Aerodrome festival 2005

Slipknot

Slipknot

Aerodrome festival, Avstrija / Wiener Neustadt, 26. in 27.5.2005


AERODROME FESTIVAL ali KAJ VSE ZAMUJATE


Vprašanje – Zakaj ne zmoremo pri nas organizirat velikega glasbenega festivala? – Že odkar imam vozniški izpit, postalo nepomembno. Smo pač tudi glasbeno zaostali in si ne moremo privoščiti več od konkretnega raja za metalce. A imamo blazno srečo, da smo skoraj v centru Evrope, tako da nam kvalitetnih festivalov takoj po prestopu simbolične meje ne manjka. Pravi glasbeni hedonisti smo tako z odprtimi rokami zagrabili ponujene priložnosti in prvi na spisku je bil »žur na letališču.«


ZA NEPOZNAVALCE


Aerodrome festival je z Red hot chili peppers in Metallico lani v predmestje Dunaja pritegnil več kot sto tisoč obiskovalcev in se uveljavil med velikimi evropskimi poletnimi festivali. Nato se je sicer zgodilo nekaj slovenskega – organizatorji so se sprli in tako je festival dobil mlajšega brata (Nova Rock bo na sporedu naslednji vikend, op.a.) – zaradi česar je bil letošnji Aerodrome občutno okrnjen. K sreči bolj v številu obiskovalcev kot v glasbenem smislu.


SPONZORSKI DEL


Žiga Gombač, ki je vse dni v press centru skrbel za nemoten potek intervjujev, slikanj in pretoka vode za dehidrirane novinarje je letos pomagal festival narediti vsaj malo slovenski. Tako je poleg nastopa Backstageov nama s fotografom Bojanom omogočil, da vam sedaj teživa s tem, kako se res splača prihodnje leto žrtvovati nekaj dinarčkov in časa in se prepustiti kvalitetnemu glasbenemu izboru.


PASIJONSKO POPOTOVANJE


Nekako sva dan pred odhodom izvedela, da gresta iz Maribora na Dunaj dva avtomobila, ki imata slučajno ravno prosta dva sedeža. Po večerni seansi z Edotom v Križankah je bilo prekleto težko vstati ob šestih, spakirati in priti do osmih v štajerski center, tako da mi o uri zamude niti ni treba poročati. Spoznavanje podobno mislečèih je bilo opravljeno v trenutku, ko sem v nadebudnežih prepoznal člane naio ssaion z ožjim spremstvom.


Kmalu zatem ko se je zgužvana peterica z dvometrašema na zadnjih sedežih prebila preko carinske postaje, me je pozdravila tabla – Dunaj 189 km – in takrat sem za trenutek še težje razumel, zakaj sem na festivalu poleg nas srečal le štiri Slovence. Kot da še nismo dojeli, da smo v glasbenem svetu deset let za leseno žlico, v politižnem pa »kao« v Evropi. Zdaj pa nazaj k festivalu.


PRVI KONCERTNI FLEŠ


Lokalni domačin s postavo mesarja nas je prijazno pripeljal do parkirišča, kjer so navdušeni Avstrijci že bruhajoče proslavljali nekakšen katoliški praznik (zato je bil festival lahko na sporedu v četrtek in petek). Ker je bilo že malo čez poldan smo morali pohiteti, da bi ujeli Backstage, ki so ob enih igrali na drugem odru. Brez hrane, pijače, kaj šele šotorov smo opravili formalnosti s kartami in ujeli drugo polovico koncerta. Velika dvorana za okoli pet tisoč ljudi je bila prijetno ohlajeno zbirališče firbcev in okoli dvesto jih je bolj v sedečih položajih opazovalo ljubljansko trojico. Še kratka recenzija – uspešna poteza z deljenjem promo cdjev, odlično delo Breze na kitari, a preveč povprečen frontman in monoton glasbeni program.


Ob dveh na velikem odru Dog eat dog. Za trenutek sem se ob preigravanju hitov vrnil v srednjo šolo, a so brez saksa in dodatnih vokalistov nadvse nekvaliteten live-act. Saj so se trudili in res je bilo čez trideset stopinj ampak boring…


Kako bedno je bilo smo pravzaprav dojeli šele ob nastopu Clawfinger. Hipnotičen vokal ob izpiljenih melodičnih vragolijah in pravilno izmerjen dodatek elektronike so ustvarili najboljši dnevni nastop na festivalu.


AKLIMATIZACIJA


Ob izstopu z ograjenega prostora se je zgodil eden najlepših trenutkov dneva – dobili smo roza zapestnico. Vem da se sliši čudno, ampak darilo nabildanih redarjev je omogočalo dostop v ograjeno prizorišče pred odrom, kamor je smela le izbrana štiritisoč glava množica. Zadovoljni s statusom smo odšli iskat primerno luknjo za postavitev petih šotorov. Heh, očistili smo hektarje smeti in komaj našli prostor ob ograji, ki se je izkazal za festivalski ghetto. Pijani sosedje so nas obtoževali, da jim mečemo kamenje, prišel je tip, ki je izgledal še bolj grozno kot podoba Frankensteina na njegovi majici, ponoči pa smo imeli neumorni duo, ki je z audio-orgazmi razveseljeval celotno sosesko.


DRUGI KONCERTNI FLEŠ


Med taborniškim delom smo zamudili Sick of it all in Paradise lost, a ujeli Turbonegro. Malo so me spominjali na Majke, morda zaradi glasbe ali nastopa pevca, ki je z bierbauchom napred in skrokanimi glasilkami skakal po odru in se kurčil na publiko. Nič posebnega.


Dosti hitro nam je bilo jasno, da letos Aerodrome bazira na dveh hudih imenih dnevno na velikem in enem na malem odru. Prvi med njimi so bili Incubus, ob katerih sem res malo pristranski, če rečem, da so bili vredni naziva headliner. Pozabili so namreč na Nice to know you in Drive (čeprav ga je tip napovedal!?) ter razočarali z odhodom brez pozdrava. Toda nekaj vrhuncev je bilo (beri: Megalomaniac), priporočam pa bližino ljubljenih oseb, ker so nadpovprečno romantično sentimentalni.


Medtem ko so Prodigy štimali svojo znanost, naj bi na drugem odru žgali The Hives. Nažalost smo namesto tega tri četrt ure gledali kako pripravljajo obe prizorišči. Dvoboj čakanja so izgubili švedski veseljaki, ki so nekaj tisoč obiskovalcev zadržali v hali tudi po tretjem komadu, ostali pa smo šli na Prodigy. Fenomen roza zapestnice je bil genialen, ker medtem ko se je ostala masa gužvala v ozadju, si ti samo dvignil roko in že stal v prvih vrstah.


Their Law je bil začetni komad seta The Prodigy. Že prvi udarec basa je spravil publiko v delirij. Predstavljajte si identičen zvok s plošče krat milijon. Meni je strgalo. Že ob Breathe se je folk transformiral v psihote – popolnoma normalno je bilo, da je nekdo prišel do tebe, se histerično zadrl in te začel tresti. Odfukano. Temperaturo so stopnjevali s hiti nove plošče in za konec dodali še Smack my bitch up. Iz transa nas je prebudil sampel Dead Kennedysov na breakbeat podlagi in vrhunsko izpeljal koncert do konca. Prodigy so od obiska Ljubljane pred sedmimi leti zagotovo dozoreli kot pozitivne glasbene osebnosti, ki navdušujejo z energijo in ne z aroganco.


V PRIČAKOVANJU IN SMRDENJU


Po noči polni smeha na račun frankenmodela, krompirja in neumornega dueta smo ob osmih odšli izsledit trgovino (da ne bi bilo pomote, ob osmih smo vstali, ker je šotor demonstriral efekt tople grede). Higienski minimum smo potolažili na WCju v nakupovalnem centru in ob povratku v kamp razočarani ugotovili, da so roza barvo svobode pred odrom nadomestile modre zapestnice. Teh je seveda zmanjkalo, kar je pomenilo, da smo usojeni na gnetenje kilometer od odra.


TRETJI KONCERTNI FLEŠ


Drugi koncertni dan se je za nas pričel ob dveh z »glavonjo iz Brčkog«. Edo je dva dni po Križankah spet dokazal, da je absolutni car. V petinštiridesetih minutah žganja je razveseli okoli sto fanov iz diaspore in nekaj več sedečih Avstrijcev, ki so razumeli le Wunderbar (in k sreči ne skandiranja Arnold Schwarzenegger je peder). Seanso skakanja je zaključil s Prikazami in naredil lepo uverturo v pestro ponudbo dneva.


Medtem so v savni na prostem presenetljivo veliko množ¾ico za popoldansko sonce (okoli pet tisoč ljudi) zabavali Ektomorf. No, mogoče beseda zabavati nima pravega pomena ob trdih zvokih nu-metala, ampak vidno zadovoljen ni bil le avtobus iz Budimpešte, saj so avstrijski metalci (ki jih je itak milijardo milijon) Madžare že vzeli za svoje.


Radovednost in predvsem opečenost sta me odvlekla nazaj v senco drugega odra. Prav razmišljal sem, da že dolgo nisem bil na pravi ska fešti, ko zagledam Guadalajara. Devetčlanska zasedba je poskrbela za popoldansko rekreacijo v znamenju skankanja, za download pa priporočam priredbo Boomtown rats o osovraženih ponedeljkih.


Čeprav sem bil akreditiran kot novinar, sem šele to popoldne prvič vstopil v press center. Vedel sem, da bom pisal zgolj poročilo, koncerti pa so trajali od četrtka opoldne do sobote zjutraj non-stop in sem raje »čekiral« bende, kot visel v backstageu. Toda hladna voda in pogovor z delovnim Žigo, ki se je po besedah Bojana izkazal kot odličen PR-ovec, sta okrepila motivacijo po širjenju ideje o festivalnem druženju v tujini tudi pri nas.


PRIPRAVE NA DOLGO NOČ


Naio ssaion so imeli dan kasneje že koncert v Novi Gorici, sam pa sem imel še goro obveznosti, tako da smo se odločili, da takoj po koncertu odrinemo domov. Podreti je bilo treba šotore, se posloviti od sosedov in ujeti Slipknot, ki so igrali ob pol devetih.


ČETRTI KONCERTNI FLEŠ


Pred slabim letom sem osmerico čudakov že gledal na Alliance tour s Slayerji v Münchnu. Če sem bil takrat razočaran nad neimpresivnostjo nastopa je bilo tokrat popolnoma drugače – Slipknot pač bolje funkcionirajo na velikih odrih. Toda pojavil se je drug problem, saj je bila večina folka oblečèena v majčke z napisi Rammstein in le-ti so bolj kot ne teatralno opazovali pekel na odru. Malo se je situacija razživela s Spit it out trikom – Jump da fuck up, ko je bilo vsaj za trenutek prizorišče koncerta bolj podobno bojišču kot degustaciji. Tudi tokrat (že v Münchnu je bilo isto, op.a.) je imel klovn neke družinske težave in spet je Cory nakladal o pomenu benda, tako da sem le še čakal Wait&Bleed ter konec koncerta.


Med pavzo smo si privoščili Heinz na malem odru, kjer je poskakovala mladoletna avstrijska publika. Žal mi je za njihov profil oboževalcev (beri: oboževalk) toda stvar je bila na hitro podobna Manic street preachers in bilo mi je prekleto žal, da ne štekam tekstov. Upam samo, da niso peli o soncu in tekilah, ker je potem kritika brez pomena.


Sledil je kot bi temu jaz rekel – industrial musical. Pardon vsem fanom Rammsteinov ampak najbolj impozantna je bila scenografija. Imaš občutek, da stalno nekaj gori in jasno ploskaš, ko jim uspe na koncu komada vse pogasiti, vmesni glasbeni del pa je izpiljena monotonija s skrajno neatraktivno zibajočim se pevcem, ki izgublja glas. Na kratko – bolj privlačno za oko kot za uho (kar naj bi bil sinonim manekenk in ne rock skupin).


Rahlo zdolgočasen od spremljanja nervozne gasilne enote sem hitro stekel do drugega odra, kjer naj bi ravno pričeli Asian dub foundation. Ne da se opisati, koliko mi je žal, da sem zamudil prvo polovico koncerta. Baje so nastop pričeli pred dvajsetimi ljudmi, končali pa pred šest tisočimi (vmes so na velikem odru zaključili Rammstein). Videl sem jih četrtič in bili so neverjetno boljši kot kdajkoli – nova koncertna podoba, novi člani in nov album. Med zadnjim komadom Fortress Europe sem imel občutek, da je publika izgubila nadzor, saj je poskakovanje spominjalo na grafični prikaz kaotičnega gibanja po prostoru. Res ne vem kaj bi se zgodilo, če bi jim organizator dovolil tako želeni dodatni komad. Takoj po povratku sem pogledal na njihovo uradno stran in ugotovil, da so ravno končali obsežno evropsko turnejo, na kateri so Slovenijo preskočili. Kako neobičajno, ne?


Le nekaj minut za tem, ko sem se nekontrolirano predajal drum’n’bass užitkom me je streznila misel na pot domov, med katero smo zamudili Roni Sizea (slabo si tempiral nastop stari) in v režiji zanesljive voznice ob zori zagledali Šentilj.


EPILOG


Po vseh dogodkih na festivalu je kar težko napisat nekaj smiselnega za konec. Definitivno sem šokiran nad močnim efektom elektronske glasbe. Kaj pomeni to, da me na takem festivalu daleč najbolj navdušita benda, ki imata izmed vseh štiridesetih skupin najmočnejši vpliv elektronike.
In drugo – na Aerodromu je bilo okoli petnajst tisoč ljudi. Naj me organizatorji slovenskih festivalov ne prepričujejo, da Slipknot, Rammstein in Prodigy ne bi privabili tako množico tudi pri nas. Problem je, da je v Sloveniji lažje organizirat veliko pijanko s preverjenimi bendi, kot si drznit in skušati organizirati res kvaliteten rock festival. Le pazite, da ne bo tujina vsem postala blizu.


Toni Cahunek


foto: Bojan Okorn

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.