Pisalo se je leto 2005, zadnjič?

DJ Nika

DJ Nika

Piše se leto 2005. Stadion Ljudski vrt, Maribor. Skorajda polno.


Piše se leto se je vrnilo h koreninam. Na mariborski Wembley. Smiljan Kreže, mama inu ata, nas je tokrat presenetil z Menartovimi prvoborci. 6pack Čukurjem, Siddharto in Magnificom s Turbolenzo. Jah, dejali boste – Menart private Party, ampak vseeno – bilo je dobro.


Pa ne ‘dobro’ zato, ker moj foter navija poleg poročil, Odmevov, 24ur in dnevnika samo še Čukurja ala ‘ploščice polaga!’ Siddharte itak ne smem zašinfat, ker nas našo biološko vrsto spremlja skozi življenje ‘vidim jo, kako prihaja, ji ponudim roko, pohvalim jo..’ O Magnificu je pa tako ali tako vsaka beseda premalo. Človek, ki je v začetku 90ih prepeval v srbohrvaščini, pa tega ni nihče ugotovil. Človek, ki lahko glumi čefurja, pedra, ali se v javnosti pojavi celo s kakšno brhko deklino, pa ne bo nihče takoj pomislil: ‘Glej ga varalico!’ Z eno besedo – šiker!


Torej, v Ljudski vrt sem se šel zabavat. Ker se že nekaj časa nisem. V Ljudskem vrtu – seveda. NK Mariboru zmagovanje namreč že nekaj časa ni čokoladna stran. Digitalca sem namenoma pustil doma, saj sem vedel, da me Snajper Laznik ne bo pustil na cedilu.


Tako sem se lahko poleg dobre glasbe prepustil še šankovskim debatam in še boljši družbi. Še prej pa sem po akreditacijo moral skočiti do Magdiča, ki me je pričakal z rakijo in ovčjim sirom ter zanimivo družbo. Še vedno smo bili pod vplivom Sarajeva in Belih gumbov.


To noč sem bil dvakrat presenečen. Čukur je tokrat imel na odru celo bend (basist, bobnar in Nika na mp3-jih). Bas kitare in bobnov ne more nadomestiti noben tranzistor. Ko se mu je pridružil še Goter je bilo rajanje nepopisno. Stadion se je počasi polnil. Piše se leto je dogodek, ki je zaznamoval v začetnih letih konec šole in čas za zabavo. Ko so se osnovno- in srednješolci dokončno odklop`li. V zadnjem času to počno itak vsakodnevno in je morda ravno večji obisk zaradi tega vedno znova vprašljiv.


A vendar. Kljub Krežetovim besedam, da vkolikor ne pride 10 000 ljudi je to Piše se leto zadnje, upam da ne misli resno, saj je ta dogodek eden redkih, kateri se lahko pohvali s kvalitetno glasbo in zanimivimi izvajalci. Tako je denimo prav Siddharta svoje prve večje korake naredila pod njim kot tudi drugi (tuji) izvajalci.


Siddharta je zažagala in žagala tako kot se spodobi. Všečno je bilo, da so na odru nastopili moško. Laznikov je sicer tarnal, da ni mogel narediti več posnetkov, saj so ga njihovi nenehno preganjali, a cena slave je pač takšna. Siddharta si je svoj imidž uveljavljala na žogo ‘mi hočemo biti slavni’ že takoj na začetku. Tako so sprva imeli s sabo svoje varnostnike, ki jih takrat tako niso potrebovali. Pa svoje termine za avtograme in ostalo. Pozna se prihod Janija Haceta, velemojstra na basu. Točnost, odločnost in zvočnost so njegove vrline. V živo zvenijo boljše kot na ploščku prav tako imajo dobro izdelan performens. Tisto ‘počepnimo’ foro od Slipknotov bomo pogledali skoz prste. Tomi je poštimal svoj glas, da so bili poslušljivi. Samo Edini je pa verjetno ena boljših slovenskih balad nasploh. Posebej v kombinaciji s faracajgi.


A vendar je zanimivo nekaj drugega. Najbolj so si želeli odhoda v tujino. Pa jim ga vzame en mali črni brkonja – Magnifico. S kilometrino oz Turbolenzo. Spomnim se ga izpred let, ko je tukaj na tem istem mestu ob nalivu stopil izpod strehe in rekel: ‘Če dežuje po vas, naj še po meni!’. Po moji oceni najboljši performer nasploh v Sloveniji. Karizma. Po oceni ženskega spola pa tako seksapil  No1. Osemčlanska ekipa vključno z njim na odru seka, da se trese staro in mlado. V pozitivnem smislu seveda. Človek oddaja ‘karmo’, da se poslušalec sploh ne zaveda, da prepeva v tujem jeziku. Pa naj bo to srbščina, angleščina, nemščina ali francoščina. Lahko prepeva v celem komadu samo tri besede. Lahko sestavi brezvezne stavke v tujem jeziku pa bodo zveneli fantastično. Poslušalec se tega sploh ne zaveda. Ponese ga zraven. Izgleda pač, da Robert Pešut dobro ve kaj folk hoče. Ravno za to je najverjetneje kriva tudi njegova kilometrina in prav nenavadno bi bilo vedeti, kakšna bi bila slovenska glasba, če bi po albumu Čefur resnično prenehal z muziciranjem.


Upajmo samo, da se to leto res ni pisalo zadnjič..


Marko PIGAC


foto:  Marjan Laznik

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.