Nova Rock festival v Avstriji

Marilyn Manson

Marilyn Manson

Nova Rock festival, Avstrija / Pannonia Fields, Nickelsdorf, 9.-12.6.2005


Štiri dni vetra in glasbe


Si želite na lastni koži doživeti nekaj blišča begunskih taborišč, občutiti razmere daleč pod higienskim minimumom, doživeti lakoto, žejo ter preživeti blažjo psihično in fizično torturo? Beri dalje.


Ne, ne gre za reklamo za najnovejši ameriški tematski park s pridihom sedanje administracije, ampak za recenzijo festivala NovaSibrsk, ehm … Nova Rock. Vendarle bi se kak neuk spraševal, kako je lahko nekomu užitek štiri dni gaziti preko blata, preživljati ekstremen dež in veter, se spotikati preko pijanih kadavrov in prenašati neskončno komolčkanje z ostalimi 100.000 obiskovalci. Vse to zaradi neke glasne glasbe. Zakaj? Ker jo enostavno ljubimo.
No ja.. Ni ravno tako romantično. Vse to prenašaš samo zato, da lahko resnično uživaš v tistih nekaj urah koncerta. Ampak se splača.


Za uvod najprej ura zgodovine. Nova Rock je največji avstrijski rock festival, ki se je letos zgodil premierno. Vendar ni vse tako deviško, kot se zdi. Gre namreč za preverjeno ekipo, ki že nekaj let organizira velike koncerte največjih svetovnih bandov po celi Avstriji in tudi najbolj znani avstrijski festival Frequency. Nova Rock je (neuradno) nastal zato, ker so se organizatorji lanskega Aerodroma, zaradi nerešljivih medsebojnih razlik odločili, da bodo od sedaj naprej organizirali vsak svoj festival. Aerodrome je tako ostal na istem mestu, južno od Dunaja, Nova Rock, večji/mlajši bratec, pa se je naselil na širnih panonskih planjavah vzhodno od Dunaja. Kdor koli se je kdaj vozil mimo Dunaja, to je tisti del, kjer je ogromna koncentracija vetrnih elektrarn. Ker tu celo leto piha veter, je cel horizont, kamorkoli se ozreš, polno teh vetrnic.


Čeprav se je naša mala ekipa odpravila iz Kranja že ob 8ih zjutraj, nam nikakor ni uspelo priti do začetka koncertov. Ko smo prišli do Dunaja, nas je najprej pozdravil dež. Vendarle ko smo končno prispeli do prizorišča, pretrpeli nekaj kilometrsko vrsto in parkirali in vsi hiteli iz avtomobila po karte, je naše navdušenje kmalu splahnelo. Veter je v kombinaciji z dežjem pustil grdo packo na prvi dan festivala.  Prizorišče se je dejansko spremenilo v blatno njivo. Ljudje so kot domine padali eden preko drugega, vsi so bili črni od blata … Blato bi nekako še preživel, vendar pa so veter in dežne kaplje, ki te dobesedno tepejo po obrazu, ubili vsakršno željo, da bi se še enkrat sprehodil 2 km od avta do odra. Še vedno mi ni čisto jasno, zakaj so se na prvi dan festivala koncerti začeli že ob enih popoldne. Tako smo zamudili vse bende prvega dne (nočem niti razmišljat, katere vse), razen enega, ki ga nikakor nismo smeli – System Of A Down.


Ko je dež ponehal, je bilo ravno nekje sredi Audioslave, zato smo se pobrali iz avta in ‘dirkali’ proti odru. To je izgledalo približno tako, da si med lovljenjem lastnega ravnotežja po blatni drsalnici, moral paziti še na trume po-tleh-padajočih Avstrijcev. Ko smo se približevali, so se v daljavi že slišali zvoki Audioslave. Glede njih sem imel zelo mešane občutke. Za to turnejo so namreč napovedali, da bodo igrali tudi komade Rage Against The Machine in Soundgarden. Nihče, po mojem mnenju, ne more nadomestiti Zacka de la Rocho pri RATM komadih, sploh pa ne Chris Cornell. Zato je tudi glasba Audioslave čisto drugačna od RATM. OK, preživim, da mi Cornell zapoje kak Black Hole Sun, vendar da sploh poskuša peti Killing In The Name … Ko sem zaslišal Cornellovo zavijanje v Killing In The Name … Joj! Bolje, da bi počakal še 20 minut v avtu … Prva plošča Audioslave mi je zelo všeč, druga sicer malo manj, vendar njihova glasba je sama dovolj kvalitetna, da bi brez skrbi preživeli brez komadov bivših bandov. Zadnji komad je bil Cochise, kjer so dokazali, da so mojstri in da si delajo medvedjo uslugo z RATM komadi.


System Of A Down so bili, po splošnem vtisu, eden najbolj pričakovanih bendov festivala sploh. Kako so oni uspeli postati tako veliki, mi, zaradi njihove nekomercialne, nekonvencionalne glasbe, ne bo nikoli jasno. Navadno so taki bendi, tisti zanimivi bend festivala ob 18ih, 19ih popoldne, ki ga bežno poznaš. A hvalabogu, da jim je uspelo. Vse štiri dni so obiskovalci 24 ur na dan nabijali samo njihove komade, še posebej zadnji singel BYOB. Prizorišče je bilo tako nabito, da smo se komaj prebijali proti odru, niti nismo mogli priti v ogrado pod oder. Medtem so roadiji pripravljali sceno – ogromna zrcala, dodatne luči – vse, kot se za tak koncert spodobi. Ne znam opisati kakšen dober občutek je, ko se ugasnejo luči in začne 30.000 ljudi vpiti na ves glas. Že prvi komad BYOB je pognal množico v zrak. Res je užitek na koncertih, kjer skače 5000 ljudi pred tabo, 5000 za tabo, hkrati pa celotna armija poje komade. Komadi SOAD so navadno sestavljeni iz mirnih spevnih delov na eni strani in trdih ritmičnih delov na drugi, zato je bilo večino koncerta najprej vsesplošno petje in takoj za tem kaotično skakanje – petje skakanje, petje skakanje … Odigrali so vse prave komade z vseh treh (štirih) albumov, večino iz albuma Toxicity. Vrhunec so definitivno dosegli s Chop Suey in Toxicity, ko je celotna publika pela v en glas.


Ob koncu koncerta je zopet začelo deževati, zato smo po koncu hitro pobegnili do avta. Ob prihodu si nismo postavljali šotora, zato ga tudi ob enih zjutraj v največjem nalivu nismo. Tako smo avto spremenili v bivalnik, podrli sedeže in zaspali. Kaj je bilo zjutraj si verjetno znate predstavljati … Auch
Spanje smo morali podaljšati zaradi dežja, ko pa ni šlo več, smo nato preverjali svoje znanje meteorologije. Ko so se formirali kulumnimbusi (or something), je dež prenehal. Dopoldne smo si skrajšali s postavljanjem šotora in iskanjem trgovine. Najti trgovino sredi širnih panonskih polj in malih vasic je bolj zajebano, kot se sliši. Šele tretja ‘trgovina’ je bila tisto, kar mi smatramo kot trgovino … Ja, ja, zupermarket, ja … Eh …


Nazaj na prizorišče. Ker nihče od nas ni bil pripravljen na težko žganje Mudvayne tako zgodaj, smo jih raje opazovali z daljave in si ogledovali stojnice z najrazličnejšimi majicami in drugimi fanovskimi artefakti. Za obiskovalce je bilo na tem področju zelo dobro poskrbljeno, saj je bilo prizorišče polno najrazličnejših stojnic, ki so imele od majic, preko plošč do kitajske hrane. Če komu ni ustrezal koncert, se je lahko zabaval še z bungie jumpingom in drugimi aktivnostmi, ki so potekale v ozadju.
Mudvayne, ki trenutno promovirajo svoj novi album Lost&Found, so me z daljave še kar prepričali. A za kaj bolj konkretnega, bi jih moral slišati kakih 5 ur bolj pozno, ko bi bil pripravljen. Vsekakor pa so me zvlekli od stojnic k odru.
Ko sem bil že enkrat pri odru, sem hotel pogledati še naslednji band. The (international) Noise Conspiracy so tipični predstavniki švedskega garažnega rocka, tipa The. Verjetno so konec 80ih in začetek 90ih na Švedskem mlade bande učili, da morajo nujno poslušati The Clash in MC5. Vpliv MC5 je neverjetno močan pri teh bandih, vsaj T(I)NC na odru delujejo kot njihova lepša, a slabša verzija. Fantje s seboj nosijo tudi politično sporočilo, kar je nazorno povedal tudi pevec, da če že stoji pred množico 5.000 ljudi, potem jim mora povedati tudi kaj političnega. Kakšno je njihovo sporočilo oz. za kaj se zavzemajo, pa mu nažalost ni uspelo povedati … ?!


Band, ki sem ga najbolj pričakoval ta dan so bili Weezer. Malo me je skrbelo, kako bo vse skupaj delovalo na večinsko metal publiko. Cuomo Rivers in druščina so en dobesedno piflarski band. Kar pa ne pomeni, da so slabi. Prav nasprotno. Rivers je nežna čudaška dušica postavljena na čelo hard rock benda. Daljnega leta 1994 so imeli svoj prvi hit Buddy Holly, za katerega je video napravil Spike Jonze in pobral MTV Video Award za najboljši video tistega leta. Band je rastel in rastel, vendar se je Rivers odločil, da je vse to zanj preveč in je raje šel študirat angleško literaturo na Harvard. Rivers, kljub temu, da je velika rock zvezda, dobesedno ne jebe sistema – živi v navadnem majhnem stanovanjskem naselju v LA, ne pije, menda že dve leti ni seksal, je samo vegetarijansko hrano, veliko meditira, po dva meseca na leto ne govori in se sploh veliko drži zase. Ostali člani banda imajo probleme, da ga sploh dobijo. Kakorkoli, Rivers je tik pred diplomo na Harvardu, Weezer imajo nov album, nov velik hit Beverly Hills in so končno na odru pred mano. Ko so prišli na oder, so doživeli ogromen aplavz od premočene in blatne publike. Kako primerno, da je ravno med njihovim nastopom prvič posijalo sonce. To je verjetno še bolj vzpodbudilo publiko, da so zopet vsi peli zraven. Najbolj na Island in the Sun in zadnji komad Buddy Holly. Celotna setlista je bila:


Say It Ain’t So
Photograph
Undone – The Sweater Song
Peace
Island In The Sun
The Good Life
We Are All On Drugs
Pardon Me
Slob
My Name Is Jonas
In The Garage
Beverly Hills
Hash Pipe
Buddy Holly


Majhno zanimivost smo odkrili, ko smo se po koncertu sprehajali po stojnicah – na uradni Mansonovi Against All Gods Tour majici je med koncerti omenjen tudi Koper. Ali to dejansko pomeni, da Manson avgusta prihaja v Slovenijo? Ne vem, ker tega nismo mogli potrditi nikjer drugje. Ampak težko je verjeti, da bi na uradno tour majico napisali nekaj, kar ni potrjeno.


Belo pobarvani obrazi v črnih oblekah so kmalu preplavili publiko in čutilo se je, da se pripravlja nekaj velikega. Vislice za klaviature, morje dodatnih luči, ogromna ožgana ameriška zastava, ki se je kasneje spremenila v gigantski zaslon, so le del scenografije pod katerim se je šibil oder. Ko je gospod Manson zasedel oder, se je dobesedno zatresel oder. Priredil je show, kot ga na tem festivalu še ni bilo videti. Celotna scena s hollywoodskim lightshowom in zasloni je res na nivoju, tako, kot se za zvezdo Mansonovega kova spodobi. Nastopil je tako suvereno in impozantno, kot bi gledal kakšen njegov velik koncert po televiziji.
Tukaj pa se je zadeva ustavila. Tisto začetno navdušenje med publiko je kmalu splahnelo. Iz zvočnikov je prihajal obupen zvok, večinoma le bobni in kitara. Zdelo se je, kot da se Manson nikakor ne more vzpostaviti kontakta s publiko, kot bi bil ujet v televizijskem ekranu, mama pa ne dovoli, da bi dal bolj naglas. Večina je še vedno sodelovala pri vseh komadih in poskušala uživati vsaj v predstavi, kajti česa takega ne doživiš vsak dan. Proti koncu se je zvok sicer izboljševal, vendar pa to ni uspelo popraviti medlega vzdušja. Mansona to ni zmotilo in je nadaljeval s svojim showom. Nekje je splezal celo na hodulje in nasploh dokazal, da je eden najboljših entertainerjev našega časa. Po tem, kar sem videl, lahko rečem le, da je Manson nujno potrebno ujeti na kakem solo koncertu.


Za Mansonom so svoje dočakali vsi avstrijski pankerji, na oder so namreč stopili nemški superzvezdniki Die Ärzte. Vsi ostali smo s strani bolj nemo opazovali in se potem kmalu odpravili spat.


Tretji koncertni dan je bil zame eden najboljših. Malo zato, ker padeš v neko koncertno rutino, ko pred teboj nekaj dni zapored stoji najboljše, kar obstaja ta hip na svetu, in postaneš nekako izbirčen, kaj si boš pogledal, česa pa ne. Čeprav veš, da gre za nekaj dobrega, veš da bo čez pol ure še nek 100x boljši bend. Izvajalci, ki bi bili na kakšnem slovenskem festivalu prikazani kot največji headlinerji in najbolj opevane rock zvezde, so tu tisti, ki igrajo ob treh popoldne na vročini, tisti, ki ogrevajo občinstvo pred pravimi zvezdami.


Zjutraj sem se zato odločil, da bom preskočil prva dva banda, ki sta imela skupaj približno 1000 obiskovalcev – bolj poslušalcev, kot gledalcev. Bolj se je pisalo The Hellacopters, ki so imeli za zgodnjo uro, dokaj veliko publiko. Kako tudi ne, saj gre za ene izmed najboljših pripadnikov skandinavske rock’n’roll šole. Fantje, ki neumorno koncertirajo, stalno snemajo in izdajajo plošče, so se izkazali odlično. Zraven so, za dodatek, zaigrali še priredbo, koga drugega kot MC5. Kako primerno … Sicer pa koncert, vreden ogleda.


Sledilo je največje razočaranje dneva – The Dissociatives. Mogoče ste jih opazili na kaki Vivi ali MTV s singlom, katerga spot in glasba sta sumljivo podobna komadu in spotu Oasis – All Around The World. Delovalo je kot ironična definicija jazza, ko se glasbenik očitno bolj zabava kot poslušalec. Rezultat – izbuljeni pogledi in zdolgočaseni obrazi. Publika je vseeno vztrajala in čakala, da se nekaj zgodi. Zakaj? The Dissociatives je projekt moža Natalie Imbruglia, sicer širnemu svetu znan kot pevec avstralske megaskupine Silverchair, Daniela Johnsa. No, na žalost se ni nič zgodilo.


Takoj za razočaranjem dneva se je pojavila rešilna bilka, v obliki ska-punk atrakcije Reel Big Fish. Fantje so na noge postavili celoten festival. Neverjetno je, kako veliko zvestih oboževalcev po celem svetu ima ta (sedaj) šesterica iz Kalifornije – skoraj vsi so poznali njihove komade. Predstavljajte si Elvis Jackson na kvadrat, dodajte jim pihalno sekcijo, odvzemite vse (odvečne) pripomočke – balone, šlaufe, mehurčke, pirotehniko in wc papir; dodajte nalezljive komade, ki te naravnost silijo v gibanje in dobili boste RBF. Polna arena, totalen kaos pod odrom, odličen uživaški nastop so tako rezultirali v najboljšem dnevnem nastopu vseh štirih dni.


Kaj se je pripravljalo naslednje, mi ni bilo čisto jasno, dokler nisem v zaodrju zagledal dva tipa v nekakšni vikinško-pastirsko-hokejski opravi, ki vadita na dudah. Sprva sem mislil, da gre za kaka dva zabavljača, ki hodita okoli po festivalu; nato pa sta še s petimi kolegi prišla na oder.. Na razporedu je pisalo, da nastopajo In Extremo … Če so Bijelo Dugme pastirski rock, potem so ti modeli pastirski metal (Marilyn Manson iz Šumadije) … Ker gre za tako velik festival, sem ta band raje preskočil. Besedila nekega neznanega pisarja iz 8. stoletja in nekakšno srednjeveško oponašanje Rammstein pač nista naredila vtisa. Žal (ali morda na srečo) so za njimi igrali Soulfly in vsi so samo čakali, da pridejo na oder. Doma sem potem iz gole radovednosti poslušal njihov najnovejši album Mein Rasend Herz in ni tako obupno, kot je delovalo tam. Na Metal Campu v Tolminu si bom poskušal ustvariti boljše mnenje o njih.


Ko smo že pri Metal Campu. Nekaj je glede Soulfly in Maxa Cavalere, kar enostavno privlači. Max Cavalera je legenda, katerega vpliv je težko spregledati. Toliko majic Soulfly, Sepultura in brazilskih dresov z njegovim priimkom še nisem videl. Noben drug band festivala ni imel toliko diehard fanov z majicami – pravo morje rumenih dresov. Ko smo se približevali odru, še vedno v daljavi, toliko, da se komaj sliši z odra, smo se pogovarjali, kakšno sranje mora biti ta glasba opazovalcu z daljave – totalna agresija glasbe in tip, ki se le in samo dere, kot bi ga ravno spustili iz pekla … No ja, tako se zdi iz daljave. Če želiš resnično Soulfly izkušnjo, moraš stopiti bližje. Vzdušje te dobesedno posrka. Agresivne kitare, nabildan ritem in nezgrešljiv Cavalerin ‘pevski’ stil so stvari, ki jih kujejo v metalska nebesa in ki delajo to izkušnjo nepozabno. Za posladek je Cavalera pri nekaterih komadih na oder povabil še svojega sina in Kojota (pevca skupine Eyesburn), ki se je pridružil skupini na trombonu. Ta koncert je bil definitivno vrhunec metala na festivalu.


Ta večer so nastopali še The Prodigy in Nightwish. Slednji so vidno navdušili en del metalske publike, ostali pa so nastop spremljali bolj s strani in se zabavali z drugimi rečmi. Opaziti je bilo namreč, da se publika menja.
Prodigy so s svojim setom dobesedno naredili rastur. Po nekaj dnevih samih kitarskih zvokov je končno prišla prava doza elektronike. Ljudjem se je čisto odklopilo. Česa takega še nisem videl. Kot bi združil punkerski mosh z metalsko agresijo in drumnbassom. Mogoče malo preveč agresije.. Feeling je bil, kot bi poslušal cd, vendar miljonkrat bolj naglas. Oderska prezenca obeh pevcev Keitha in Maxima je presunljiva. Da je Keith samo pogledal v našo smer, so se že vsi drli na ves glas in vzdigali roke. Kot prave zvezde večera, so imeli tudi oni dobro premišljen lightshow in ogromne zaslone, ki so dodali k vzdušju še tisti dodaten push over the edge.


Zadnji dan je minil v znamenju le ene skupine – Green Day. Boysetsfire so, sicer malo prepotentno, dobro ogreli občinstvo. Govori se menda, da naj bi jeseni igrali tudi pri nas, v Ljubljani. Imel sem občutek, da bi njihov nastop toliko bolje deloval na manjšem odru, zato se tega nastopa zelo veselim. Njihovo delo so še bolj nadaljevali švedski pankerji Millencolin.


Po ogledu Green Day lahko rečem le to, da so trenutno najboljša skupina na svetu. Če imate kakršnokoli možnost, da jih ujamete na tej turneji, to nujno storite. Band je prišel od zanimive punk rock atrakcije do sedanjega politično, času primernega prelomnega albuma in posledičnega statusa superzvezd. Nazadnje, ko so uživali tak uspeh je bilo pred desetimi leti, takrat, ko niso ravno uživali, saj so doživljali boleč prehod iz alternative v mainstream. Sedaj je čas, sedaj uživajo. Trenutno so na vrhuncu svoje, sedaj že impresivne kariere. Kasneje bodo težko ponovili sedanji (ponovni) uspeh.
Ko sem že mislil, da na tem festivalu ne bo nikakršnega velikega presežka, so me Green Day popolnoma presenetili. Vedel sem, da so dobri, vendar tega nisem pričakoval … Ko sem že mislil, da so že vsi prejšnji zvedniki dokazali, kaj zmorejo prikazati na tem odru, sem ostal brez besed. Konfeti, pirotehnika, množično prepevanje, popolno obvladovanje odra in množice… Na odru so celo ustvarili nov band, iz članov publike. Gre verjetno za enega najboljših live showov sploh. Med 40.000 obiskovalci mislim, da ni bilo enega, ki ne bi pel in sodeloval zraven. Skupaj s publiko so odpeli celoten repertoar, od prvih uspešnic pa do najnovejših z American Idiot. Izpustili so le When I Come Around. Vsekakor najboljši koncert, na katerem sem bil.


Jani Černe


foto: Bojan Okorn


 


op. ur.: zaradi strogih omejitev fotogriranja s strani managementa skupin, nimamo fotografij skupin Die Ärtze in Green Day.

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.