Legenda že tretjič navdušila Ljubljano

joe_cocker_005

Joe Cocker, Ljubljana / Hala Tivoli, 22.5.2005


V nedeljo proti večeru se je dvorana Tivoli ponovno polnila v pričakovanju že tretjega nastopa Joeja Cockerja v Sloveniji. Točno ob osmih je oder zasedla Jonatha Brooke, predstavljena nam je bila kot folk pevka iz New Yorka. S pomočjo kitare in glasu je obvladovala oder polne pol ure. Odigrala je nekaj svojih skladb, ki so bile najbrž skoraj vsem iz publike neznane, vendar je njen glas močan in izpoveden, nastop suveren in pesmi dovolj prepričljive, da je naletela na topel sprejem. Svojevrsten humor, s katerim je polnila trenutke med posameznimi pesmimi, boste opazili tudi, če boste obiskali njeno spletno stran www.jonathabrooke.com. Če želite, lahko tam prisluhnete skladbam, ki jih je v Ljubljani odigrala v živo, izdala pa na sicer že  petih albumih. Medve sva si zapomnili nekaj izmed njih: Red Dress, Better After All, Blood From A Stone in čudovito priredbo Eye in The Sky.


Po kratki pripravi odra se je ob 20.45 začel koncert legende rock in pop glasbe, ki je nato praktično brez prekinitev trajal do 22.30, saj nas tudi za dodatek Joe Cocker in sedemčlanska skupina niso pustili dolgo čakati. V prvem, glavnem delu koncerta je Joe Cocker izmenjeval pesmi z novega albuma Heart and Soul s svojimi največjimi uspešnicami in zaključil z With a Little Help From My Friends. V dodatku, ki je bil seveda del rednega programa, pa je predstavil nekaj uspešnic iz svojega zgodnejšega obdobja.


Začelo se je udarno s Chain of Fools, že takoj zatem pa nas je Cocker spravil v odlično razpoloženje s Feelin’ Allright. Sledila je že prva megauspešnica When the Night Comes, potem pa je Cocker razpoloženje prvič umiril z What’s Going On, med katerim so bile na platno za odrom projicirane vojne podobe otrok, hvalabogu brez odvečne patetike, ki bi razvodenela Gayevo sporočilo. Po še eni bolj umirjeni in izredno doživeti Maybe I’m Amazed, je razpoloženje ponovno dvignila Summer in the City, do neba pa nas popeljala Up Where We Belong, kjer je spremljevalna vokalistka prvič pokazala, kaj zares zna. Temu so sledile še tri pesmi z zadnjega albuma, najprej bolj energična I Keep Forgetting, potem pa dve klasični baladi iz devetdesetih, katerih originalni izvedbi sta nam še kako v ušesih in se nam zdi prirejanje po svoje skrunjenje, pa vendar je treba Cockerju priznati, da tudi tako močnim komadom zna vdihniti svojo dušo in jih prepričljivo posvojiti. Najprej je zapel One, nato predstavil spremljevalno skupino, potem pa so odigrali še Everybody Hurts. Ta, mirnejši, del sta zaključila odlična N’Oubliez Jamais in I Put a Spell on You. Proti vrhuncu nas je prav gotovo popeljala pesem You Can Leave Your Hat On, ob kateri je večina dvorane navdušeno migala, vzdušje se je stopnjevalo prek Unchain My Heart do viška koncerta, With A Little Help From My Friends. Neverjetno, da lahko po štiridesetih letih Joe Cocker pesem še vedno odpoje z vso energijo, ki jo je vanjo vložil že na Woodstocku! Z bombastičnim koncem, ki ga je, kot pri vsaki pesmi, do zaključka s poskoki namesto dirigiranja vodil sam Cocker, se je zaključil prvi del koncerta. Sledil je obilen dodatek, kjer se je Cocker bolj približal svojim koreninam in začel najprej z Delta Lady, nadaljeval s Cry Me a River, na koncu pa nas umiril še z zadnjim encoreom, z You Are So Beautiful.


Dvorano je napolnila publika vseh generacij, precej logično pa so prevladovali malce starejši (25+). Joe Cocker je povedal, da je na nastopih v Ljubljani vedno dobra energija, vendar je najbrž ob takem izvajalcu ni težko doseči. Ob prvem taktu vsake pesmi se je kar začutilo navdušenje polne dvorane, ki je takoj prepoznala še eno izmed Cockerjevih uspešnic. Za vsakogar od nas ima vsaj nekaj pesmi, ki jih Joe Cocker izvaja, svojo zgodbo in ni čudno, da lahko navduši tako pisano paleto poslušalcev. 


Najbolj fascinantno pa je, da je Cocker še po 44. letih kariere na odrih isti – z enako energijo v glasu, z enakimi kretnjami, z enako karizmo, leta se mu poznajo samo na kilogramih in pleši. Kljub letom, ali pa prav zaradi svoje starosti, vse pesmi še vedno odpoje tako prepričljivo, da je njegov izgled popolnoma postranski. Ne potrebuje nobenega scenskega nastopa in preoblačenja. Tudi za ljubljanski koncert je bilo dovolj, da je bilo poskrbljeno za dobro tehnično podporo: videoprojekcijo na zaveso za odrom, dobro razsvetljavo in perfekten zvok. Na odru pa nič drugega kot Cocker s skupino. Skupina je odlična opora Cockerjevemu glasu, za pesmi pa se zdi, da so napisane za izvajanje v živo, da na odru dobijo dodatno energijo, da zaživijo. Razen odličnih glasbenikov je potrebno izpostaviti še obe izjemni back vokalistki in njuno interakcijo s Cockerjem. Zvok je poln od začetka do konca, v nastop vsi res vložijo dušo in srce.


Za zaključek, kar sva prvič doživeli in se nama je zdela res dobra gesta, je tekla odjavna špica, v kateri je bila skupina še enkrat predstavljena s fotografijami, potem pa so bili predstavljeni še vsi ostali sodelavci na turneji. Res lepa zahvala vsem, pa še gledalcem ni dolgčas preden zapustijo dvorano.



Aleša&Maša


Foto: Milan Tomažin

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.