Rush – Hemispheres, 1978 (remastered)

Rush – Hemispheres, 1978 (remastered)

Rush – Hemispheres, 1978 (remastered)

Založba: Mercury/Universal, 1997


Zaključno obdobje glasbenih sedemdesetih let prejšnjega stoletja, v navezi s pričetkom razvpitih osemdesetih, je bilo v marsičem nenavadno in prelomno. Ob invaziji nazadnjaškega punka, prvih stopinjah klasičnega heavy metala v osemdesetih in vzponu popularne »disco« glasbe tistega časa, so se številni veliki progresivni rock bandi, izvirajoči še iz zlate dobe te impresivne zvrsti na začetku sedemdesetih, na lepem znašli v hudih težavah. Prodaja albumov poprej tako oboževanih zasedb, kot so Yes, Genesis ali ELP, je hudo upadla; potrebni so bili koreniti zasuki v tem glasbenem žanru, da so dotični velikani lahko preživeli (ali pa v končni fazi celo niso, kot npr. ELP). Seveda je bila logična posledica številnih transformacij največjih imen »prog rocka« v bolj popularne in času primerne glasbene oblike drastičen padec same kvalitete in vznemirljivosti izdelkov znotraj same zvrsti; v tem burnem obdobju se ustaljenemu »godbenemu izrazu« niso odpovedale le posamezne glasbene zasedbe najbolj ambiciozne zvrsti klasičnega rocka; štafetno palico progresivnega rocka sta tako med drugimi prevzela »čezlužniška« bisera Rush in Kansas. In za legendarni kanadski trio Rush je prav opevano prehodno obdobje pomenilo vrhunec lastne glasbene ustvarjalnosti in izraznosti.


Z albumom Hemispheres se za Rush prične drugo kreativnostno štiriletje, pomembno tako za glasbeni razcvet skupine same, kot za izrazno podobo celotne zvrsti progresivnega »art rocka«. Že predhodnik A Farewell To Kings je z »večno uspešnico« Closer To The Heart naznanil pohod najvidnejše kanadske glasbene atrakcije na vrhove lestvic širom sveta, hiti v slogu Tom Sawyer ali Spirit Of A Radio pa so domneve le še potrdili. Tudi soliden komercialni uspeh ni zamajal kakovosti poznejših izdelkov skupine iz »dežele javorov« – kljub temu pa njihovi najboljši in najelegantnejši plošči Hemispheres in Moving Pictures izhajata iz let, ko so se kanadski »muzikantje« še bojevali za svoje mesto na medijski paleti najopaznejših glasbenih imen tistega časa – iz na začetku omenjenega prehodnega obdobja zvočno – valovne industrije.


Prvi vtis, ki ga ob poslušanju Polobel dobiš, je opoj prepoznavnega »težkorockerskega« progresivnega izraza kot dediščine predhodnih presežnikov 2112 in A Farewell To Kings – trdi in neizprosni aranžmaji z roko v roki s presunljivo tehnično dovršenostjo in eleganco pričarajo tisti nezmotljivi občutek moči, usklajenosti in glasbenega entuziazma, tako značilnega za zvočno podobo zasedbe v zlatem obdobju svojega delovanja. Na vsakem koraku je prisoten nenadkriljiv instrumentalni perfekcionizem; kompleksno zgrajene pesmi, ki podlago za svoj obstoj iščejo v najvitalnejših elementih glasbenikovih stvaritev; globoko izpovedna in čustvena besedila, ki raziskujejo tisto večno nezavedno slo po dominanci, samodestrukciji in svobodi razuma, podzavesti – vedno je v nas nek dejaven faktor, ki izničuje in oblikuje z usodo določene življenjske vzorce v nepredvidljiva in nezaželena dejanja, ki kar pokajo od fatalnosti, brezumnosti, a tudi nemoči. Da, z mojstrovino Hemispheres je uigrani kanadski trojici uspelo ustvariti večen in zelo vpliven album. A pojdimo lepo počasi…


Šesti veliki studijski izdelek skupine se po ustaljeni navadi prične z naslovno skladbo, v kateri tokrat nastopa odlično sestavljeni ep s polnim naslovom Cygnus X-1 Book II: Hemispheres, sicer nadaljevanje franšize »Cygnus X – 1« iz predhodnega albuma A Farewell To Kings. V osnovi gre za kompleksno zastavljeno grško tragedijo, kjer nam besedilopisec in bobnar zasedbe Nick Peart skozi neskončno borbo lokalnih bogov izriše najbolj prefinjeno prikrite zlonamerne dejavnike narave, večni boj med podzavestjo in zdravim razumom v metafori spopada namišljenega dobrega in zla, minljivost in iznakaženost narave ter njenih sestavnih delov; vse skupaj povezuje dvomljivo in nemalokrat prevarantsko upanje v ljubezen in edinost tistih, ki so v tem večnem krogu življenjske praznine in amorfnosti neposredno udeleženi – torej nas vseh, ki se prebujamo in znova izgorevamo v neumornem dihu splošne in nezaustavljive bivalne dekadence. Krajše povedano, nikoli razrešena frustracija smisla našega obstoja v razmerah, v kakršnih poskušamo vedno znova obvladovati skupno igro življenja (kar pa je nemogoče že po sami definiciji), je tu predstavljena v obliki globoko občutenega in ambicioznega šestdelnega epa, ki na veličasten način odpira pomembno knjigo v glasbeni zgodovini opevane zasedbe Rush.


Po markantnem uvodu sledi morda najbolj zapostavljena in zagotovo najenostavnejša skladba albuma, Circumstances. Gre za hitro osvojljivo in razumljivo pesmico, ki jo je zavoljo popolnoma prepoznavne Rush oblike nemogoče zamenjati z izdelkom katerekoli primerljive glasbene skupine. V kratki izpovedni skladbici (v besedilu lahko sledimo Peartovim spominom na 18- letnega fantiča, ki v svetu, v katerem kar mrgoli težav in življenjskih ovir, išče svojo zvezdo vodnico in prostor pod soncem – kjer pa je področje tako zasičeno, da mu od vsega na koncu ostane le grenka izkušnja…) najbolj preseneča presunljiv Geddyjev čuten vokal, ki svoj vrhunec doseže v spevnem refrenu. Komu morda nekoliko pretenciozno, vendar globoko občuteno in skrivnostno z zdravo mero nadrealne zasanjanosti; instrumentalna podlaga je gladka, spokojna in ravno prav tehnično impresivna.


Za vse oboževalce zasedbe Rush je naslednji stavek pravzaprav nepotreben, saj to že dolgo vedo – The Trees, globoka in presunljiva tretja skladba pričujočega albuma, je preprosto ena najčudovitejše odigranih in zapeljivih pesmi rockerske sfere sedemdesetih! Pretresljiva emocionalnost in polnost glasbenega izraza; brezkompromisna naveza neverjetne tehnične nadmoči in nežne, iskrive melodičnosti (pri kateri kar ne moremo brez pridevnika »rushevska«), ki z močno, spretno izraženo politično angažirano noto in domovinsko naravnanostjo ustvarja okus izjemne dodelanosti in bravuroznosti – enostavno, kot znajo to izvesti le največji mojstri, je iz premnogih pisanih kamenčkov tako sestavljen sijajen mozaik, ki tvori eno najlepših in najprepričljivejših skladb v zgodovini skupine Rush, koncertno atrakcijo in pesem, ki še danes obudi daljne spomine marsikaterega starega »fana« opevane zasedbe. Velika zanimivost tega artefakta zagotovo leži v besedilu: v času, ko politična in socialna tema v popularni glasbi še zdaleč ni uživala ugleda in pogostosti kot sedaj (obdobje, ko o »grdigrdi Ameriki« in »zlobnem Bushu« poje že vsak »sodobno usmerjen« 15–letni »mozoljavec«), je Neil Peart ustvaril pravo malo ekspresionistično in do neke mere celo socialistično (zametki njegovega lastnega prepričanja) pravljico; na podlagi boja med javorovimi in hrastovimi drevesi je ustvaril simbol današnjega neusmiljenega in maloumnega boja za prevlado in nadreditev – boja, s katerim se srečujemo vsak sleherni dan našega bivanja, pa najsi bo mišljen v globalnem, lokalnem ali osebnem pomenu.


Odličnemu izdelku pritiče odličen finale, in to skoraj 10-minutni instrumental La Villa Strangiato zagotovo je. Geddyju Leeju, Alexu Lifesonu in Neilu Peartu je uspelo za konec pričarati prvovrstno jazz – rockersko predstavo, ki ji v celotni Rush diskografiji ni najti para. Mogočno odigrana progresivna skladba je definitivno presežek glasbenega ustvarjanja tistega časa – lahkotnost, svojevrstna izpovednost, tehnični perfekcionizem, simfonične razsežnosti kreativnega opusa zasedbe in izreden gradbeni občutek vodilnih akterjev, ki postavijo dodelano in trdno instrumentalno ogrodje, so le nekateri atributi zadnjega velikega trenutka »rushevskih« polobel.


Brez pravega trenutka slabosti, v enakomernem in zelo visokem ritmu, se tako dokončno prebijemo skozi dobrih 37 minut na nek način tako klasično »rushevskega«, a na drugi strani popolnoma samosvojega in iskrenega zvoka. Vodilni kanadski trio nas je s ploščo Hemispheres nedvomno obdaril z »masterpiece« izdelkom, ki si zasluži častno mesto med velikimi deli progresivnih rock ustvarjalcev iz dominantnega obdobja tega žanra v prvi polovici sedemdesetih. V nedogled se bodo nadaljevale debate o tem, katera mojstrovina je najveličastnejši Rush izdelek nasploh – Moving Pictures (1981) so hud konkurent, a Poloble vsekakor imajo svoje, zelo prepričljive adute. Naj torej opisani album takoj zapolni polico s ploščami slehernega navdušenca nad kvalitetnim »prog rockom« – v kolikor si je kdo do zdaj dovolil, da je še ni.


Gašper Pirc

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.