Steve Vai – Real Illusions : Reflections

Steve Vai - Real Illusions : Reflections

Steve Vai – Real Illusions : Reflections

Epic Records, 2005


Kitarski velemojster se je le prebudil z novim pravim studijskim albumom, prvim po šestih letih. Pobližje si oglejmo zakaj je plošča pravzaprav rezime vsega kar je Vai ponudil javnosti že s predhodnimi izdelki.


Otvoritvena Building The Church nosi impresivni metalski riff, ki takoj spomni na The Giant Balls Of Gold z »Alive In Ultra World« (2001). Udarni inštrumental ne izgubi rdeče niti in kompaktnosti, kljub temu da je prežet s tipičnimi Vai solo pobegi, ki le potrjujejo njegovo absolutno kitarsko top formo. Tej najbližja na plošči je srednje hitra Midway Creatues, lepo oblikovana z ekspresivnim masivnim rifom in prežeta z Vai multi kitarskimi harmonijami. Dying For Your Love enkrat več opozori, da Vai še vedno zelo rad črpa iz zapuščine Franka Zappae. Komad je popoln psihadelični odklop, vokalne linije ne sledijo nobenemu kalupu, Vai poje na meji disonance. Ima še to izredno srečo, da je njegov vokal prepoznaven, barva glasu posebna in poleg tega v tem komadu zveni kot bi prihajal nekje iz druge galaksije, hladen a v isti sapi leden, da ne rečem srhljiv. Podobno umirja vzdušje tik pred koncem plošče I’m Your Secrets, sila podobna pesem že omenjeni Dying For Your Love, sploh kar se vokalnih linij tiče. K hladnemu »feel-u« plošče pa pripomore še posebej prekomerno sintetično ličenje izbranih motivov. Osebno menim, da bi si lahko gospod Vai kdaj poslužil tudi uporabe klasičnega zvoka orgel. Vendar pa želi v Dying For Your Love očitno kitarski čudodelnik približati poslušalcu najgloblje strahove. Vai ni nor, je pa shizofreničen, pravi shizoidni um, s preveč vprašanji in preveč odgovori, vselej na meji med genijem in norcem. Um pravega umetnika.


Glorious je »rally šus« z odličnim adrenalinskim riffom, ki bežno spomni na »Passion And Warfare« (1990), vendar s popolnoma drugo produkcijo in »feelom«. Sledi lažja in počasneje zasnovana K M-Pee-Du-We. Pesem ni nič posebnega, po zgradbi spominja na viže, ki jih je uporabljal Vai že na »Alien Love Secrets« (1995),npr. v pesmi Tender Surrender. Firewall je tipični pobeg na ploščo »Fire Garden« (1996). Album nosi funky groove, z sila okusnimi vključki pihal. V njem poje Vai za kitarista zares izvrstno. V tej pesmi sledijo motivski aranžmaji znova več kot očitno zapuščini Franka Zappae. Freak Show Excess je poslastica na katero so čakali verjetno pravi Vai fani. Komad je odlični jam session. Vaiju se tu pridruži cel bend. Billy Sheehan na basu, na bobnih Jeremy Colson, ki je pri Vaiu nedvomno našel pravo nišo in Tony MacAlpine (klaviature, kitara),.. Komad je kompleksen, a odigran »na tri-štiri«. Torej brez dolgovezenja. Vzdušja se vrtoglavo spreminjajo, kot se preklopi motivov. Nepredvidljivo, a vselej kos sleherni situaciji. Komad s hitrostjo, ki dobesedno ubija. Prelepa tankočutna Lotus Feet umirja vzdušje. Vai je v njem sofisticiran in pelje pesem s prefinjenim občutkom skozi melanholično vzdušje. Kitari delajo impresivno družbo aranžmaji v vlogi orkestra in zvočna slika je perfektno izpolnjena kar daje komadu potrebno dinamiko in duhovitost. Vai se prepušča »feelu«, a je hkrati ekstremno resen v tej pesmi in solistično nikakor ne zaletav oziroma, s toni ne razsipa vse povprek! Yai Yai, nedvomni bratranec pesmi Ya-Yo Gakk in Bad Horsie (»Alien Love Secrets«, 1995), dokazuje Vaijev izreden smisel za humor in fascinira poslušalca po zvokih, ki jih Vai izvablja iz svojih čudežnih tehniških pripomočkov. Izredna, smeh vzbujajoča, popestritev plošče. Plošča se konča s še eno odlično jamming lekcijo Under It All. Psihadelične orkestralne palete širijo horizonte v pesmi, kamor se imenitno vpenjajo masivni riffi, alienski zvoki supersoničnih solo okraskov in med njimi si utira svoj prostor sam mojster s svojimi enkrat več psihadeličnimi vokalnimi linijami ter načinom petja. Komad pravzaprav personificira v najlepši luči Vaia kot umetnika. Združuje na najlepši možni način vse kar Vai je. Torej prava mala epska sonata, kjer se različni motivi vrste kot za šalo in kjer Vai neizmerno uživa v vsej lastni glasbeni svobodi.


Vai je v vseh letih glasbenega udejstvovanja razvil svojevrstni glasbeni jezik in v njem mu ne pride nihče ob bok. Njegov vrhunec je bila plošča »Fire Garden« (1996), s katero je očitno svoj jezik evolutivno prignal do konca. Danes Vai ne ponuja več česa ekstremno novega ali posebnega, pač pa z mojstrskim obvladovanjem svojega jezika še naprej razveseljuje zlasti svoje najbolj zagrete oboževalce. Vai tako le nekako postaja repetitiven, navkljub svojemu bogatemu rangu izbire kameleonskih glasbenih vlog, katere sicer tako bravurozno obvladuje. A dokler fanov repetitivnost ne moti (navadno ravno nasprotno, ljubijo vzdrževanje obstoječega stanja) ostaja njegov tip zgodbe o uspehu imenovanem »Gitarre über alles« še naprej pod popolno kontrolo.


Aleš Podbrežnik

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.