Križanke pod šarmom orientalskih vibracij

1.godba13

Khaled in Olivija, Ljubljana / Križanke, 11.6.2005


Letošnja Druga godba je za nami, zaključil pa jo je z vsem bliščem tudi v Sloveniji popularni alžirski prenovitelj raija, Khaled. Toliko ljudi, kot se je v soboto zvečer zgrnilo v ljubljanske Križanke, namreč privabijo samo največji glasbeni dogodki, ki jih v prestolnici zagotovo vedno bolj primanjkuje. Publika je očitno žejna tovrstnega, tudi nekoliko bolj etno obarvanega dogajanja, kar lepo dokazuje obisk letošnje Druge godbe.


Upravičeno se sprašujemo o primernosti oziroma neprilagojenosti prostora kot so Križanke za tako velike dogodke, saj se še na polovici koncerta predskupine pred spomenikom Plečnikove arhitekture vije dolga vrsta vstopa željnih. En sam vhod, pa dva zoprna redarja, od katerih eden novinarju z vabilom v roki, ki ga žene pod oder opravljati svoje delo, zabrusi: »Mar ne vidiš vrste? Lepo se postavi na rep in počakaj!« Hvala lepa za prijaznost, bom počakal, si v bližnjem lokalu privoščil hladno pijačo in z muko vlekel na ušesa prve note Olivije.


Domača zasedba je v 45 minutnem nastopu s svojim svežim alter popom prijetno ogrela navzoče občinstvo. Kljub temu, da je pred odrom bil prostor dodobra zapolnjen, se je v predverju krepčala in pomenkovala vsaj še polovica obiskovalcev. Kako tudi ne, če je organizator poskrbel za pristno orientalsko kuhinjo, še kako primerno dogodku. Čeprav so si napolnili želodce, pa jim je lahko žal za odličen nastop zasedbe Gala Gjurina, ki na ubogo slovensko glasbeno sceno vnašajo inovativen pristop do glasbenega ustvarjanja, s primesmi precej različnih glasbenih žanrov. Če omenimo, da je eden trdnih temeljev Olivijine glasbe harmonika, potem je jasno, da se fantje in dekle ne ozirajo kaj dosti na trende, pač pa se brezkompromisno prepuščajo brezmejni glasbeni ustvarjalnosti in se ne zapirajo pred vplivi tako countryja, jazza, funka in rocka, kot tudi popevkarstva in ljudske glasbe. Kolikor nam je uspelo koncerta ujeti, smo dobili vtis, da so Olivija prekaljeni glasbeniki, ki jim tudi nastop pred tolikšnim občinstvom ni prevelik zalogaj. Topel aplavz jih je po zaključku uradnega dela še enkrat zvabil na oder, tako da so svoj nastop zaključili z velikim zadovoljstvom.


Med pripravo odra za nastop zvezde večera se je zgodilo tisto, kar pri organizatorjih tovrstnih dogodkov vse preveč pogrešamo. In to je skrb za publiko, brez katere, in tega se očitno zavedajo le redki, takšnih koncertov ne bi bilo mogoče izpeljati. Na oder je namreč stopil nekdo iz vodstva festivala in navzoče obvestil, da bo začetek koncerta natanko ob 22.30 in jim tako dal jasno vedeti, koliko je še časa za krepčanje. Kar pa je najbolj pomembno, nastop se je začel točno ob napovedanem času.


Khaleda in zasedbo desetih glasbenikov je po petih letih odsotnosti z odrov Druge godbe pozdravilo množično vzklikanje in aplavz tokrat zares dodobra napolnjenih Križank. Cheb Khaled po treh desetletjih še vedno žanje uspehe in je že zdavnaj dosegel kultni status svetovne zvezde, ki zna prefinjeno križati različne glasbene stile svojega časa z veliko ritmično svobodo in z zvoki onkraj glasbenih pregrad. Vse to se odraža v odličnem etnopopu, ki kljub jezikovni pregradi (besedila njegovih skladb so večinoma v arabščini) dviguje na noge trume ljubiteljev eksotičnih ritmov.


Čeprav so nam pred koncertom napovedovali bolj akustično izvedbo, se je ob pogledu na odrsko dogajanje naš strah razblinil. Imeli smo torej priložnost slišati pestro paleto skladb tega izjemno ustvarjalnega glasbenika, ki nastopa že vse od sedemdesetih let, na vrhunci slave v popularni glasbi pa je bil predvsem v devetdesetih letih. Publika vse od začetka ni skrivala navdušenja nad zibajočimi orientalskimi ritmi in neverjetnimi vokalnimi sposobnostmi Cheba Khaleda, ki s svojim inštrumentom dela čudeže in dviguje kocine. Njegov nastop je izredno živahen, sprehaja se gor in dol po odru in ves čas nosi nasmeh na obrazu. S publiko sicer zelo malo komunicira, najbrž se sprašuje v katerem jeziku naj se z njo sporazumeva. Angleščina mu ne gre najbolje, večkrat mu uide kakšna francoska beseda. Navdušeno ploskanje nekajkrat pospremi z zadržanim thank you. Veliko bolj zgovoren je bil ob koncu nastopa, vidno zadovoljen s svojimi glasbeniki je namreč poimensko in po deželi izvora predstavil vsakega posebej. Tako smo se lahko prepričali, kako pisana druščina izvrstnih glasbenikov ga spremlja. Maročan, Alžirci, Francozi, Armenec…


Pestrost glasbenih stilov se izraža tudi skozi glasbo, saj smo s Khaledom v več kot dvournem nastopu prepotovali domala polovico sveta. Dvajset interpretiranih skladb nas je popeljalo skozi žanre, ki jih kralj raija izjemno spretno vključuje v svojo glasbo. Tako smo lahko slišali primesi funka, bluesa in jazza, latino ritme, celo flamenko ter valčki mu niso tuji. Glasbena podlaga je izjemno bogata, v ospredju so poleg kitar in močne ritmične sekcije tudi klasična plunka in tolkala, s pihali pa ne pretirava in nam jih namenja ravno pravšnjo mero. Močnejši trenutki so tudi sprehodi in natančno odmerjeni vložki saksofonista. Khaled svoje glasbenike prav spodbuja k izražanju, tako smo večkrat priča solističnim vložkom kitar in klavirja, pri skladbi N’ssi N’ssi pa tudi čistega in vsekakor zelo umestnega rokerskega šusa v izteku skladbe.


S petnajsto skladbo Didi se je z rokami v zraku zaključil prvi del koncerta, ki ga je Khaled kronal s svojim energičnim vložkom na klaviaturah. Med premorom je bilo videti, da je bil očitno kar malce preveč vnet in da ga prsti pošteno bolijo. Po krajšem predahu in nenehnim odobravajočim vzklikanjem publike so se glasbeniki vrnili še za pet skladb, z mega uspešnico Aicha kot vrhuncem koncerta. Ljudje so jo nestrpno čakali, marsikdo pa jo je s Khaledom tudi odpel. Ko je že izgledalo, da je zabave konec, so se zaradi več kot navdušene množice odločili odigrati še eno skladbo. Ker to očitno ni bilo predvideno, je Khaled malce pokukal na seznam skladb ob monitorjih in se odločil za že odigrano, nekoliko bolj elektronsko skladbo s svoje zadnje plošče Ya Raji.


Khaled nas je s svojo odkritosrčnostjo in pristnim nastopom znova navdušil in prepričal, da kljub nekajletnemu zatišju še vedno ostaja kralj raija. Na Drugi godbi, ki je letos tako kot vsako leto, postregla z odličnim izborom tako imenovane world glasbe, bo vedno prisrčno dobrodošel.


Tomaž Lukman


foto: Matjaž Tančič – Krokar 

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.