Siddharta: ‘Malo posebni pa moramo biti.’

siddharta_rh_intervju2

Skupina Siddharta je pred kratkimn izdala cd Rh- v angleščini – za tuji trg. O tem smo malce podebatirali s Tomijem, Tomažem in Primožem.


Zakaj ponovna izdaja RH-?


Tomi : Saj sploh ni ponovna, v bistvu je to prva izdaja na tujem tržišču. Vendar je pri njih potem neka tendenca… v tujini, na teh večjih trgih izdajajo zraven tudi single in special edition-e, kar pri nas ni v navadi. In ker so nas pripravili v to, da tam izdamo še nek specialen dvd, smo rekli, da bomo to izdali tudi pri nas, da ne bi bili naši fani jezni na nas. Da ne bodo rekli: »Zdaj so pa Nemci dobili več kot mi.« Navaden angleški album bo izdan samo na tujem tržišču, specialen z dvd-jem, bo pa izšel tudi v Sloveniji, ker je bila to naša želja.


Kaj vse bo na tem dvd-ju?


Tomi: Videospoti, ene par komadov iz stadiona, pa kako smo delali videospote – snemalo se je tudi sam proces. Zraven je še enourni intervju z nami, ki je bil posnet posebej, za noben fiksen medij, pa nekaj fotk – polno nekih takih malih drobnarij.


So na albumu kakšne spremembe? Govorilo se je, da naj bi popravljali komade…


Tomi: Kar se tiče instrumentalov, ne. Smo pa še enkrat vse vokale ponovno s temi vokalnimi trenerji dali čez. Da se popravi izgovorjava, pa kakšne besede, ki so bile sporne… V bistvu je to edina razlika. Še enkrat smo posneli vokale – približno pol leta nazaj.


Nekateri pravijo, da je velika razlika med angleškimi pesmimi prej (ID) in zdaj (Rh-), vsaj kar se tiče izgovorjave…


Tomi: Aha… Velika razlika v plus ali v minus?


Samo razlika v izgovorjavi.


Tomi: Tisto smo posneli šest let nazaj…


Tomaž: Angleščina se je spremenila od takrat. A veš kako danes drugače govorijo angleško.


Tomi: Normalno, da je razlika. V tem obdobju smo imeli tudi veliko več možnosti govoriti in peti v angleščini, ampak še vedno pa to ni naš materni jezik in težko se je približati tistim native speakerjem, ker ne živimo v tem okolju, ne treniraš tega vsak dan. Naš glavni cilj je pa to, da se nas razume, po informacijah tistih, ki slovensko ne razumejo, je dovolj razumljivo in ni nekih groznih spodrsljajev. Ta trenutek smo to sposobni narediti do te mere.


Pa raje pišeš v angleščini ali v slovenščini?


Tomi: Veliko bolj suvereno je vse skupaj v slovenščini, ker se lahko s slovenskim jezikom veliko bolj poigraš in tudi veš, na katerih mestih se lahko igraš. Ker tam si vedno v dvomih, ali se to sploh da ali ne, ker ti pač ni tako blizu… Nam se je pa kul poigrat s kakšnimi besedili.


Pred parimi meseci ste imeli tudi turnejo po Sloveniji. Je bil odziv oboževalcev po pričakovanjih?


Tomi: Mislim, da je bil večji, kot smo pričakovali. Bili smo zelo presenečeni. Težko je priti na oder, če nimaš nove plošče. Sicer smo se  zavedali, da smo stare komade priredili, usmeritev turneje je bila seveda za naše najbolj zveste, najstarejše fane. Pa ne po letih najstarejših, ampak za tiste, ki so po stažu najstarejši fani. Zdi se mi, da smo jim imeli kaj pokazat, ampak vseeno, če se postavim v kožo fana, najbrž ne ve točno kaj lahko pričakuje. Očitno je šlo z roko v roki – toliko kot smo se mi potrudili zanje, toliko so oni potem nam vrnili.


Na katero svojo pesem ste najbolj ponosni?


Tomaž (pogleda Primoža): Na, Et tu, a ne?


Primož: Težko rečem… Ker mi je od plate do plate kakšen komad bolj všeč, kakšen manj… še posebej zaradi emocij, ki so se dogajale na snemanju. Ne vem, recimo na prvi plati mogoče Siddharta, na drugi Neon, na tretji pa mogoče res Et tu.


Tomi: Mogoče bi moral povedat za različne dele v vsakem komadu… tako – da so ti všeč določeni deli v nekem komadu. Če se odločiš za en komad in ga imaš predolgo časa za tistega, ki ti je najbolj všeč, ga zamenjaš potem z enim drugim. Vsaj pri meni je tako. Ne vem. Jaz bi se težko odločil. Recimo za v živo mi je fino igrati Thor. Po drugi strani je pa Marslander, ki ga nikoli ne igramo, zame najbolj zanimiv za poslušat. Ker smo ostale že toliko preigravali, ampak tega pa v živo nismo nikoli igrali.


Zakaj ne?


Tomi: Ne vem… že tako se včasih zasačimo, da imamo veliko komadov, ki so zelo umirjeni. Ne bom rekel, da so ravno zaradi tega balade, ampak imajo zelo miren tempo. V živo je pa treba mal nažgat. Marslander je pa bolj tak… v živo ne vem če bi prišel do izraza… ali pa tudi, ne vem. Ne moremo igrat vseh komadov, ki jih imamo na platah, moramo narediti selekcijo in mi smo jo pač naredili tako, da Marslanderja ni gor.


Tomaž?


Tomaž: Aja, a zdej moram še jaz povedat? Jaz bom kar tako kot Benko… Iz ID-a je po mojem najboljša Le mavrica. Nord – šus v glavo – Neon, itak… Za Rh- pa… tukaj se pa meni tudi menjajo komadi… Včasih je bil Et tu, potem je bil Rave, zdaj je pa po mojem Ciklon orka.


Na koncertih igrate avtorske pesmi – če bi morali igrati kakšno priredbo, katere bi bile?


Vsi v en glas: Saj smo jih igrali!


Tomi: … ko še nismo imeli svojih.


Pa zdaj? Bi bile pesmi iste kot prej?


Tomi: Zdaj? Ne vem… mogoče. Mogoče bi naredili priredbo v obratnem pomenu besede. Da ne bi pesmi naredili tako kot jo je v originalu naredil band, ampak po svoje.


Tomaž: Saj smo naredili Od višine se zvrti na ta način. Je povsem spremenjen komad, hitrejši je, malo drugačna linija vokala, aranžma je drugačen…


Siddharta ima neko unikatno prepoznavno glasbo, čeprav se včasih sliši kakšna podobnost s kakšnim drugim bandom. Je to namerno ali je to pač vpliv glasbe, ki vam je všeč?


Tomi: Namerno sigurno ni. Če bi mi opazili, da je neka podobnost, bi to najbrž spremenili, ravno zaradi tega, da ne bi izpadli kot da nekaj kopiramo. Kopirat nočemo, ampak na razpolago imamo toliko instrumentov, da normalno pride pri vsej tej poplavi glasbe do podobnosti. V vsaki glasbi najdeš podobnost… V vsakem komadu najdeš podobnost z drugim komadom.


Tomaž (se smeje): Zdaj sem se spomnil na »rabim tvoj smeh in poljube.« Včasih se v podobnosti tudi ne strinjamo… a ne.


Tomi: Nekdo nam reče »ta komad je pa temu podoben« in potem poslušamo komad, ki naj bi bil temu podoben, pa bi rekel »povej mi v kateri fazi?«


Tomaž: Oba sta v slovenščini! A… šit…


Mogoče se pa samo ob enem komadu spomniš na drugega…


Tomaž: To, da je komad na nek način razpoznaven, da v tebi vzbudi ena podobna občutja kot jih je neka druga glasba, je po mojem zelo pozitivno. Hkrati pa mora vzbuditi tudi ena nova občutja in mislim, da smo pri tem kar dobri.


Kaj pa je bilo s tem komadom, ki si ga pel prej?


Tomaž: Ena linija je podobna eni naši liniji, saj to zdaj ni važno.


Tomi: En TON je podoben.


Tomaž: Tisti, ki najde podobnost… se lahko kar z mano usede 🙂


Pa še eno vprašanje za Tomija: Tudi ti verjameš, da se melodija nahaja nekje v etru in da si le sprejemnik, preko katerega se manifestira?


Tomi: Nisem še premišljeval o tem. Lahko pa da je res. Ne bom rekel ne ja, ne ne. Težko bi argumentiral kateregakoli od teh dveh odgovorov in tudi ne vem, če ga bo kdorkoli kdaj lahko. Ne vem, najbrž ima tudi ta pevec od Coldplay neko svojo filozofijo in si potem na tak način predstavlja kako se zbirajo ideje pri ustvarjalcu. Jaz v tako globoke diskusije sam sabo še nisem šel, da bi razmišljal kakšen je kemičen ali fizikalni…


Tomaž: ali pa metafizikalni!


Tomi: … ali pa metafizikalni proces kako se ideje nekako rodijo v glavi.


Bo v prodaji tudi vaš bloodybag?


Tomaž: Ne, tistega ni več.


Tomi: Tisti je bil samo za nas domače, za Slovence. Malo posebni pa moramo biti.


Še nekaj govoric… letos naj bi imela Siddharta tudi koncert za Bežigradom.


Tomi: The best!


Tomaž: Kdo pa pride? Očitno so to zelo velike želje… se pravi, da ga bomo potem kmalu lahko zares imeli. Lahko damo pa platno in dvd gor. 🙂


Tomi: Ne, mi se o tem nismo pogovarjali, tudi ne bi bilo na mestu, ker nimamo nič novega za Slovenijo, tako da stadionski koncert v letošnjem letu ne pride v poštev. Že s temi manjšimi koncerti imamo težave… imamo jih predvsem zaradi fanov, da se jim zahvalimo, ker če bi samo za svoje riti skrbeli, potem jih v tem trenutku najraje ne bi imeli. Ker v bistvu malo goljufamo, da kar naprej prodajamo star material; lahko bi predstavili še kaj novega, ampak za to pa rabimo čas.


Kje je bolje igrati? Pri nas ali v tujini?


Tomaž: Do sedaj sploh še nismo igrali na takšnih koncertih, da bi lahko to primerjali. Igrali smo na koncertih, ki so bili zelo nereklamirani in naši, ali pa smo igrali na kakšni prireditvi, na kateri smo bili glasbeni gost. To potem ni bil naš koncert, ampak je bila prireditev, skratka, pozornost je usmerjena v druge stvari, je pa tam en band, ki igra in to je slučajno Siddharta. Seveda pa je bilo dovolj ljudi in je bil odziv super. Tudi na tistih popolnoma nereklamiranih so bili odzivi presenetljivi. Igrali smo recimo v Berlinu, na njihovem največjem trgu, mimoidoči so se ustavljali… tako približno si lahko predstavljaš kot je pri nas Zlata Ladjica, kjer imajo poleti oder, samo da je pač trg velik kot cele Fužine…


Tomi (se smeji): Kje si pa zdaj to primerjavo našel?


Tomaž: Ja pa ogromen trg je, no! Res bi lahko par blokov tam postavili… No in mi smo igrali na enem odru in mimoidoči so se ustavljali in so ostali. Po koncertu smo za odrom prodali 14 plat.


Tomi: Upam, da bomo čimprej lahko prišli na dan s to primerjavo kako je s koncerti v tujini in podobnimi doma. To je naš cilj – ne primerjava, ampak da bi imeli takšne koncerte.


Masha


foto: Miran Juršič


 

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.