S sanjskim teatrom na velikem valu neskončnih notnih črtovij

S sanjskim teatrom na velikem valu neskončnih notnih črtovij

S sanjskim teatrom na velikem valu neskončnih notnih črtovij

Dream Theater; Italija / Stra (Padova) / Villa Pisani, 23.06.2005


 


No, minilo je skoraj pet let, odkar so Dream Theater obiskali ljubljanske Križanke, in po petih letih so si moja ušesa znova več kot očitno zaželela slišati progresivne prvake »v živo«. Znova smo imeli ogromno dela z iskanjem prave lokacije, saj smo se sprva odpeljali v vas Stanghella, južno od Padove naprej v smeri proti Bologni, kjer stoji prav tako palača imenovana Villa Pisani, kot tista »prava« v kraju Stra pri Padovi (to si velja zapomniti). Možakar, ki je pred zapahnjenimi vrati »neprave« palače prodajal sadje, je natanko vedel, koliko je ura, ko nas je ozrlo njegovo oko. Kot iz topa je izstrelil mesto Stra in da naj se obrnemo nazaj proti Benetkam. Seveda smo odlične italijanske power metalce Labirynth, kot prvo predskupino, zamudili v popolnosti. Prava Villa Pisani v kraju Stra je fantastičen prostor za organizacijo »open air« koncertov ali festivalov. Dve palači stojita obrnjeni ena naproti drugi, obe sta ograjeni z visokim kamnitim zidom, med njima pa leži prelepa parkovna ureditev, v kateri izstopa med hordo lepo obstriženih eksot in grmovnic zlasti velik bazen. Oder je bil postavljen pred eno od obeh palač. Na njej so ob našem prihodu ogrevali prisotne že brazilski progresivni metalci Angra, ki so promovirali svoj poslednji studijski album »Temple Of Shadows« (2004). Seveda smo tudi njihovega pol repertoarja na žalost izpustili, pa vendar se nihče ni sekiral preveč, kajti kljub vsej imenitnosti, ki jo ponujajo Angra, so bili glavna tarča tistega večera Dream Theater.


 


Angra so fantastični v živo! Uničujoče eksplozivni, brezkompromisno sfokusirani na dominanco razbeljene živosti južnoameriškega temperamenta, peklenske hitrosti in absolutne metalske intenzitete, ujete v kompleksno grajenih kompozicijah, ki pa vse po vrsti nosijo prekrasno izrazno kompaktnost izrednega občutka za samo postavitev kompozicije »glave in repa«. Pesem Carolina IV s plošče »Holy Land« (1995) je zadevala naravnost v žilo, pevec Edu Falaschi pa je zlasti v začetku z barvo glasu popolnoma zadel ex-Angra, pevca Andrea Matosa. Angra so s to progresivno lepotico, prepredeno s kasteljanskimi folk elementi dodatno potrjevali izjemno uigranost. Bend je dal od sebe svoj maksimum in tri četrt urni nastop končal z ultra hitro žagancijo Carry On z njihovega prvenca »Angels Cry« (1994). Angra ostajajo po videnem in slišanem v Villa Pisani tudi danes prva violina sodobne progressive metal scene. Kitarski dvojec Bitencourt/Louriero kraljuje v performansu enakovrednih solaž, peklenskem pikanju preko riffov, tercetnih harmonijah in famozno dovršenih motivov, v katerih ponuja prelepo dozo nesramno poslušljivih melodij.  »V nulo« sta usklajena in igrata brez napak. Fantje so nasuli točo emocij, še posebej pa je šokiral prisotne z močnim eksplozivnim »clean« vokalom pevec Edu Falaschi, ki je nekajkrat prišel z vokalom ekstremno visoko in tudi v najvišjih legah vseskozi ohranjal izredno moč. Upam, da je tudi James LaBrie (Dream Theater) videl in slišal Falaschija. Da ne gre zgolj še za enega »xy power metal jokavca«, dokazuje tudi dejstvo, da je  Falaschi prišel leta 1994 v ožji izbor kandidatov za pevca Iron Maiden, ko so ti iskali zamenjavo za Brucea Dickinsona. Ljudje so noreli. Med prvo vrsto in miks pultom se jih je do takrat nagnetlo kakih 4000, kjer so vsi navdušeno bodrili skupino. No, ker pa so Dream Theater le bili prva atrakcija večera, so fani, ki zelo dobro poznajo koncerte Angra, med izvedbo zaključne Carry On pritisnili v ospredje, da si izborijo pozicijo čim bližje težko pričakovanim Dream Theater. Naenkrat je med menoj in množico tako zazijala vrzel cca. 20 metrov, ki pa smo jo prisotni, kateri smo pač ostali v ozadju, pridno zapolnili.


 


Dream Theater so začeli ob 22:00. Na najlepši možni način so takoj spravili publiko na noge. Obiskovalcev je bilo okrog 7000. Dream Theater so odprli svoj set s sedaj že kultno Metropolis Pt. 1, pesem zlate dobe »Images And Words« (1992), ki so jo sprašili s polno perfekcijo. Za njo so takoj rutinirano prešli na aktualni studijski album »Octavarium« (2005) in na The Root of All Evil ter naprej na »Falling Into Infinity« (1997) z groovy pesmijo Just Let Me Breathe, ki jo je narod huronsko pozdravil. Pravzaprav so fani noreli ob slehernem uvodu vseh pesmi set liste, tako da je bilo vzdušje, ki so ga diktirali na odru Dream Theater v kombinaciji z »napaljenimi« temperamentnimi italijanskimi gorečneži zares fenomenalno. »Octavarium« je bila zastopana še z dvema odličnima prog metalskima drvežema. Prva je bila Panic Attack, ki je prešla naprej na Never Enough, »Octavarium« trojček pa je zaključeval Sacrified Sons, ki je v interpretaciji supersoničnih solaž med vsemi tremi pač odnesel zlato kolajno. Dream Theater niso pozabili na pesmi s plošče »Metropolis Pt. 2 Scenes From A Memory« (1999). Tako je bil eden od vrhuncev koncerta izvedba pesmi Home. Izjemen orientalski uvod in potem adrenalinski šus v žilo z energičnim riffom. Rhudes in Petrucci sta briljirala v neverjetni hitrosti in hkratni dlakocepski uigranosti, ki je rezultirala v izredni natančnosti mitraljiranja brezmejnega morja odigranih not. Na trenutke je izgledalo, kot da solažam ni videti konca. Fantje so razelektrili ozračje z balado The Spirit Carries On, ki jo je Petrucci  prefinjeno odprl s prelepim razpotegnjenim solom, začinjenim z vkovanimi bluesy primesmi. Fantje so koncert zaključili po dveh urah s svetlo točko albuma »Train Of Thought« (2003) imenovano In the Name of God, v kateri so pač napadli oder z vsem razpoložljivim ognjem, ki so ga bruhali iz svojih igračk. Za veliki finale so tako vrtoglavo podivjano in razbesnelo ter v najvišji prestavi zaključili glavni del svojega repertoarja. Dodatek so malo »pobiksali« z izbiro pesmi, saj so le tega odprli z As I Am (dodatek je prostor presenečenj in obveznih kultnih pesmi, As I Am pa žal ni ne eno ne drugo), popravili pa vtis s še eno klasiko (končno!) plošče »Images And Words«, verjetno vsem dobro znano Pull Me Under, ki je spravila prisotne v ultimativni delirij. V dveh urah in pol je bilo tako koncerta konec.


 


Koncert Dream Theater je manifestacija uničujoče hitrosti preigravanja glasbenih lestvic in fantje so v tem definitivno prva violina progressive žanra. Ravno zato so njihovi nastopi tako atraktivni in cenjeni. Vselej ponudijo vrhunski zvok in ob vsem odrskem svetlobno hitrem norenju skrajno perfekcijo v odrski šolski uigranosti! LaBrie je pel odlično, nikjer v višjih legah mu ni pobiralo vokala. Morda so se z leti nekoliko zresnili. Od njihovih posebnih šov viž je ostala le ena. Metanje palčk Mikea Portnoya visoko do reflektorjev. Sicer je nekoliko bodla v oči zadržanost in osamljenost Petruccija, ki je bil med koncertom precej rezerviran in potisnjen na desno stran odra, vidno oddaljen od ostale četverke. Gologlavi »pirhek« Rhudes je imel na »continuum fingerboard« tudi lep top z notnim črtovjem. Petrucci, ki je vsa notna črtovja nosil v glavi, je pač z znano rušilno hitrostjo vrtinčil solaže, Rhudes pa mu je z branjem notnih zapisov z monitorja s harmonijo »v piko« natančno sledil. Otročiček Mike Portnoy je nosil modro majico košarkaške reprezentance Italije s hrbtnim napisom »Portnoy 10«, kar je bilo avditoriju  sila všeč. Med koncertom je neumorno divjal v svojem znanem slogu parne lokomotive. Zanimivo pa je, da njegovi bobni niso bili postavljeni v ospredje, kot je bilo to značilno za koncert Dream Theater leta 2000 v Križankah, ko so njegovi bobni stali skoraj pri mikrofonu. Italijani so skandirali: »Pe-tru-cci, Pe-tru-cci,…« in končno sem lahko slišal pravilno zveneti to ime v njegovem avtohtonem jeziku. Dream Theater so razpotegnili večino komadov z dodatkom ekstra solaž! Improvizacija je za njih pač mala malica.


 


Dream Theater koncert je po omenjenem vselej svojevrstni spektakel, ob katerem ti zastaja dih! Tudi to pot je bilo tako. Preprosto sanjsko je gledati v živo njihove koncerte. Poleg tega je bil ambient, v katerem so nastopali, enkraten. Na prostem, obdan s prelepimi dosežki arhitekture davne preteklosti. Dobro, dobro, vse le ni bilo tako idealno, kajti pred koncertom so me neusmiljeno žrli komarji, ki so vzletali sredi parka iz območja bližnjega bazena. Čez Dream Theater pa imam le eno pripombo. Fantje so grdo »zignorirali« svoj prvenec »When Dream and Day Unite« (1989) ter ploščo »Awake« (1994), tako da je bila set lista sestavljena s premalo klasikami, po katerih so Dream Theater zablesteli, zgradili svoje ime in postali veliki skozi prvo polovico devetdesetih. Kljub temu smo uživali v enkratnem večeru za skromnih 32,00 € in z dvema odličnima predskupinama. Mike Portnoy je prisotne za konec pozdravil: »We’ll be back here in October!« A Slovencem se to pot ne bo treba izgubljati po širnih prostranstvih kraljestva obupno slabega označevanja, imenovanega Italija, kajti Dream Theater so že dokončno potrjeni, da nastopijo v ljubljanski Hali Tivoli (aleluja!). Torej, nasvidenje do letošnjega oktobra, enkrat za spremembo v Sloveniji!


 


Aleš Podbrežnik

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.