predstavila širok repertoar, ki ni črpal le iz klasične jazz zakladnice. Že začela je z Morning has Broken, ki ji je uspela vdihniti čisto svojo dušo, njena interpretacija pa je mnogo bolj intimna kot gloriozna himničnost Cata Stevensa. Tudi v nadaljevanju je pokazala izjemno interpretativno moč, eden od vrhuncev je prav gotovo njena interpretacija Cohenove Suzanne – pozabite na temačnost, Diane Reeves v vse vnese veselje in optimizem. Takšna je tudi Afro Blue, pri kateri je Reevesova s skupino pokazala, kakšno moč ima dinamika, kako bogat in močan zvok ima lahko tudi maločlanska zasedba. Skrbna izbira predstavljenega materiala, vseskozi nasmejano kontaktiranje s publiko in doživeto izvajanje, suverene improvizacije in neizprosno obvladovanje spremljevalnih glasbenikov – vse to so kazalci zrele izvajalke, ki jo zasluženo postavljajo ob bok najznamenitejšim pevkam jazza. In Diane Reeves poslušalca popolnoma očara. V zameno je bila tudi sama Diane Reeves navdušena nad ozračjem v Križankah – celo zeblo je baje ni na odru.  


Najvztrajnejši so zgodnje sobotno jutro zaključili v Cankarjevem domu, kjer sta se predstavila Američana z indijskimi koreninami Raw Materials – Vijay Iyer & Rudresh Mahanthappa.


Aleša&Maša


Foto: Aleša Velikonja – LeLjo

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.