Yes – Tormato, 1978 (re-release)

Yes - Tormato, 1978 (re-release)

Yes – Tormato, 1978 (re-release)

Elektra/Rhino Records, 2004


‘Tormato’ je album ki je ostal do danes nerazumljivo podcenjen. Zakaj? Yes so opustili dolge sanjave epe s katerimi so dotlej razvajali ljudi in se večinoma osredotočili na pisanje krajših pesmi oziroma pesmi z repom in glavo. Zvok je popolnoma drugačen, zelo prefiltriran, včasih zveni kot bi ga natančno precedil pralni stroj. Zlasti se to pozna ob Howeovem eksperimentiranju s popolnoma novimi zvoki, ki se precej odklanjajo od osnovnega zvoka, ki smo ga vajeni slišati iz njegove Gibson ES 175. Zvok je revolucionarno svež in zanimivo je, da pravzaprav vsaka pesem nosi popolnoma drugo produkcijo.


Album se odpre s pesmijo Future Times/Rejoice z ‘snare driveom’, ki oživlja pravi marš vojaških čet. Rick Wakeman ne skriva vsega svojega entuzijazma nad najnovejšimi pridobitvami glasbene industrije na področju razvoja sintesajzerjev. Prav Rick je s svojimi svežimi idejami in zvokom v bistvu nakazal kam se bo nagnila pop rock produkcija takratne mainstreamovske glasbe od Human League do Talking Heads. Album vsebuje dve udarno tekoči in na čistih rokerskih akordih postavljeni točki Don’t Kill The Whale in Release, Release ki se navezujeta naravnost na otvoritveno točko prejšnje plošče ‘Going For the One’ (1976) in njen naslovni komad. Pravo zvočno nasprotje ponudijo Yes s komadom Arriving UFO z odbitim srednjim delom, kjer se znajdemo sredi navzkrižnega ognja med solističnimi rafali Wakemana in Howea. Steve s svojim ‘popačenim’ kitarskim zvokom včasih zveni resnično tako, da dobiš občutek, kot da sta v skupini pri tem komadu igrala dva klaviaturista. ‘Tormato’ je dinamičen album zaradi svoje izredne slogovne in zvočne kontrastnosti. Med živahnejše pesmi sta vdeta nežni Madrigal z baročnim čembalom in Onward prelepa balada, ki nosi popolnoma drugo vzdušje in umirja visoko zveneče trenutke v Arriving UFO skozi prelepo večpaletno vokalno harmonijo. Se pa Yes zelo narahlo dotaknejo tiste svoje slavne ere super dolgih kompozicij z On The Silent Wings Of Freedom. Katarzični napad ritem linije zasipa z rafali poslušalca, bas kitara polno doni in reže skozi komad. Del te pesmi uporabljajo Yes tudi danes na svojih živih nastopih med inštrumentalnim vložkom ritem linije imenovanim Whitefish. Zanimivo je da Yes končajo pesem na »odsekan« način in v trenutku, ko najbolj zrajcajo ušesa. Ravno, ko si zaželiš še kakšnih dodatnih deset minut več, pa te Yes v nasprotju z željami bliskovito in nenadno postavijo pred dejstvo, da je plošče konec. Prepričan sem da če bi bil On The Silent Wings Of Freedom razvlečen v klasični Yes ep, bi kritiki gledali na »Tormato« album v svojih kritikah precej bolj prizanesljivo.


‘Tormato’ ušesom navezanim na ‘Relayer’ (1974) ali ‘The Yes Album’ (1971) nikakor ni po godu. Slog in zvok na ‘Tormato’ je sicer obrnjen na glavo glede na npr. ‘Close To The Edge’ (1972), a razlika v posredovani misli med ‘get ups/get downs’ iz naslovne pesmi omenjene plošče in ’rounds’ iz Future Times/Rejoice je praktično nična. Zeleni jezik skupine je najbolj impresivno vtkan znotraj Don’t Kill The Whale, ki po besedilu resnično spominja na govor kakšnega indijanskega modrega poglavarja. Ne gre le za častitev živali, pač pa velikega duha – velikega učitelja v tem materialnem svetu. Medtem, ko so Indijance skoraj iztrebili, pa smo mi pozabili na modrosti, ki smo jih včasih poznali in spoštovali. Uf, skoraj bi pozabil na bonus komade. Zakaj vam takoj povem. Teh je kar deset, a niso posebne omembe vredni. Kakovostni preskok med njimi in komadi na ‘Tormato’ je izreden. Bonus komadi so povečini krajše pesmi, popolnoma brez solaž in dosegajo tisto osnovno stopnjo, ko idejo spraviš na trak ravno ‘za silo’, da ne pozabiš motiva katerega si se domislil. Te pesmi so res zanimive za prave fane, medtem ko se ostali popolnoma ničesar ne zamujate. Mnogokrat gre le za enostavno drugorazredno konstruiran rock’ni roll, Andersonov vokal pa k rock’n’rollu nikakor ne paše in zato so ti komadi zelo težko poslušljivi. Neverjetno, da je to ustvarjal bend, ki je spravil iz sebe ‘Tales From Topographic Oceans’. Zanimiva bonus pesem je Countryside. To je napisal Steve Howe že leta 1970 ter jo prvič uporabil v inštrumentalni izvedbi na svojem studijskem albumu ‘Turbulence’ imenovano Corkscrew. Različico tega komada z brundajočim Steveom na vokalu je moč najti na njegovem albumu ‘Homebrew 2’ (2000) z naslovom Resistence Day. Countryside je ‘Yesovska’ verzija, ki ob primerjavi vseh verzij najlepše prikaže pravzaprav kaj pomeni Andersonov vokal v glasbi, saj znova pričara tisto znano magijo in svojsko vzdušje, ki naredi Yes svet tako čaroben. Omembe vredna bonus pesmi je tudi zgodnje verzija Does It Really Happen (‘Drama’, 1980), z naslovom Everybody’s Song s popolnoma drugo kemijo, kot jp ponujajo Yes na svojem naslednjem studijskem albumu. Zadnji bonus komad ima pravi blažilni učinek za ušesa, glede na šablonsko predvidljivost ostalih. Gre za inštrumentalno orkestralno verzijo Onward, ki prinaša odličen trenutek sprostitve. Vendar generalno gledano, bi resnično brez teh bonus komadov na tej ponovni izdaji, prav nihče ne bil oškodovan.


‘Tormato’ je prelomna plošča, ki ločuje obdobje klasičnih stvaritev Yes skozi sedemdeseta in se navezuje na naslednje desetletje, ko so Yes vrtoglavo zapluli v vode nastajajočih trendov in jih pričeli vgrajevati v svoje glasbeno telo. »Tormato« ali »Tornado«! Izberite sami.


Aleš Podbrežnik

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.