Petar Grašo – malo besed in veliko glasbe. Ljudi, guštirajte!

graso1

Petar Grašo, Ljubljana / Križanke, 1.6.2005


Da Petar Grašo kar uspešno kraljuje na slovenskih odrih sva že vedeli, prav tako nama ni bilo neznano, da je letošnji koncert v Križankah že peti na tem prizorišču. Nisva pa si tega balzama za nežne (predvsem dekliške in ženske) duše še nikoli privoščili v živo. In čeprav nisva kaki navdušenki nad dalmatinskim melosom in patosom, sva se vseeno odločili, da morava o Grašu dobiti boljši vtis, kot tisti, ki ponavadi ostane na kakem žuru, ko posnetek preglasijo od (ne nujno dalmatinskega) vina že rahlo hripavi in ne najbolj intonirani glasovi, ki zmorejo približno tričetrt refrena a la »ej dušo ko nam brani, da bude sve ko lani…« in »ljubav jedne žene teče mi kroz vene…«.


Po pričakovanjih so bile tudi tokrat, na 1. junij, Križanke kar lepo polne. Prostora bi sicer bilo še za marsikoga, a ko se je reflektor med koncertom sprehajal po publiki, ki je vneto prepevala refrene, med množico niso zevale praznine. Prav tako po pričakovanjih so prevladovali ženski obrazi, takole čez prst bi rekli, da so se na koncert odpravile druščine prijateljic ali pa so fantje izkoristili večer za romantiko in so svoje izbranke popeljali na Graša. Sicer redki pa so dajali vtis, da so v Križankah bolj pod (žensko) prisilo… Prav lepo doživetje pa je pravzaprav, ko vidiš, da nekdo pod eno streho (no, v Križankah je to platno) združi toliko generacij in vsi z užitkom poslušajo ter prepevajo vsem dobro znane pesmi.


Tokratni koncert je bil priložnost, da Grašo ponovno predstavi vse svoje največje uspešnice, ki so prav na 1. junij tudi izšle na albumu Uvertira.  Petar Grašo nas ni pustil prav dolgo čakati in kmalu po 21. uri tudi pričel s koncertom. Bolero, šestčlanska zasedba instrumentalistov z dvema spremljevalnima vokalistkama, je bila ves čas koncerta, razen ob priklonu, v drugem planu, mesto najbliže publiki je pač rezervirano za zvezdo večera in njegove goste. Po začetni tremi je Grašo po nekaj pesmih (m.dr. Trebam nekoga, Ne boli me, Još uvik slipo virujen) prišel v polno formo in kmalu povabil na oder prvo gostjo, Nušo Derenda. Najprej je s svojim prodornim glasom in ob spremljavi Grašove skupine odpela Noe, Noe – poslušanje v živo priporočava vsem, ki jih pesem ni prepričala na Emi. Potem se je Nuši pridružil Petar in skupaj sta doživeto odpela Utorak, čeprav je Nuša mimogrede navrgla, da je pesem dobila dva dni pred koncertom.


Slovenska založba je nato Graša počastila s plaketo-srcem za 50.000 prodanih albumov, Petar pa jo je posvetil kar publiki, rekoč: »To je vaša plošča, vi ste krivi za to.« Brez zvestih poslušalcev bi morda, tako sam Grašo, danes kelnaril.


Prava žurka pa se je začela potem, ko se je tudi publika že dobro ogrela, Grašo pa je nadaljeval z nizanjem vsem znanih pesmi, med katerimi so bile Brod ljubavi, Vera od suvog zlata, Jedina, nepogrešljiva Ljubav jedne žene (da, prepevali sva tudi midve) in Idi. Potem pa je s tremo in spoštovanjem Petar Grašo napovedal legendo Arsena Dedića in mu prepustil oder. Dedić je slovenskim srcem takoj pospešil pulz s Pegastim dekletom, in že pri prvi ponovitvi refrena doživel aplavz. Še več simpatije je požela pesmica, ki jo je baje pred kratkim zložil (v slovenskem jeziku) in gre približno takole: »Hvala mama za zaseko in za planinski čaj iz naših planin, iz cvetlic, ki jih je nabrala stara mati. Predvsem pa hvala mama za zaseko.« Temu humornemu predahu je sledil po najinem mnenju vrhunec večera, duet Dedić-Grašo Sad se te samo rijedko sijetim in po dodatka lačnem aplavzu publike še (vsaj na videz) improvizirani, tudi družno odpeti, Lomi me.


Od tu naprej pa je bil oder ponovno samo Grašov in tako njegovo dobro razpoloženje kot tisto poslušalcev se je samo še stopnjevalo. Odpel je še Lakše mi je s njom, Mjesec iznad oblaka, iz uverture Because I Got High prešel v Nisan više ja sa njon, za pesmijo ’92 pa še iz We Will Rock You naredil direkten prehod v Volim i postojim in tako tudi zaključil uradni del koncerta. Vztrajna publika ga seveda ni spustila domov brez dodatka, presenetljivi Let It Be je sledila nič kaj presenetljiva – če je ne bi bilo, bi vendar koncertu nekaj manjkalo – ‘Ko nam brani.


V prvem odstavku opisan vtis sva si definitivno popravili, nekdo, ki poje od srca in iskreno nagovarja svojo publiko, si zasluži spoštovanje in ga je veselje poslušati. Zbodlo naju je tokrat samo povprečno ozvočevanje (ja, tako je, ko te razvadijo z najboljšim), ki je odkrivalo namesto prikrivalo drobne pevske napake. Vendar so to malenkosti. Tisti, ki so Graša prišli poslušati, ker ga imajo radi, so s koncerta odšli navdušeni in se bodo najbrž naslednje leto vrnili.


Aleša&Maša


Foto: Aleša Velikonja – LeLjo

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.