Hotel Evropa oz. večer nostalgičnih melodij

losic_z_gosti_009

Saša Lošič z gosti, Ljubljana / Križanke, 10.6.2005


Znani sarajevski skladatelj in frontman skupine Plavi orkestar Saša Lošič je skupaj s svojim novim Saša Lošič Film orkestrom predstavil novi koncertni projekt, Hotel Evropa.


V ponedeljek, 20 junija, na lep in topel poletni večer, sem malo po osmi prispel pred Križanke. Hiter pogled na obiskovalce, ki so se počasi in brez običajne panike pomikali proti vhodu, mi je povedal, da je obljuba po nostalgičnem večeru na plakatih in oglasih privabila v Križanke obiskovalce vseh starosti. Opaziti je bilo tako najstnike kot tudi dame in gospode v najlepših letih. Po nenanapornem kratkem čakanju v vrsti pred vhodom, sem si v predpostoru naročil pijačo in potrpežljivo čakal na začetek koncerta, medtem ko se se ostali obiskovalci počasi pomikali proti glavnemu prostoru. In potem prvo presenečenje večera. Zaradi narave koncerta se je organizator odločil, da bo v Križanke namestil stole. Ampak na srečo je bilo teh dovolj za vse obiskovalce, tako da nihče ni bil primoran sedeti na tleh. Našel sem si prazen stol, se udobno namestil in ko je bil koncertni prostor že kar lepo napolnjen, se je koncert začel.


Na odru je stal band, ki se je po svoji sestavi (3 kitare, bobni, klavir, klarinet, harmonika in violina) kot tudi izgledom odlično sovpadal s celotnim konceptom nostalgničnega večera. Celotno sliko pa so odlično dopolnili tudi trije backvokalisti (2 postavni svetlolaski in en moški).
Koncert je začel starejši gospod v večerni obleki (katerega imena žal nisem ujel), ki je s svojim impersivnim glasom prepeval stare italijanske popevke. Sledil mu je Fikret Gugo Delič, ki je bil v svojih časih eden prvih sarajevskih »animir« pevcev (nastopal je po hotelskih terasah in zabaval ljudi) v zlatih časih, ko je bil tudi za tako vrsto petja važen posluh in dober glas. Za njim pa ste se nam prvič predstavila povezovalca večera – Legendarni Mićo Orlović, televizijska legenda naše bivše skupne države in najbolj poznan povezovalski glas in stas TV zadnjih 30 let, ter Metka Centrih Vogelnik, kar je še dodatno ustvarilo atmosfero po zlatih časih radia in televizije. Če ste tako kot jaz malo mlajšega datuma in vam ta imena ne povedo prav veliko, povprašajte o tem vaše starše.


Po predstavitvi obeh povezovalcev je prišel na vrsto del koncerta, kjer so back vokalisti v odičnih solo izvedbah predstavili skladbe, ki jih je Saša Lošič napisal za filme Kajmak in marmelada, Gori, Outsider, medtem ko so se na filmskem platnu vrteli odlomki iz le teh. Če omenimo le najbolj znano skladbo iz  tega sklopa – Goodbye teens….
Temu je sledil Viljem Jerič, eden prvih pevcev Radia Trst iz časov, ko so glasbo izvajali v živo iz studiev, z znano italijansko popevko s konca 50ih in twistom iz zgodnjih 60ih, med katerim je z energičnim nastopom pokazal, da še ni za staro šaro.
Naslednji je bil na vrsti prvi zmagovalec jugoslovanskega izbora za Evrosong iz leta 1963, ki je med izvajanjem svojega drugega songa, Ave Marija, doživel nekakšno katarzično versko izkušnjo, saj je točko zaključil na kolenih, sklenjenih rok in zaprtimi očmi, kar je pri gledalcih sprožilo bučen aplavz.
Očitno se je publika ogrevala pred prvim vrhuncem večera. Saša Lošič – Loša je vstal iz svojega barskega stolčka, s katerega je cel koncert na kitari spremljal druge izvajalce, prijel mikrofon v roke in v ozadju so se zaslišali prvi toni največjega hita Plavega Orkestra … Suada, Suada je odmevalo po Križankah in vsepovsod je vladala masovna histerija, poskakovanje in glasno petje. Stoli so bili seveda odveč, saj ne verjamem, da je bil na koncertu en sam obiskovalec, ki bi sedel v tistem trenutku. Vendar vsake dobre stvari je enkrat konec …


Kot naslednji so na oder stopili člani ene najbolj znanih slovenskih glasbenih zasedb vseh časov – Pepel in kri. Pesem za dinar in kultni ponarodeli hit Dan ljubezni pa kljub brezhibni izvedbi očitno nista našli pravega mesta pri publiki. Tako je celoten njihov nastop izpadel nekako preveč mlačno. Škoda!
Očitno pa je občinstvo hranilo energijo za, po mojem mnenju, definitivni vrhunec večera. Ko so napovedali naslednjega izvajalca, se je začel izbruh v Križankah … Ob bučnem skandiranju ”Kićo, Kićo, Kićo” se je na odru prikazala legenda jugoslovanske glasbene scene 70ih – Krunoslav Kićo Slabinac. Tri sladke riječi in Zbog jedne divne crne žene, duhovit nastop in izjave v stilu: ”Nemoj te me tako preplašeno gledat, ja se derem jer se u moje vrijeme tako pijevalo.”, so spravili Križanke v ekstazo, kar se je po koncu njegovega nastopa manifestiralo v še bolj bučnem skandiranju njegovega imena. Kot češnjo na vrhu torte pa je ta živa legenda za bis in na Lošino željo, zapel še rock klasiko Johnny Be Good in z živahnimi plesnimi vložki dokazal, da se legende nikoli ne postarajo. V tistem trenutku mi je na misel prišla samo ena beseda: Care!
Škoda, da je temu sledil povprečen nastop Magnifica, ki mu očitno ni jasno, da je treba početi še kaj več na koncertu, kot (po domače) »frajariti«. Odpel je znano italijansko popevko in svoj večni hit Silvija.
Sledila mu je znana bosanska igralka Jasna Žalica, ki je v duetu zapela dve bosanski skladbi, kar je vidno razživelo malo množico obiskovalcev…
Za konec pa je na oder stopil še kralj bosanske narodne glasbe Halid Bešlić, ki je zapel svojo najnovejšo uspešnico Malo je malo dana, ki se je v BiH, v rekordnih 24 urah, povzpela na vrh mnogih glasbenih lestvic. Med tem so se mu na odru pridružili še preostali nastopajoči in koncert se je v tem počasnem tempu končal. Obiskovalci so začeli bučno protestirati in z glasnim žvižganjem priklicali Sašo Lošiča nazaj na oder. Bolje biti pijan in Suada v duetu z Halidom Bešličem, je za silo zadovoljilo del publike, ki si je od koncerta obetal malo več glasbe Plavega orkestra. Spet tema, spet dolgo žvižganje in vztrajanje gledalcev. Loša se je nato, sam na odru, poslovil s klasiko Sava tiho teče.. Prižgali so se reflektorji, publika se je začela pomikati proti izhodu in koncerta je bilo po 2 urah in drobiža konec…


In kakšen je končni vtis… S koncerta sem prišel z mešanimi občutki. Cel koncert sem imel občutek, da sem kakšnih 20 let premlad, da bi se zares vživel v atmosfero. Po pogovorih z različnimi obiskovalci, je bilo po njihovem mnjenju glavna težava v tem, da je bil sam dogodek prevelika uganka kar se tiče vsebine. Veliko jih je namreč pričakovalo rock koncert, na katerem bodo slišali hite Plavega orkestra in ti so bili zagotovo razočarani. Po drugi strani pa so obiskovalci, ki so prišli poslušat stare hite izvajalcev njihove mladosti, definitvo prišli na svoj račun.
Kar se tiče izvajalcev, so vsi po vrsti odlično opravili svoj nastop odlično. Čeprav nisem ljubitelj take glasbe, pa je bilo tudi meni določen užitek na odru videti ljudi, ki dejansko znajo peti, kar je roko na srce, v današnjem času instant pop skropucal, ki sebe imenujejo bendi, pravi balzam za ušesa.
Vendar, ko sem se v poznem večeru vozil proti domu, se nisem mogel znebiti občutka, da je celotni prireditvi nekaj manjkalo, tisto nekaj, kar nekateri glabeni kritiki pravijo duša. Ampak to pa je že druga zgodba.


Tomaž Eržen – Serge


foto: Bojan Okorn

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.