Uriah Heep – Abominog, 1982 (re-release)

Uriah Heep - Abominog, 1982 (re-release)

Uriah Heep – Abominog, 1982 (re-release)

Sanctuary Records, 2005


Po »Conquest« turneji je ostal v Uriah Heep ob ustanovnem članu skupine Micku Boxu (kitara) le še basist Trevor Bolder. Oba sta se s pogodbo za novo ploščo v žepu odpravila naravnost k vegetirajočemu Davidu Byronu, katerega solo glasbena kariera ni bila ravno rožnata s prošnjo, da bi se David priključil znova k svojemu matičnemu bendu. Byron je zavrnil ponudbo, Bolder je zagrabil ponudbo Wishbone Ash, Box pa je tako ostal popolnoma sam. Razočarani Mick se zapre za dva dni v svoje stanovanje in ju od razočaranja preživi mrtvo pijan. Uriah Heep so tako klinično povsem mrtvi. Agenti skušajo prepričati Boxa k solo karieri in fant že snuje The Mick Box Band. A čuti, da je njegova nadaljnja orientacija le oživitev Uriah Heep, na kar ga vzpodbujajo tudi številni še zvesti »heepfani«. Prvi pride k Boxu na pomoč njegov stari kompanjon še iz zlatih »heep časov« Lee Kerslake, ki se vrne od Ozzy Osbournea. Za njim Avstralec Bob Daisley (Widowmaker), ki je prav tako igral prej skupaj s Kerslakeom na prvencu Ozzyja Osbournea »The Blizzard Of Ozz« (1980). Na klaviaturah se pridruži skupini John Sinclair (ta je igral v skupinah Heavy Metal Kids in Lion), peti član pa postane Pete Goalby (Trapeze), ki je prišel že na Uriah Heep avdicijo, da bi zamenjal Lawtona, a je skupina takrat izbrala Johna Slomana.


Tako oživljeni Uriah Heep so nova figura na prizorišču rock scene. Kar jih veže na sedemdeseta so le večdelni vokalni aranžmaji, ki so bili takrat zelo priljubljeni in zlasti na sila popularni AOR sceni takrat zelo iskani. Komadi pa so dobil znova pravo mero dinamike, rockovske udarnosti in zavidljive atmosfere. Pod vplivom razvoja N.O.W.B.H.M.-ja, so se Heep zmetalizirali in v moderni »eighties« produkciji je prvič v zgodovini skupine kitarsko riffanje drastično porinjeno v ospredje. Klaviature nosijo okusne new wave sint pop viže, kar je bilo tudi sila moderno, z orglarskimi napadi pa krepijo siceršnji heavy sound plošče. Komadi so adrenalinska naglica in plošča prava rock terapija, ki si zasluži naziv resničnega »comeback« albuma. »Abominog« (»nemaren, nagnusen« v prevodu) je ponudil takoj s Too Scared To Run orientacijo, ki so jo Uriah Heep ohranili v svojem novem obrazu praktično vse do danes (sedem let je minilo od izdaje »Sonic Origami« (1998), zadnje Uriah Heep studijske plošče). Produkcija nosi prelepe kontraste med melodično debelo bas linijo, eksplozivnimi Leejevimi bobni in razbeljenim Mickovim riffanjem. Tu se je zanimivo vprašati, kakšni bi bili Heep s Hensleyem. Hensley je z »Innocent Victim« (1977) vse pogosteje začel uporabljati kitaro (tudi na koncertih). Hensley je bil favoriziran v skupini kot pisec večine aranžmajev, še posebej v Uriah Heep Lawtonove ere. In potem je počasi prevzemal še kitaro. Boxu je to vse bolj zoževalo prostor za lastno ekspresijo. Z »Abominog« pa Box praši znova dolge vživete solaže, psihadeličnih slide kitar ni nikjer, kitarski riffing je eksploziven kot nikdar poprej. To govori o izredni svežini, ki jo je prinašal novo najdeni glasbeni entuzijazem in samozavest kitarista okrog katerega so zrasli novi Uriah Heep. Več kot očitno je, da je Box po dolgem času končno spet zadihal s polnimi pljuči. In ni dvakrat za reči, da z njim vred tudi Kerslake, ki se je ravno zaradi nesoglasij s Hensleyem, s skupino razšel 1979. Nasplošno je bilo čutiti pozitivno delovno kemijo in vsi člani skupine so sodelovali pri skladanju vseh pesmi na ‘Abominog’. Polovico je priredb, rearanžirane v rokah Uriah Heep zvenijo naravnost bombastično. Med njimi je vredno še posebej izpostaviti Hot Nights In The Cold Town, ki je prava AOR lepotica.


Malo blažja je edinole That’s The Way That It Is, sicer je »Abominog« vseskozi prava rockerska žagancija. Heep zvenijo moderno, sveže, Hot Persuassion je pravi heavy mitraljezec podkrepljen s kravjim zvoncem in s strupenim kitarskim riffom v središču. Goalbyjev vokal je usnjen, žametast, rahlo raskav, s fantastičnim zaokroževnjem linij, vselej vživet, v melodičnost novo rojene skupine paše fenomenalno. Ploščo zaokrožuje odlična Think It Over, ki jo je bend igral že s Slomanom. »Abominog« verzija z Goalbyjem in povampirjeno kitaro ter dovršenimi klavirskimi aranžmaji, pa je končno tisto pravo. »Abominog« je heavy AOR plošča fenomenalno dodelanih fluidnih rockerskih kompozicij, s polno mero melodike in pravim dramatičnim pridihom. Mnogo velikanov sedemdesetih se je dobesedno v novi ‘eighties’ preobleki smešilo na sceni, navkljub svojemu komercialnemu uspehu, npr. Genesis ali Yes. »Abominog« pa je odlična rockovska lekcija za leto 1982,  s katero so si Uriah Heep rešili ne le ime, pač pa tudi svoj prenovljen, a vselej prepoznavni obraz.


Aleš Podbrežnik

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.