»Za rdečo zaveso stare babe pulijo rdečo peso«

2005_06_18_all_capone_strajh_trio_004

 Al Capone Štrajh Trio, Kranj / Pungart, 18.6.2005


Moje rockovskih koncertov navajeno uho si je tokrat privoščilo enega malo bolj mirnega. V Kranju poteka vsakoletni poletni festival Carniola in v okviru le-tega so v soboto v Pungartu nastopili Al Capone Štrajh Trio.


Začeli so z repertoarjem meni neznanih instrumentalnih pesmi – ena mirna, ena malo bolj živahna in ena otožno plesna… po pravici povedano sem bila nad tem začetkom rahlo razočarana, saj sem že takoj pričakovala komorne priredbe znanih komadov. Moje navdušenje ni bilo nič večje ob tem, ko so že po slabe pol ure zapustili oder in odšli na pavzico.
Nadaljevanje pa je bilo bolj vzpodbudno. Osrednji del koncerta je bil namreč namenjen zadnjemu projektu tria – priredbam komadov Pankrtov. Vse skupaj se je začelo z nekaj trditvami, ki jih je izustil Gregor Strniša.


Bach je mrtu.
Mozart je mrtu.
Beethoven je mrtu.
Pank je mrtu.
Tud Štrajh Trio se že slabo počut…
Za zgodovino, pank še naprej!


Na odru se je zopet pojavil godalni trio, za njimi pa se je tja povzpel še v na rob zlikane hlače, telovnik in suknjič oblečen pevec Aleš Marčič. Začeli so z do neprepoznavnosti predelano Železno zaveso, ki je bila seveda razkrinkana, ko je pevec začel s čistim opernim glasom v melodije pretapljati Lovšinove globoke tekste. Nadaljevali so z Na liniji, pa Sodnim dnevom in Totalno revolucijo. In res šele ob takšni interpretaciji punkerskih legend slišimo in dojamemo vse tekste in zakamuflirane provokacije, ki so ob poslušanju Pankrtov skrite in preglašene z močnimi kitarami. Ljubljanskim prijateljem je bila posvečena Lublana je bulana, italijanskim pa seveda Bandiera rossa.
Sledil je že drugi odmor, ki pa je bil za razliko od prvega veliko bolj pozitiven, saj se večina publike kar ni mogla načuditi drugačnosti teh priredb v primerjavi z izvirniki. Sledil je še zadnji del, tokrat brez Pankrtov, zato pa z nekaterimi priredbami znanih popevčic. Prva je bila My way na moje razočaranje brez pevca, ki bi po mojem mnenju zlahka zapel tudi to pesem, kar bi jo brez dvoma tudi popestrilo. Instrumentalna verzija je namreč izpadla nekoliko bledo. Nato je bila na vrsti še Magnificova Silvija.


Sledila sta še 2 bisa. Prvi je bil pričakovan, drugi pa je izvajalce vidno presenetil. Mene je pa negativno presenetil izbor pesmi za konec. Še enkrat so namreč zaigrali Železno zaveso. Večina ljudi je bila nad njo navdušena še drugič, vendar pa bi brez dvoma dobro uigran in klasično izobražen trio znal zaigrati tudi kakšno, ki ni v njihovem rednem repertoarju.
Ne morem si kaj, da nebi pokritizirala še ene stvari. Poleg že omenjenih nevšečnih začetka in konca je bila namreč silno nadležna še ena stvar. Prizorišče koncerta je očitno dvorišče ene od kranjskih gostiln in kdor je hotel ujeti zvok iz slabo zmogljivih zvočnikov se je tej gostilni moral silno približati, kar pa je vodilo v to da je bil posameznik skoraj prisiljen kupiti tudi pijačo. Razumem, da si gostilna mora zagotoviti preživetje, vendar bi morali po mojem mnenju zagotoviti prijetno poslušanje tudi ljudem z ne posebno suhimi grli.


Koncerta nebi opisala kot najboljšega do sedaj, bi mi bilo pa izjemno žal če nebi slišala Pankrtov v takšni obliki kot sem jih ta vikend.


S punkom naprej!


MojcA Selak


foto: Bojan Okorn

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.