Revolveraški obračun sredi Ljubljane

1

1

Velver Revolver, Ljubljana / Križanke, 14.6.2005


Prišli so, se borili in zmagali. Kdo že? Zvezde večera, zabaviščna atrakcija, izumirajoča vrsta velikanov rocka s konca osemdesetih let, zastavonoše življenjskega sloga imenovanega »sex, drugs & rock’n’roll«, ki je danes povsem poniknil. Skratka velika senzacija lanskega leta, Velvet Revolver, ki kar ne morejo nehati koncertirati, saj so življenje na turneji očitno močno pogrešali. Slash je že pred časom odkrito izjavil, da je bil Contraband samo izgovor, da so lahko šli koncertirat. No, ja, po zadnjih informacijah bodo svojo turnejo nekoliko skrajšali in se vrnili v obljubljeno deželo, kjer jih bojda že čaka naporno snemanje naslednika, pri kritikih zelo dobro sprejetega, albuma Contraband. Še sreča, da menedžerji niso zarezali pred nastopom v ljubljanskih Križankah.


V juniju zelo oblegano koncertno prizorišče, saj ne mine dan, da se v Križankah ne bi kaj dogajalo, je po ocenah strokovnjakov za preštevanje človeških glav požrlo 2500 umazanega rocka žejnih ljubiteljev in radovednežev, ki preprosto morajo biti zraven, ko na obisk pridejo takšne legende. Nekateri so na ta trenutek čakali skoraj petnajst let, ker jim pač ni bilo dano, da bi nekatere člane VR kdaj videli v originalni postavi pištol.


Za tiste, ki so zadnje leto in pol preživeli odrezani od sveta, spomnimo, da so Velvet Revolver Slash, Duff MacKagan, Matt Sorum (bivši Guns’n’Roses), Scott Weiland (ex-Stone Temple Pilots) in Dave Kushner (ex-sami neznani bendi). Seveda smo jih vsi željno čakali, saj smo predolgo trpeli v upanju, da se bo kaj takega zares zgodilo. To so bile tako rekoč mokre sanje prenekaterega ljubitelja pistolerosov. In dejstvo, da se bo jedro GnR končno dotaknilo tudi Slovenije, nas je navdajalo z nepopisnim veseljem. In v glavnem smo dobili, kar smo pričakovali, čeprav si je potihem marsikdo želel več. Uro in štirideset minut pristnega rock’n’roll šusa, kakršnega lahko spravijo skupaj samo profesionalci z njihovo kilometrino, a prav zaradi slednjega tudi brez presežkov in do skrajnosti uigrano.


Fantje se v svoji vlogi še vedno zabavajo, nekateri jo celo živijo 110-odstotno, kot na primer Scott, prava ikona r’n’r bad boya, shujšanega do nezavesti, zadetega kot mina in strašansko dobrega performerja, ki mu zlepa ni para. Ob njegovem zviranju po odru in letanju sem ter tja nam na misel pride le Perry Farrel od Jane’s Addiction. V svoji usnjeni opravi z oficirsko kapo ni ravno karizmatičen, je pa odličen pevec, ki zelo redko zgreši kakšno noto, ko pa jo, jo pa skozi vso skladbo. Tako se mu je pri Illegal I Song zgodil popolnoma podrt vokal, ki kaže na utrujenost njegovih sicer izjemnih glasilk. Če zaradi tega pretirava z uporabo megafona, mu je na pol oproščeno, čeprav nam je z njim bolj kot ne paral živce. Kot resnično dober frontmen na veliko komunicira s publiko, vendar pove zgolj oguljene floskule in tono kletvic na kvadratni centimeter. Slash se ni popolnoma nič spremenil (mogoče se je po velikem poku zredil za kilo ali dve) in ostaja izjemen kitarist, ki se je v preteklosti vse prevečkrat izgubljal v soju žarometov usmerjenih v saj-vemo-koga. Kitare še vedno menja hitreje kot srajce, cilinder in cigareta ga tudi spremljata, le talkbox mu nekako ni šel. Nekajkrat je celo spregovoril, česar pri njem nismo bili vajeni. Očitno se v Velvet Revolver vedejo precej bolj demokratično kot v nekdanji zasedbi pod taktirko nekega Axla. Duff je še bolj suh in basira suvereno kot v starih časih, z odlično Mattovo podporo, ki še vedno udarja natančno kot metronom, vendar z veliko več občutka. Ne vemo natančno, kam bi vtaknili ubogega Kushnerja, outsiderja med zvezdami, ki se drži bolj ob strani, v miru zagotavlja solidno ritmično podporo, obenem pa se trese kot blaznež, kot da bi želel pokazati, da je kljub precej krajšemu življenjepisu član istega benda.


S komadi niso presenetili, na vsej turneji igrajo nekako enako set listo, sicer pa s samo eno ploščo težko spraviš skupaj kaj več, poleg tega pa na Contrabandu vse ni prebavljivo v enaki meri. Še dobro, da je repertoar bivših skupin tako velik, da izlet v preteklost ni nočna mora, pač pa celo eden vrhuncev koncerta. Dve skladbi od Stone Temple Pilots, dve od G’n’R in krasen Wish you were here od Pink Floydov, katerega zadnji refren je razgreto občinstvo odpelo tako dobro, da so šli mravljinci po žilah. Med Sex type thing jo je Scott zagodel živčnim varnostnikom, ko jim je pobegnil sedet na obzidje. Potem je hotel še malo stati, pa ga je moral njegov osebni roadie držati za pas, da vidno opiti protežiranec ne bi omahnil med navdušeno množico, ki je kot utrgana pritiskala na prožilce mobilnikov. Zaradi tega očitno improviziranega dogodka jih k sreči ni nihče dobil, kar pa ne bi mogli reči za dva veseljaka, ki sta verjetno začutila pesti nekulturnih varnostnikov, ki še v življenju niso slišali za »pravila igre« na rock koncertih. Prvi je bil menda preveč razgret, pa so ga odstranili, drugemu pa je uspel veliki met in nas je pozdravil kar z odra. Če bi mu uspel, bi bil polet med množico verjetno manj boleč kot srečanje z vunbacitelji.


Kot se za glasbenike njihove baže spodobi, je vsak dobil priložnost nastopiti sam, vendar je to daleč od neskončnih solističnih izživljanj resda precej daljših koncertov Gunsov. Velveti se zadeve lotevajo z dobro mero občutka in vsak solo izpeljejo v komad. Še najbolj bo ostal v spominu Mattov nezgrešljivi utrinek z začetka You could be mine, ki ga je s Slashevo pomočjo povedel v evforični Mr. Brownstone.


Občinstvo ni presenetilo in je ostalo delno do pretežno hladno in zadržano, z izjemo nekaj svetlih trenutkov in že omenjenih posameznikov. Kaj hočemo, v teh logih že nekaj generacij rodov življenjske energije ne črpa več iz pristnega rock’n’rolla. Včasih se sprašujemo, če jo sploh še kje. Malo je za pograjati tudi ozvočenje, ki ni bilo doraslo potrebam takšne glasbe in nikakor ni pariralo zvočnemu zidu marshallov na odru. Sicer pa je menda v Križankah precej pomembno, kje stojiš.


Kakorkoli že, tile multimilijonarji se še vedno zabavajo, kot da bi bili stari dvajset let. Ne glede na težo njihovih bančnih računov, število palet prodanih cedejk in število obiskovalcev na koncertih, so preklemano dobra skupina, ki bi jo z veseljem še kdaj videli. Močno upamo, da je to dolgoročnejši projekt, kot tisti, ki so jih imeli člani v preteklih letih. Ko bi se le Weiland vedel malce manj samodestruktivno.


A ja, da ne pozabimo. Šank Rocki so se kot predskupina z zelo skromno odmerjenim časom izkazali z železnim repertoarjem, čeprav smo dobili občutek, da se, dogodku primerno, še posebno trudijo izpiliti svoj nastop, kar pa jim ni najbolje uspelo.  Bili so nesproščeni in precej medli. Matjaž Jelen je imel poleg tega še težave z glasom, Zuljanu pa sta dve solaži malce ušli izpod nadzora. Polemika, ali si zaslužijo biti predskupina VR ali ne, sploh ni bila potrebna, saj je bil nastop prekratek, da bi lahko pokazali kaj več. Njihova prednost je zagotovo to, da jih večina ljudi pozna. Kaj si mislijo o njih, pa je drugotnega pomena. Komur teče rock po žilah, je bil ta večer zraven.


Set lista Velvet Revolver:



  1. Sucker Train blues
  2. Do it for the kids
  3. Headspace
  4. Superhuman
  5. Crackerman
  6. Illegal eye song
  7. Fall to pieces
  8. Dirty little thing
  9. Big Machine
  10. It’s so easy
  11. Sex type thing
  12. Set me free
  13. Wish you were here
  14. You got no right
  15. Mr. Brownstone
  16. Slither

Set lista Šank Rock:



  1. Rockerji
  2. Dej radio bolj na glas
  3. Vzemi ali pusti
  4. Hvala za vse
  5. Laški pir
  6. Tih bod in igraj
  7. Pravljica o mavričnih ljudeh

Tomaž Lukman


foto: 1-17: Matjaž Tančič,
18-22: Aleša Velikonja

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.