Kdor premaga drugega, je močan. Kdor premaga sebe, je mogočen.

shaolin7

Shaolin Monks of China, Ljubljana / Hala Tivoli, 8.5.2005


 


Zgornja misel je le ena izmed mnogih življenjskih vodil šaolinskih menihov, ki smo jih po marčevski odpovedi končno imeli priložnost videti to nedeljo. V (pre)polnem Tivoliju smo bili priča skoraj dveurnemu nastopu, v katerem smo spoznali življenje oziroma miselnost menihov, skrivnosti zen budizma in življenjske energije Qi (či) ter nam nepoznane človeške sposobnosti, do katerih pripelje le popolna uravnovešenost telesa in uma.


 


Predstava z naslovom Shami’s Way to Shaolin (Pot učenca v Shaolin) temelji na dveh med seboj prepletajočih se delih – rekli bi lahko teoriji in praksi. Po odru se namreč sprehaja mojster s svojim učencem in slovenski pripovedovalec, ki je mojstrov glas, nam prenaša zgodbo – od zgodovine templja, poslanstva menihov, verovanja pa do fizičnega in umskega razvoja, ki pripelje do stanja, ko telo ne občuti bolečine. Mojstrove nauke pa v ”praktičnem delu” izvajajo menihi.


 


Izvemo, da so borilne veščine (šaolinski kung fu), ki jih obvladajo vsi menihi v templju Shaolin na Kitajskem, že od vsega začetka namenjene izključno obrambi. Da pri boju uporabljajo 18 osnovnih orožij, ki so jih razvili njihovi učitelji. Da je z obvladovanjem in nadzorovanjem energije, ki se pretaka po naših telesih, mogoče izničiti bolečino, kar so demonstrirali z razbijanjem železnih palic na glavi in udih. Da hitrost izhaja iz počasnosti in gib iz mirovanja, zatorej mora pravi menih poznati pravo kombinacijo naštetega. Da so za doseganje odličnosti potrebna leta vsakodnevnih vaj. Da mora učenec po letih vsrkavanja znanj premagati svojega učitelja, da tudi sam lahko postane mojster. In še mnogo več.


 


Žal mi je, da sem pred nastopom večino vaj videla že v televizijskem prispevku. Tako me atraktivno lomljenje palic ni prevzelo enako močno kot nevedno gospodično za menoj, ki je med drugim ves čas spraševala, kdaj se bo na odru pojavila kakšna ženska… Tudi demonstracijo bojevanja z in brez orožja ter dvig dečka z na trebuh prisesano posodo sem si predstavljala bolj dih jemajoče. Bolj kot to so se me tako dotaknile kitajske življenjske modrosti, obvladovanje telesa z mislimi pa sem sprobala kar že na poti domov, ko sem si lagala, da je mraz le v moji glavi. A na žalost mi manjka nekaj vaje…


 


Tina H. Zakonjšek


 


foto: Miloš Todorovič

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.