Amos Lee – Amos Lee

Amos Lee - Amos Lee

Amos Lee – Amos Lee

Založba: Blue Note / Distribucija: Dallas


Blue Note se, najbrž zaradi ekonomskih zakonov preživetja v skrbi za prodajo, oddaljuje od svojega jazz poslanstva in pod svoje okrilje jemlje varovance, ki jih bi težko še šteli v jazz, če pa hočete lahko to bolj marketinško poveva – širijo meje žanra. Eden od teh je tudi rojen Filadelfijčan Amos Lee, ki se letos predstavlja s svojim prvencem. Sicer mu pridajajo jazzy pridevnike, vendar je na splošno uvrščen v folk-soul, kamor spada zaenkrat komercialno mnogo bolj uspešna varovanka iste založbe Norah Jones. Primerjavi s slednjo ne more uiti že ob prvem poslušanju in kmalu se izkaže, da so podobnosti več kot le naključje: ne le da je Amos Lee, izključno s svojimi glasom, kitaro in pesmimi, uspešno ogreval publiko na njenih koncertih, temveč je Miss Jones tudi sodelovala na tem albumu s svojim nezgrešljivim igranjem klavirja ter s spremljevalnimi vokali.


Poleg naštetega ju druži tudi navidezna brezčasnost, ujetost njune glasbe v nek paralelni, lepši in enostavnejši svet, ki jima jo uspe ustvariti predvsem zaradi do esencialnega okleščenih aranžmajev, ki prepustijo vodilno vlogo glasu, melodiji in besedilu. Ko človek enkrat prebavi njuno podobnost, lahko zaradi zgoraj naštetega ceni tudi Amosa Leeja samega, saj ima nesporne kvalitete, zaradi katerih si zasluži pozornost.


Njegov glavni adut je glas, blizu funku, soulu in r’n’bju, vendar ga prijetno moderira, tako da se poda k akustični uglasbitvi, ki ji je bliže conuntry, blues in folk. Ne presenečajo torej vse primerjave in morebitni vplivi, ki pridejo na misel ob poslušanju: Stevie Wonder, Neil Young, John Pryne, Bob Dylan…


Melodično enostavne trdno zgrajene skladbe, ki jih gradi vsakič le nekaj, večinoma akustičnih, inštrumentov. Glavno besedo ima vedno akustična kitara, za plemenito patino pa poskrbijo hammondice, wurlitzer, mandolina in godala. Nekaj izbranih inštrumentlistov, trije od njih, Fred Berman na bobnih, Jaron Olevski na basu in klaviaturah, Nate Skiles na kitari in spremljevalnih vokalih, tvorijo tudi spremljevalno skupino Amosa Leeja, je album v New Yorku posnelo v dveh tednih. Enostavnost ohranja tudi oblikovanje ovitka in spremljevalne knjižice: ročno izpisana besedila, sodelujoči, zahvale, na naslovnici črnobela portretna fotografija.


Skozi glasbo in besedila se zrcali svet ZDA, ki je tudi nam navadno tako všeč, podobe od svetovljanskega NYC do širne vroče Kalifornije, tiste, v katerih ne vidimo pehanja za denarjem, mase in izumetničenosti, temveč umetnost, individualnost in inventivnost. Amos Lee je potujoči duh, ki z enostavno poetiko opisuje ljubezen, išče dom in svari pred pastmi sveta in pesimizmom. 11 pesmi je vsebinsko precej raznolikih, nekaj jih nama je bolj ostalo v ušesih. Soul Suckers izstopa zaradi melodije in godalnega aranžmaja in spomni na Sealov Kiss From A Rose, svari pred varljivim svetom slave, kjer ti življenje krojijo drugi. Bottom Of The Barrel je hvalnica življenju, ki nas s svojimi gori-doli vedno pripelje na pravo mesto, če le pustiš, da te z dna spet splavi na površje. Black river pa je ena od tistih do minimuma zreduciranih pesmi, nekaj akordov in samo esenca besedila, v katerega zlije vse svoje svetobolje. Tudi melanholične teme zavije Amos Lee v svetle barve, taka je na primer All My Friens, portret generacije, ki je čustveno že odrasla, nekje med 20 in 30 in ima prva velika razočaranja in spoznanja že za seboj, istočasno pa hvalnica prijateljem, skozi katere zrcalimo lasten čustveni svet in ki so nam opora.


Vse skupaj preveva tisti poznopomladni optimizem, ko si z nekom, ki ga imaš rad nekje, kjer je mirno, ob kakem majhnem jezercu, sonce pripeka, trave rahlo valovijo, ti pa nimaš čisto nobene skrbi. Kupi neplačanih računov, lakota v svetu in rdeči semaforji so v drugem univerzumu. Zato je ta plošček primeren za predvajanje na sproščen sobotni ali nedeljski popoldan, če mimo vas v avtu bežijo polja ali če se vam dogaja kaj podobno prijetnega oz. se vam nič ne dogaja. Dvomiva pa, da lahko na deževno jutro sredi prometnega zamaška depresivca poslušanje spravi v pozitivo. Skratka, za poslušanje samo, če vam pride v roke pravi trenutek, sicer zadevo raje za nekaj časa odložite in si v predvajalnik dajte kaj bolj destruktivnega, bo bolje vplivalo na vašo psiho. Če pa ste enkrat v pravem razpoloženju, se ga ne boste hitro naveličali.


Zdaj pa čakajmo, ali bo tudi Amosu Leeju uspelo doseči platinasto naklado …


Aleša&Maša

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.