Siddharta & Big Foot Mama: slovenska rock scena v zadnjem desetletju

Tomaž in Tomi

Tomaž in Tomi

Tomi, Tomaž in Primož iz skupine Siddharta in Grega iz skupine Big Foot Mama, so sedeli v BOF-u za mizo, pili čaj, sok in vodo (tako kot se za rockerje spodobi:)), ter razglabljali o cd-ju za 719 sit, ki ga je malce prej kupil Grega. Povedala sem, da se bomo pogovarjali o slovenski rock sceni v zadnjih desetih letih, zato so stvar vzeli kar se da resno. No ja, s Tomaževim smislom za humor je težko ostati resen… Skratka, tema je bila zastavljena, vendar se je vse skupaj kaj kmalu spremenilo v ‘rock sceno v zadnjih desetih letih,’ potem v ‘rock sceno’ in na koncu smo se samo še pogovarjali…


Kdo je po vašem mnenju najbolj vplival na slovensko rock sceno?


Grega: Vplival ali vpliva?


Tomi: Misliš band?


Tomaž: Pred desetimi leti?


Tomi: A mamo a, b, c?


Grega: Kvizko!


Tomi: Grega bo več vedel…


Tomaž: Grega je starejši, pa bolj pozna Guštija.


Grega: Jaz sem čisto drugje z glavo.


Tomi: Ne vem… Jaz se vzdržim. Ne bi mogel izločiti nikogar…. Najbrž so bili Šank Rock prvi na sceni, potem so prišli na vrsto Big Foot Mama, potem pa za njimi še mi. To je po mojem, kar se rock scene tiče, še najbolj naredilo vtis. Zdaj je pa veliko bandov, ki na žalost ne dobijo povsem pravega prostora.


Grega: Jaz se strinjam…


Tomaž: Drugače se pa nama s Primožem tudi zdi tako.


Grega: Po mojem… v zadnjih desetih letih… se pravi od 95′?


Tomi: Konec 94!


Tomaž: V bistvu 15. marec…


Grega: A lahko 15 let nazaj? Recimo name so od Slovencev najbolj vplivali… Pankrti! No, to sicer ni bil rock, ampak ok. To je že 20 let nazaj…. potem so bili… slovenske rock scene nisem preveč poslušal.


Katero pa?


Grega: Bolj jugo rock sceno. Partibrejkers, recimo, to je bilo tudi 15 let nazaj.


Tomaž: Drugače je pa precej krivcev za dobro slovensko glasbo. Že deset let nazaj, ali pa še malo več. Spomnim se Heavyless wanted, 2227, tudi Alien je prišel s čisto enim svežim momentom… Več ali manj so vsi kaj posneli pri Žaretu. Tako da imamo Slovenci  v svoji mladi državi ene hude glasbene zapuščine. Ne ravno Pankrti, ampak bandi, ki so ustvarjali v teh letih po katerih sprasuješ. Teh bandov ni vec, ampak so pa njihovi posnetki.


Grega, ti se strinjaš s tem? 😉


Grega: Jaz se z vsakim vse strinjam.


Rock je zelo širok pojem. Kako bi vi opredelili to besedo? Kakšna glasba po vasem sploh spada v ta žanr?


Tomi: Zdaj skoraj nobena vec. Kakor je bil rock včasih pojmovan, je danes najbrž malo drugače. Moderizirano je vse. Ker tudi metal so bili včasih baje Led Zeppelin in Bon Jovi kasneje, kar je zdaj povsem nekaj drugega.


Tomaž: To je zdaj stari rock, a ne?


Tomi: Ja, stari rock.


Grega: Led Zeppelin in Bon Jovi, hehe.


Tomi: Ne nastavljam enega na drugega, ampak Led Zeppelin so bili nekakšni pionirji tega, Bon Jovi so pa prisli ven, ko…


Tomaž: Seveda so bili metal! Jaz sem nosil ketne in poslušal Bon Jovi! Bon Jovi (naglas na i) smo rekli takrat.


(no in seveda se razvije debata o naslavljanju in izgovorjavi skupine Bon Jovi…)


Tomaž: Mislim, da kar je danes ostalo v rocku, je verjetno se vedno to, da morata biti v bandu bobnar in kitarist…


Grega: Vse ostalo je pa po izbiri.


Tomaž: Vse ostalo je pa kurc.


Grega: Saj rocka je se vedno veliko, samo ne vem, če se lahko rece, da je to rock.


Katere slovenske skupine bi vi sploh še opredelili kot rock?


Grega: Slovensko? Zdaj? Res Nulius.


Tomaž: Jaz pa mislim, da smo mi, Siddharta, tudi rock…


Tomi: Ampak recimo BFM veliko bolj zadane v bazo rocka kot mi.


Grega: To je težko…


Tomi: Tisti, ki imajo kitaro, bobne in pevca ali pevko – to je rock.


Tomaž: Pa tudi, če igrajo techno.


Grega: Pa da se v živo igra!


Vam je to pomembno? Da band zna igrati v živo?


Tomi: Za rockerske bande je najbolj pomembno, da znajo dobro v živo igrat.


Tomaž: Čeprav se mi zdi, da je velik trend zadnje čase po showu, ne pa po živi svirki. Se pravi, da moras ti vedno več dati na odru enega showa, kot pa včasih, ko so se ljudje naslajali nad LZ ali pa Deep purpli – nekaj showa je sicer bilo, ampak še vedno so bile tako dolge solaže in folk je to poslusal, folk je v tej glasbi iskal nekaj. Danes pa v rocku začnes nekaj solirat, si pa vsak misli ‘kaj pa ta dela? Naj gre domov vadit!’ Moraš imeti song, ki traja tri minute in pol, mora biti hit in zraven moraš klovna delat iz sebe. Med tema dvema ekstremoma se moraš nekje najti in bolj ko se približujes tistemu drugemu, da si klovn… Saj zadnjič smo bili na Rammsteinih – zdaj ne bom filozofiral o njih. Njihova glasba je recimo techno na kitare, vsak komad je več ali manj na isti šabloni – in kaj morajo oni narediti, da je njihova glasba v živo zanimiva? Ja, mora te ornk zakurt! In kako te zakuri? Da dajo ogenj na oder 🙂 Mogoče sem pretiraval s tem, ampak… tisto je bil zame hud show, kapo dol.


Grega: Jaz sem malo zamudil…


Tomaž: To je bila Apocalyptica na zacetku.


Grega: Ne, ne, Rammsteinov sem zamudil ene 6 komadov.


Tomi: Aja… no, pa saj si se vedno precej videl.


Grega: Šank je bil daleč 😉 ampak je bilo dobro za pogledat.


(in lahko si mislite, da je sledil pogovor ali bolje: pregovarjanje o tem kaj je bilo bolje za pogledat in kaj bolje za poslusat, pa o Nemcih in Fincih in potem je Tomaž nadaljeval…)


Tomaž: Hotel sem povedati to, da je imala vcasih živa svirka drug pomen, sploh če gremo ven iz rocka. Na odru se je zgodilo marsikaj novega, marsikdo je kaj drugače odspilal,  bili so na nek način veliko boljši glasbeniki kot recimo danes. ker so ‘drkali’ tiste instrumente v piko in ko je en nekaj zaigral, improviziral in je drugi to slišal in sta komunicirala na odru… danes pa za kaj takega ni vec prostora.


Kako bi opredelili sebe? Kakšno glasbo igra Siddharta in kakšno Big Foot Mama?


Tomaž: To je zanimivo…


Grega: To je zelo zanimivo…


Tomi: Zdaj moramo komentirat en drugega?


Lahko sami sebe, lahko drug drugega…


Grega: Najprej naj oni komentirajo sebe, da bom jaz vmes razmislil kaj bom povedal 🙂


Tomaz: No, glej… Zadnjic smo imeli intervju z nekim nemskim novinarjem, ki piše za Metal Hammer, se mi zdi.. On je že malo starejsi in spremlja to njihovo sceno; ne samo njihovo, svetovno, in je v tej rock, metal kulturi že kar doma, ima en hud vpogled v zgodovino rocka in nam je dal kritiko – kaj smo mi. Zakaj? Zato, ker Nemci vse kategorizirajo. ‘Ta je pa doom metal, ta je pa goth…’ in nekam moraš pasti, da ti potem ta subkultura sledi. No in pri nas so se vsi strinjali, da nas ne morejo kategorizirat (kar smo mi tudi želeli), ampak da kar pa lahko rečejo, je pa to, da je po dolgem času spet en dober rock band. Pa smo spet pri vprasanju kaj je rock…


Tomi: Ja, iz tega izhajamo. Ta beseda ja najmočnejsa pri vseh pridevnikih, rock največ pove.


Tomaž: Danes po mojem za razliko od takrat beseda rock opiše vse, kar se je v rocku do danes zgodilo. Da je to lahko vse to. Takrat je pa verjetno za razliko od bluesa, jazza… pomenilo pač eno zvrst.


Se pravi se vi ne bi mogli popredalčkati?


Tomaž: Ne, mi imamo pretty much vse kar se je v rocku zgodilo. Razen 12 minutnega sola še nimamo. No, pa vi? (pogleda Grega)


Grega: Dve kitari, bas, bobni… pa vokal. Mi igramo približno tako kot smo igrali, ko smo začeli. Kaj je bilo takrat… ustanovili smo kvazi punk band. Se pravi je tudi to zdaj najbrz kvazi rock. Ne morem se primerjat z nekim bandom… Čeprav je v zadnjem času prislo precej bandov, ki so mi všeč – svetovnih. In se mogoce na momente kar malce vidim noter. Recimo, če bi jaz delal zunaj, bi delal takšno glasbo.


Kateri bandi?


Grega: Jets so mi vsec, Black Rose, Jane’s addiction (zadnja plata)… to je tak moderni rock, ne spreminja se, ne kaže nekih novih smernic.


Kako bi pa ti opredelil Siddhartino glasbo?


Primoz: Še klaviature bi dal zraven 🙂


Tomaž: Turbo rock.


Tomi: BFM imajo pa čisti surovi rock. Isto igrajo že 10 let, vejo kaj jim je všeč in to igrajo.


Kakšna je razlika med izvajalci zdaj in pred desetimi leti?


Tomi: Razlika je recimo tudi v tem, da se je tehnologija bolj razvila in zdaj vsi uporabljajo neke računalnike, si z njimi pomagajo… Tudi proces snemanja je drugačen – včasih je bilo treba cel komad zaigrat. Zdaj se veliko stvari da…


Tomaž: Sfejkat! Pa poštukat in tako naprej.


Tomi: … in te mašine pac pomagajo, zato je pa tudi to mogoce eden izmed razlogov, da bandi oziroma instrumentalisti danes niso več tako dobri na svojem instrumentu, kot so bili tisti deset oziroma več let nazaj; ko so morali res vse zaigrat. Govorim o snemanju, kar se pa živih nastopov tiče, je pa spet čisto nekaj drugega; tukaj moraš pa tudi zdaj znat vse zaigrat, če hočeš imeti koncert.


Tomaž: Ali imas pa vse posneto.


Primož: Veš kaj, mislim, da je danes to tudi vecji biznis in zato je tudi pristop drugačen. Fantje se veliko bolj zavedajo tržnih prijemov in pa vizualnih izgledov – vizualizacije in vsega skupaj…


Grega: Ja, in to je napaka. Ravno danes smo se pogovarjali – mladi bandi, pa jih je veliko in dobri so, ne razmišljajo o tem, da je treba za tako stvar, če hocejo priti nekam, delat. Band dela, vadi, vadi, vadi, na koncu ni denarja za plato, če pa je že denar za plato, se potem tako izcimi, da se naredi to malo bolj fake vse skupaj. ‘No saj bo tako ostalo, ni treba, da se tako trudimo, važno, da imamo plato zunaj, pa da imamo za sabo nekatere ljudi, ki bodo to izdali.’ Veliko je treba delat za take stvari in tega se momentalno nekateri bandi ne zavedajo. Poglej koliko časa že mi obstajamo, že po cipresah dišimo 🙂


Tomi: S to tehnologijo zdaj obstajajo neke bližnjice do poti do uspeha ali do posnetka, ampak je publika tisti pravi sodnik, ker če opazijo, da si delal bližnjice, te lahko potem kar malo diskvalificirajo. Česar si pa najbrž band nasega ranga, pa seveda tudi Big footov, oziroma ti resni bandi, ki vejo, da je treba glasbo znati igrati tudi v živo, ne smejo privoščiti. Par let nazaj si pa tega sploh niso  mogli privoščiti; niso imeli te alternative.


(Tukaj je Primož s svojim nežnim glaskom pripomnil nekaj, vendar ga diktafon, žal, ni zaznal…)


Grega: Saj boybandi so vse to – ali so pop boyband, ali pa rock boyband. To se vedno obstaja. Če imas rock band, potem je bila sigurno neka avdicija bobnarjev in kitaristov, ki pa igrajo to kar je recimo trenutno in. To mene recimo malo moti. Niso frendi, ki so hodili skupaj ven pit…


Kaj si mislite o MTV-ju?


Tomi: Izpuščajo (za mene) večji del kvalitetne glasbe.


Tomaž: Kaj delajo? Spuščajo?


Tomi: Izpuščajo.


Primož: Vrtijo en in isti komad toliko časa, da postane znan…


Tomaž: Sem mislil, da se o glasbi pogovarjamo. To je že manipulacija.


Primož: Ne, poglej, to je pomemben player na trgu.


Tomaž: Kot JNA 🙂


Primož: Včasih si še lahko videl kaj novega na MTV-ju, kak nov, zanimiv band…


Tomaž: Zdaj pa lahko vidiš kakšno zanimivo reklamo, pa na Vivi imaš tistega p’šanca rumenega…


Kakšen je recept za uspeh v glasbi, če odštejemo denar za studio, dobrega managerja in dobre veze?


Primož & Grega (v en glas): Potem ga ni.


Tomaž: Vse ključne elemente si izključila, še glasbo daj ven…


Primož: Mora biti nek skupek vseh teh stvari. Ne rečem, da mora biti res dober manager ali da moraš imeti res hude veze… Bolj je tukaj sreča nek faktor, ki ti nekaj omogoči ali ne.


Tomi: Veš, vse se mora pojaviti v istem času.


Primož: Ja, morajo biti vsi ti števci pa…


Grega: trdo delo…


Primož: Ja, trdo delo in dobra glasba, da lahko kaj pričakujes. Ne moreš pa zdaj reči: ‘aha, mi imamo plato, slabo glasbo in ful hudega managerja, pa blazno veliko enega denarja; mislim, da boš zelo kmalu ugotovil, da to ni to.


Recimo, da bi morali organizirati en velik rock festival – katere skupine bi povabili?


Tomi: Koliko dni pa traja festival?


Grega: Pa koliko denarja je, da vemo koliko lahko zapravimo…


Tomaž: Pa kakšne veze imamo? Kdo je manager?


Primož: Kje pa bo to?


Tomaž: Kdaj?


Grega: Kdo je glavni sponzor?


Vi ste organizatorji, jaz ne vem ničesar…


Tomaž: U2, Metallica, Aerosmith…


Primož: Red hot chlli peppers… (ok, povedal je še eno skupino, ampak kot rečeno, njegov glas se komajda sliši na diktafonu, pa še daleč stran je sedel)


Tomi: No doubt, Marilyn Manson.


Grega: Ozzy Osbourne.


Tomaz: Evo!


Grega: To je za en dan, lahko pa povemo še za drugega 🙂


Tomi: Koliko odrov pa imamo?


??? Vi ste organizatorji 🙂


Grega: Kaj bi pa ti delala? PR?


Tomaž: No, to smo, naprej?


Hvala, ker me priganjaš 🙂


Tomaž: Ne, ker se lahko to vse v Ortu ob pivu zmenimo, zdaj imamo pa intervju…


Kaj pogrešate v slovenski rock sceni?


Tomaž: Pogresamo več klubov – kjer bi lahko igrali, pa pogrešamo to, da se kultura glasbe dvigne – ampak to je spet povezano s klubi. Da se dvigne kultura poslušanja, sprejemanja in dojemanja – pri celi populaciji. To bi naredili tako, da bi en dan ugasnili vso glasbo, rekli ‘danes bomo del dan brez glasbe, zdaj vidite koliko vam pomeni,’ itd. Ampak res, klubi, kjer bi bandi lahko igrali, kjer bi se ljudje lahko zadrževali – mislim, da je to en velik delež, ki še manjka.


Tomi: Pa ne samo klubi, tudi recimo, ce bi imeli neko tako prizoršče kot so poleti Križanke,še eno za pozimi, mislim, da bi potem k nam prihajalo ogromno kvalitetnih tujih bandov. Tivoli ni ravno primeren za takšne stvari. Tisti, ki jih pač prepričamo, da pridejo sem, enkrat ali dvakrat na leto… mislim da je to zelo zelo premalo.


V čem se slovenska glasbena scena razlikuje od tuje?


Tomaž: Mislim, da je to zelo očitno. Tukaj sedimo… dva najpopularnejša slovenska banda v BOF-u na intervjuju, Metallice pa ni 🙂


Grega: Ne moremo si privoščit kaj več kot piti tole vodo…


Tomi: Razlika je velika in očitna, ampak to se najbrž ve.


Tomaž: Saj nam ni treba na veliko razvijat kaj novega, ne?


Tomi: Lepo v Google odtipkaj ‘Slovenija, other countries, differance’ in ‘enter’ 🙂


 


Masha


foto: Miran Juršič


 

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.