Uriah Heep – Demons And Wizards, 1972 (re-release)

Uriah Heep - Demons And Wizards, 1972 (re-release)

Uriah Heep – Demons And Wizards, 1972 (re-release)

Sanctuary Records, 2003


Če je bila ‘Look At Yourself’ (1971) plošča, ki je začrtala temelje glasbenega izraza Uriah Heep, je njen naslednik imenovan ‘Demons And Wizards’ tisti dragulj krone Uriah Heep, ki se izmed vseh zagotovo najbolj sveti. Heep so z njo prignali svojo glasbeno perfekcijo na sam vrhunec. To je tudi tista prelomna plošča, ki je prinesla skupini slavo in izreden komercialni uspeh, s katerim so si pridobili Uriah Heep status super skupine. Na tej plošči je ugledal luč sveta eden njhovih najbolj razvpitih hitov ‘Easy Livin”, pri katerem so Uriah Heep kot ritemsko podlago uporabili svoj preizkušeni recept (in striktno njihov izum) jahajočega ritem ‘drive-a’.

Fantje so prestali dve zamenjavi. Novi basist je postal Gary Thain. Gary je bil inovativen basist tistega časa. Hiter kot strela. Poba je vseskozi iskal najmanjši košček svobode v osnovnih linijah ter ga venomer spretno predrugačil, kar je vnašalo v glasbo skupine še dodaten kontrast. To je po drugi strani razbremenilo prvo fronto, ki so jo do takrat v celoti držali kitara, vokal in klaviature, po drugi strani pa obogatilo izjemni zvočni reopertoar. Gary je za tisti čas pomenil pravo revolucijo vnosa melodike igranja bas kitare. Druga menjava se je zgodila na bobnih. Lee Kerslake, stari znanec Kena Hensleya še iz ‘pre-heep’ časov, ko sta delila usodo v The Gods, se je izkazal prav tako kot Gary, za še en zadetek v polno. Možakar polnih zamahov je prašil po bobnih na vso moč, z delom celega telesa in zvok bobnov je dejansko oživel. S tako okrepljeno in osveženo ritem sekcijo je tudi nova postava skupine dejansko oživela in zadihala na polno. Uriah Heep so z Lee-jem na bobnih sedaj lahko zveneli resnično heavy kadarkoli so hoteli. Medtem se je tudi Mick Box prelevil v posebneža med kitaristi svojega časa, še posebej zato ker se je čedalje pogosteje zatekal k uporabi vah-vah efekta. Njegovo tipično soliranje skozi ta efekt je tako postajalo počasi njegova zaščitna znamka.

Ambiciozna kooperacija je položila na trak ploščo, ki je bila dejansko superiorna v vseh pogledih. Odpre se z The Wizard in sicer z akustično kitaro, kar je bilo za tisti čas, ko so vsi želeli tekmovati kdo bo težji v zvoku, provokativno v vseh pogledih. Takoj ji sledi Traveller In Time, ki je speljana z udarnim heavy riffom, vendar odlično skombinirana z nežnejšim predrefrenom. Dave Byron je postal še subtilnejši, še bolj prefinjen, prelevil se je v pravega igralca, ki je tako v studiu kot na odru izžareval nenadomestljivo karizmo. Prepričajte se v to ob poslušanju Circle Of Hands, Rainbow Demon ali grandiozni magiji, ki jo ustvarita skupaj s Kenom skozi verze Paradise/The Spell, pesem zapoprano z izjemnim motivom slide kitare. Umeščena je na zaključek plošče in je njen absolutni atmosferični vrhunec ter dokaz, da so bili Uriah Heep resnično eni najimenitnejših komponistov zgodnjih sedemdesetih. Pesmi so znova raznolike in vsaka zase predstavlja zaključeno celoto. Preplet Emotivno vživetega prilagajanje Davea na vokalu, z za skupino značilni fenomenalno izpelljani aranžmaji večdelnih vokalnih linij, je delovala popolno. Celo gigantski Queen radi neskromno priznajo, da so ravno od Uriah Heep dobivali navdih pri snovanju lastnih zborovskih aranžmajev.


Uriah Heep so tako postali zgled izredne kohezije in komponistično ustvarjalne moči, ki ni ponujala zgolj lepo uokvirjenih melodij, pač pa te je lahko s svojo ekspresijo ta magija dejansko očarala in odnesla daleč daleč onkraj te realnosti, v neko pravljico škratov, orhidej, vilinskih bitij. Fantje niso bili nobeni čarovniki in kakšni posebni čudodelniki, pač pa popolnoma povprečni sodobni pobje, ki so vedeli, da morajo slediti le glasu svojega srca. Tako zelo preprosto je to.


Aleš Podbrežnik

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.