Moonlight Sky – Demo 2004

Moonlight Sky - Demo 2004

Moonlight Sky – Demo 2004

Izdano v samozaložbi, 2004


Sledeča skupina pa definitivno ni od muh. Gre za kvartet štirih mušketirjev, ki ponuja za slovenska skromna merila zares veliko. Moonlight Sky so lahko klasicisti in površno in na hitro rečeno revitalisti prog rocka sedemdesetih. Nasploh po samem zvoku in uporabi klaviatur ter specifično komunikacijo med kitaro in klaviaturami. Fantje so v tem času in prostoru sila pogumni, saj je večina danes pozabila na osnovno doktrino sedemdesetih in največja imena prog rock scene, ki so se takrat z debelimi črkami abecede za vselej zapisale v svetu rock glasbe.


Moonlight Sky nizajo izdelane motive kontrastne raznolikosti. Četverec je enakovreden v izrazu. Vokal je poseben in prepoznaven. Če že iščemo primerjave, je slogovno najbližji mestoma (!) prvemu pevcu skupine Prospect. Bistvo,  ki pravzaprav pomeni osnovo, da lahko sploh uporabimo besedo rock (razen če nisi E.L.P., torej obstajajo seveda spet izjeme), je izraz električna kitara. Za izraznost kitare v prog rocku, ki doprinese k pogumni raziskovalni »prismuknjenosti« in duhoviti inovativnosti, zadošča ali je celo mnogokrat zaželjeno obvladovanje jazza. Od tod izhajajo velika imena, kot so Robert Fripp, Steve Howe, John McLaughlin ali svetlobno hitri fuzionist Al Di Meola. Torej, rekli smo, da so fantje enakovredni, a kljub temu prepričajo Moonlight Sky v prvi vrsti po fantastični električni kitari, ki je pri slovenskih rock skupinah prevečkrat neodločna in zato neizrazna. Kitarist je po tej plati definitvno za slovenske razmere izvenserijski. Krasi ga izreden občutek obvladovanja samega zvoka kitare, ki dejansko zveni »angleško«. Biti tenak in prefinjeno subtilen, ko je to potrebno. V osnovi bi ga lahko vtaknili med tiste, ki črpajo iz prvin bluesa, zlasti po solažah, ki pa so neverjetno mojstrsko nastavljene in dovršene, začinjene z enkratnimi dolgimi pull offi, izrednega »timeinga«, mnogokrat okusno odstružene preko vah efekta (komad Pluton). Naj navržem za hitro vzporednico besedi David Gilmour (Pink Floyd). Kitarist skrbno varčuje z notami in jih skrbno zlaga v ekspresivno izdelane solaže, kar pa mu ne zmanjšuje manevrskega prostora za razvoj lastne ekspresije. Komadi so zlepljeni iz več motivov, ki so vsi po vrsti dovršeni. Torej, Moonlight Sky ne poznajo razpadanja skozi motive in v kompozicijah vselej ohranjajo rdečo nit. Če jih že primerjamo z gibanji prog rocka sedemdesetih, bi bili Moonlight Sky po načinu komponiranja bližje bendom Canterburyevske scene (Camel, Soft Machine, Colosseum…), kakor pa kakšnim »ultra vesoljskim težakom« tipa Yes, Gentle Giant ali King Crimson ali (na drugi strani) še enim izredno vplivnim prog rockerjem tistih davnih dni, imenovanim Genesis. Moonlight Sky znajo biti strupeno zasanjani in zablestijo v polni luči zlasti skozi izvedbo atmosferične mini epske inštrumentalne umetnine Ocean, kjer zažiga sredi komada nenadni atmosferični preobrat skozi baročni preplet kitarskih in klaviaturskih duelov, ki prepriča, da so fantje kot glasbeniki resnično iz pravega testa. Moonlight Sky se brez sramu spogledujejo tudi z jazz rock fusioniom. Tak komad je npr. Pluton, kjer bendu uspe razviti izredno vzdušje, v katerem dramatičnost narašča iz kroga v krog.


 


Kar dela Moonlight Sky posebne, je seveda sposobnost ustvarjanja izrednih vzdušij skozi večinoma sanjave ritme srednjega tempa, kjer najde kitara, dostikrat tudi s slide fintami, ogromno prostora za ustvarjanje transcedentnosti. K njej pa se skozi izredno sporazumevanje nenehno vpletajo duhovite klaviature, ki prav tako enakovredno in družno gradijo efekt ezoterike, ki te lahko mirno odpelje nad oblake. Udarni zaključni komad How Much… je zanimiv zato, ker osnovni kitarski motiv, podkrepljen z značilno lomljenim progresivnim ritmom, približuje skupino k britanskim neo progresivnim bendom in tako nismo več niti streljaj stran od dejstva, da se v komadu skrivajo tudi okruški starih dobrih Genesis.


 


Genialna komunikacija glasbenikov rezultira v izjemnih kompozicijah, tako po tehnični dovršenosti kot tudi po ustvarjanju raznolikih vzdušij. Moonlight Sky so zato dinamična zgodba, ki se odvija spontano in nepredvidljivo, kar je izjemna vrlina, ki je danes kar velika redkost. Glasba je večplastna, brez šablon in hkrati izredno poslušljiva in konsistentna. Torej ni fragmentiranosti, ki je značilna za Yes. Moonlight Sky so progresivni posebneži. Zvito kličejo k življenju sedemdeseta, a hkrati s tem jih nikakor ne moremo analitično vtakniti v glasbeni kalup. So popolnoma svojska figura na rock sceni, ki jo krasi prepoznavnost in unikatnost. So izjemna pridobitev za slovensko glasbeno sceno in kljub temu, da so komaj na začetku, v marsikaterem pogledu že sedaj dosegajo nivo tujih tovrstnih glasbenih skupin. Torej! Očitno smo Slovenci končno le dočakali pravo progresivno rock skupino v klasičnem pomenu te besede, ki obvladuje pojma pogum in inovacija. Izkusite revolucijo! Naj svež veter predrami vaša ušesa in razvedri um! Prepustite se čarobnemu svetu, svetu ki ga seva novo rojena mesečina modrega neba, skozi katero lahko prosto plujete in plujete.


Aleš Podbrežnik

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.