Krompir na Carnioli

compe_006

Čompe, Kranj / Pungart (festival Carniola), 25.6.2005


Večina članov predvsem Janez Škof in Žiga Saksida, sta nam znana z gledaliških odrov oz. televizijskih zaslonov, vendar je njuna velika ljubezen tudi muzika, ki jo ob glasbeni pomoči prijateljev združujeta s teatrom v skupini Čompe. Le-ta nam ponuja uglasbljeno poezijo Daneta Zjaca, Edvarda Kocbeka ter seveda Janez Škofa in Andreja Rozmana – Roze. Zgolj ob poslušanju njihove glasbe niti besedila, niti glasba sama ne prideta do izraza. Na lastne oči in ušesa smo se o tem lahko prepričali v Kranju, v okviru festivala Carniola.


Na prizorišču (Pungart) je bilo že veliko ljudi, v začetku predvsem mladih družin, ki so svojo otročad privlekle pogledat indijansko šotorišče, ki je bilo postavljeno tik ob odru, seveda pa so kmalu prišli sedet na klopce tudi drugi. Prizorišče se je kmalu precej zapolnilo in v izogib nepotrebnemu zaletavanju sem se umaknila nekoliko bolj nazaj v prepričanju, da bo poslušanje koncerta zadostovalo. Pa ni bil ravno tako. Kot že prej omenjeno je v koncerte Čomp vpletenega tudi kar nekaj gledališča (mimika, pojava glasbenikov), ki pa ga oko iz praktično zadnje vrste ni zaznalo zato se mi je zdel sam koncert nekoliko monoton in dolgočasen. Iz tega sledi nasvet: ako se odpravite na koncert Čompe, se nujno prebijte v eno od prvih vrst, saj bost edino tako lahko doživeli zares celoten koncert.
Kljub temu pa bi mi bilo žal, če bi celotno zadevščino zamudila. Pesmi z občasno globokimi mnogokrat pa tudi sočnimi besedili so sporočila razočaranja in kritike, povedale marsikatero zabavno, tragično ali pa le zgodbo kar tako. Vendar pa je prev ta pikantnost včasih pustila vtis, da ljudje poslušajo besedila le na prvo žogo in da prave poante iz zapetega ne zanjo izluščiti. Konec koncev pa je bil morda to tudi namen izvajalcev in sem bila le jaz preveč razmišljajoče naravnana.
Velik vtis pa so med prisotnimi definitivno pustili tudi komentarji nastopajočih. Med skoraj vsakim predahom med pesmimi je bila namreč na vrsti zgodbica bodisi Janeza Škofa ali pa Žige Sakside. Predelala sta vse od francoske revolucije do obvestila o tem, kje se prodajajo njihovi nosilci zvoka, ob tem pa sta seveda morala podražiti pregovorno škrte Gorenjce (pa saj vendar vsi vemo, da se temu reče šparanje in ne škrtost), manjkala pa ni niti zgodba o tem kako je prišlo do nastanka človeške ribice. Na tem mestu je treba pohvaliti pristen stik z občinstvom, ki je brez dvoma tudi posledica igralskega poklica glavnih dveh na odru.


Večer je torej minil predvsem v smehu. Kot že rečeno pa je morda marsikdo pozabil na to, da ima ta glasba morda povedati tudi nekaj več. Morda bi morali naslednjič predvideti nekoliko večji obisk in temu primerno urediti prizorišče, sicer pa je bila organizacija zelo dobra.


Čompe niso razočarale. Upam, da ne bodo razočarale tudi naslednjič, ko se bom tepla za vrsto bližje odru, in skušala ujeti ne le glasbeni, pač pa tudi vizualni del koncerta.


MojcA SelaK


foto: Bojan Okorn

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.