The Mars Volta – Frances The Mute

The Mars Volta - Frances The Mute

The Mars Volta – Frances The Mute

Universal / GSL, 2005


Po večkratnem »auditivnem« doživetju najnovejšega glasbenega izdelka (naj to imenujem glasbeno zamisel) pri nas že znanih The Mars Volta, me je obsedel občutek ubeseditvene impotentnosti. Slušni kanali so namreč bili podvrženi veličastnim, eteričnim zvočnim dražljajem, možgani so se pa neprestano upirali, kot da bi že od vsega začetka vedeli, da bo ob poskusu otipljive ubeseditve težko obstati na lastnih »nogah«. Že ko sem se skorajda sprijaznil s prihajajočim (brez)plodnim (zlo)rabljenjem interpretacij, se nikakor nisem mogel sprostiti pred že več kot uro pripravljenim in še vedno belo-praznim e-listom. Po enournem nervoznem presedanju, sem se odločil, da začnem, kakopak, od začetka, od znanih dejstev.


Kot je znano, sta zgodbo The Mars Volta po razpadu  skupine At The Drive-In leta 2001 začela vokalist Cedric Bixler Zavala in kitarist Omar Rodriguez – Lopez, v zasedbo pa sta povabila še Isiaha Ikeya Owensa in Jeremyja Michaela Warda.  Zasedba ima za sabo dokaj trnovo pot, saj je pred izidom prvenca De-Loused In The Comatorium morala »žrtvovati« kar dva člana. Psihoanalitičnega impulza uglasbenega življenja pred in po smrtjo nikakor ne primanjkuje niti na najnovejšem albumu, Frances The Mute.


Že ob odkritju »zakomiranega« prvenca se je zdelo, da so The Mars Volta svoj konceptualen-epski pristop h glasbi, svoj maratonski preplet art-rocka, space-rocka, jazz-psihadelije, latino-rocka in še kaj, privedli do konca, so na novem albumu zagotovo odšli še dlje. Tako v aranžerskem  kot tudi v glasbenem smislu. Frances The Mute, denimo, že s samo dolžino skladb predstavlja novost, če ne tudi presežek. Večina skladb krepko preseže čas desetih minut, ena izmed njih pa (vz)traja dobre pol ure. V okviru tega velja omeniti, da je le pet skladb dejansko zapisanih, ostale »skladbe« pa so segmentirane kot neka podpoglavja teh zvočnih opusov. Nekatere bi bilo treba malce oklestiti, jim pristriči nenavadno dolge intermezze, kljub temu pa skladbam brez dvoma uspeva zadostiti zahtevam daljnosežnosti.


Album se prične s trinajst minutno gomazečo Cygnus…. Vismund Cygnus, kjer se energičnost in jazzovski preobrati razvijajo v obratni smeri vajenega in se naposled raztopijo v prostrana kitarska polnila. V nadaljevanju smo podvrženi mnogodelno-večstranskemu baladnemu vzdušju  skladbe The Widow, ki poskrbi za »oddih« od sicer nenadležne nevrotičnosti in izpuhti v dolgem telepatsko-ambientalnem outru. V tej fazi bi morda uporabil že opisan proces pristriženja. L’Via L’Viaquez prav gotovo, s popotovanjem v latino zavest, predstavlja glasbeni vrhunec albuma in tako na mnogih mestih proizvaja zvočno-lirične reliefe latina, salse, samba in še kaj bi se našlo – privlačne jazzovske strukture, na primer, ki poskrbijo za nenavadno hitro se iztekajočih trinajst minut. Preostala dva opusa, Miranda, That Ghost Just Isn’t Holy Anymore in Cassandra Geminni se zatopita še globje v kombinacijo progresivno-psihadeličnega rock in free-jazza. V tej fazi album ne ohranja le dosedaj opisanih kitarsko-pihalnih megalomanskosti, temveč se mu pridružijo orkestracije brez primere – celo prostranstvo violinistov in trobentačev, ki v bombastično ozračje prinesejo še pridih dramatike.


Kitare polne surovega šusa se lahko nepričakovano spremenijo v klasične ‘flamenco’ kitare, sound je poln obratov, histerije, depresije, strahu, … naspidirani bobni (za katerimi si namesto »homo sapiensa« najlaže predstavljam »hobotnico«), nežni keyboardi, specialni sample efekti, … in seveda katarzično vekanje Cedrica nas pahnejo v, bolj ali manj, rahlo dezorientiranost in občasno neposlušljivost. Ta dezorientiranost bo nedvomno nekaj poslušalcev takoj odvrnila. Prvič, treba je biti v posebnem (nekoliko mazohističnem) čustvenem elementu, se posebej pripraviti na poslušanje (podobno kot pri pripravah za meditacijo). Drugič, treba si je vzeti nepretrganih 80 minut časa, zatemnjenega prostora in samote. Tretjič, obvezno poslušati preko slušalk. Ko izpolnite vsa ‘navodila’ za poslušanje, ste na pravi poti za nenavadno in zelo zanimivo glasbeno izkušnjo – popeljala vas bo v nek drug svet, začeli se vam bodo delati pravi scenariji, hoteli ali ne. Odpiralo se vam bo ogromno prispodob, predstav, tudi odvračanj, … in vse vam bodo govorile: ‘Ne razmišljaj toliko!’ Definitivno za  glasbene ‘control–freake’.


Milko Pečanić

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.