Porcupine Tree – Deadwing

Porcupine Tree - Deadwing

Porcupine Tree – Deadwing

Lava Records, 2005


Ko sem natipkal besedo »Deadwing«, se je dim dišeče palčke, ki sem jo pred tem prižgal nenadoma začel podivjano vrtinčiti, kar je pomenilo le nekaj. Sprostila se je huda energija, to bo dogajalo! Sedmi »pravi« studijski album skupine je nova nepozabna glasbena avantura, ki enostavno potrjuje, da so razno razna besedičenja, češ da je v »rocku« vse izpeto, povedano, obelodanjeno in da je duh »rocka« zaradi prenasičenosti v kateri ne razločiš več med pristnostjo in »nategom« že davno mrtev, čisti »thrash talk«. Recenzija bo daljša, ker je to plošča, ki ponuja toliko več informacij od povprečnega »rock« albuma današnjosti. Če se vam ne ljubi brati recenzije, kar takoj preskočite na poslušanje »Deadwing«, bo resnično najbolj pametno dejanje.


Porcupine Tree z izvenserijskim umetnikom, multiinštrumentalistom in popolnim glasbenim »perpetuum mobile«, kar se percepcije fenomena glasbe tiče, čudodelnikom Stevenom Wilsonom na čelu, ponujajo tako nov album, ki pomeni nov odločen evolutivni korak skupine naprej! Eksperimentalen v vsej biti, to pot doziran s še več »rockovske« prisebnosti. Porcupine Tree so bili vedno pojem popolnega združevanja klasicizma in neo-avantgardnih zvokov v svojsko kombinacijo psihadeličnosti in space eksperimentalnih podob »rocka«. Pojem »napreden« (progresiven) je povsem na mestu. Britanci, ki so poleg Ozric Tentacles v post-Gong-ovskem obdobju (OT in PT vsak v svojo smer) razvili popolnoma reprezentativen slog, ki ga ne moreš vtakniti prav nikamor ali najti z njim ustrezne vzporedne primerjave. Porcupine Tree so zato neustrašna eksperimentalno svobodnjaška skupina od glave do pete, ki so lahko idealen zgled vsej današnji srenji na poljih sveta rock glasbe. Album je logično nadaljevanje vnosa trših riffovskih elementov, kot so Porcupine Tree to pričeli nakazovati s »Stupid Dream« (1999) in sta ga »Lightbulb Sun« (2000), še posebej pa »In Absentia« (2002), le potrdila. To pot je Wilson iskal v glasbi pravo formulo združevanja novodobnih trendovskih podob kakšnega stoner rocka ali hardcorea s siceršnjim poslanstvom Porcupine Tree (Open Car, spominja v takšnem združevajnu celo na pristop fuziranja kakšnih Tool). Da je Wilson »Deadwing« vdahnil želeno mero prismuknjenost ali po domače »odfukanosti«, je k sodelovanju povabil nikogar drugega, kot mojstra alternativnega rocka genialnega Adriana Belewa, nosilca razvoja trenutne inkarnacije King Crimson. Belew je pojem vnosa drugačnosti, ki v slehernem trenutku lahko postane avantgarda in Belew je pravzaprav »tiha« avantgarda, avantgarda v »opoziciji«. Poleg Belewa je s kitaro in vokalom sodeloval na plošči tudi Mikael Akerfeldt (Opeth) in tako vrnil Wilsonu uslugo.


Seveda pri vsej osebni svojskosti tudi Wilson ni od muh in aranžmaji njegovih umetelnih drum in kompjuterskih sampleov, sintetizatorskega ‘vesoljačejna’ speljanega preko zajetnih melotronskih zvokov, vskoki »glissando« kitar in njegovega prepoznavnega petja, mnogokrat odpetega z okusno uporabo ‘filtrskih’ efektov, ki dejansko izpade kot bi vokal prihajal v glasbo iz druge galaksije, sijejo v vsem žaru nove plošče. In s kombinacijo novih elementov v kovanju nove podobe Porcupine Tree deluje Wilsonov um znova zmagovito.


Sprehodimo se skozi material. Poezija se nanaša zlasti v prvem delu na vprašanja življenja in smrti. Bend udari divje z naslovno pesmijo, seveda zasnovano s pričakovanimi melotron in sampleovskimi PT začimbami. Čeznjo pa je položna masivna kitarska riffing zavesa. Komad je fluiden, PT pa uprizorijo v njem pravo dramatično vzdušje. Motivi so prelepo združeni v celoto, vzdušje ne popušča nikjer niti za milimeter in drama se odvrti, kot bi mignil. Za PT še posebej zanimivo podobo nosi naslednik Shallow, z debelim težkim riffom, ki je v gorišču pesmi in daje komadu izreden groove, groove nu-metalske barve, komad bi brez problema izšel kot single, sploh zaradi fantastično zloženega refrena, ki vžiga »na prvo poslušanje«. Vokal dramatičen, »zgubljen« znotraj masivne distorzije preprostega riffinga, ki požene poslušalcu »s prve« kri po žilah. PT poštopajo žogo z Lazarus (izdan tudi kot single, dne 14.03.2005). Enostavna pol balada umirja naelektreno vzdušje. To je pesem,  ki nosi isto funkcijo na plošči kot, če vzamemo za primerjavo komad King Crimson Eyes Wide Open, ki razelektri uvodni »kreš in bum« KC plošče »The Power To Believe« (2003). Glissando kitara s steel pedal zvokom v refrenu, kot bi jo speljal strašni David Gilmour (Pink Floyd), prelepa romanca k večeru, ki se koplje v soju mesečine, ob jezeru. Potem vzameš kitaro v roke in jo odšpilaš kakšni bejbi (hja,  a kaj ko so časi trubadurjev danes minili)…Sočno pretkano. Enostavno, a skrajno okusno. Sledi paranoična psihadelična točka Halo, izrednih vokalnih aranžmajev zmesi »a capella« elektronskih flashev, ki prihajajo bodisi iz telefonske kabine, ali radia… Bog je vsepovsod, v konicah prstov, v glavi. Bog je strah, resnica, moč, dokaz, strast, upanje, smisel, bolečina,… Kdo je Bog? Državni aparat ali smo Bog mi? Oboje. Je to »blessing« ali »curse« človeštva? Znova isti odgovor. Če ne že prej na plošči, pa je v tem komadu na solaži definitivno kitarski »freak« Adrian Belew. Komad nosi živčno solažo, ki jo po zvoku in slogu po vsej verjetnosti zrasla na zeljniku Adriana Belewa, saj je zanjo značilno gnetenje tonov izven okvirjev šolskih glasbenih lestvic, ki rezultira v utrgani solaži s kričavim piskanjem preko ubijalskega »sustain« efekta, ki odlično prispeva k duhovitosti in dvigu dinamike ter samega teatra. Znova godi kombinacija preprostega riffa z nežnimi klavirskimi aranžmaji in trda »beat« forma. Kombinacija prisebnega in odsotnega v idealnem razmerju. Komad recimo v slogu Four Chords That Made A Million (»Lightbulb Sun«, 2000), sploh po vokalnem efektu v refrenu.


Gro plošče je peta pesem Arriving Somewhere But Not Here, ki se poglablja z vprašanjem kam prispeš, ko se soočiš s poslednjim zvokom bodisi iz puškine cevi, razbitega vetrobranskega stekla,… In potem na poti tja vskoči deja-vu. Je to mesto, kjer si že bil, tu nekoč, davno tega? Vsi načrti kreacije tega življenja se poenostavijo dokler popolnoma ne zbledijo, ker najdejo svoj smisel in poslanstvo je izpolnjeno. Potem, ko žrtvuješ svoje sanje, za nov začetek. Nekje drugje, a definitivno ne znova tukaj. Verzi odzvanjajo skozi »echo« efekt, kot v sanjah. Da to je odhod, potovanje nekam drugam, a zagotovo ne nazaj sem. Po koncu ni konca. Je nov začetek. In ker ni konca, tudi ni začetka, zatorej obstaja le »je«. Je le »to« in je le sedaj! Energija kreacije v mnogih oblikah, ki le prehajajo druga v drugo, del te smo mi. Le izbiramo. Vsak svojo podobo, ki jo želimo. In energijo, s katero iščemo svoj smisel in se  z njo polnimo ter praznimo. Komad je prvi psihadelični vrhunec, izraziteje sanjavo zapeljan. Njegova krhkost zapelje, omamlja in začara poslušalca v vsej čutnosti ter nežnosti svoje globine izpovedi glasbenikov. Pravzaprav poleg naslovne pesmi najbolj reprezentativna pesem evolucije Porcupine Tree v tem trenutku. Magični trenutek plošče!


Sledijo komadi v katerih se Wilson poglablja v žensko psihologijo. Fantu je ogromno stvari postalo jasno, ali pa ženske Wilson in jaz le  podobno dojemava. Skozi besedila se čuti seksualna plat prvega uma skupine.  »I wispered something in her ear, hope in my soul, but she don’t hear«. Ženskam spet nič jasno. Klasika moškega vsakdana. »Položil sem jo nežno…, zapustila me bo,… zagotovo,…vem vnaprej,….iščem izpopolnitev,…« (Mellotron Scratch). Open Car je znova drama na celi črti. »I’m getting feelings that I’m hiding so well (igra v katero te prisili bližnje srečanje z bitjem nasprotnega spola), something broke inside my stomach, I let the pieces lay just where they felt« (pač, človek se navadi vsega hudega) in impresivni zaključek »being with you is hell« (pa tli globoko v notranjosti moškega, če se znajde v kombinaciji z žensko, ki ne zna sprejemati). Sledi izdelan eruptivni refren visokega »screamin’ in anger and pain« vokala v kombinaciji kitarskega riffa ob katerem ti gredo mravljinci. Sledi kitica »I gave her the hours, I gave her the power, I cannot erase her, I gave her the truth, I gave her the proof, I gave her everything…« Vse ji daš, a vseeno ji ni prav nič jasno. Moški in ženske, kot dan in noč, kot yin in yan,…. Eden brez drugega ne moremo. Kot polovičke iščemo superbitje in ga lahko najdemo, ko smo združeni v eno (med seksom). Kako preprosto. Seks je bistvo.


Kako ženski absolutno v ljubezni nič ni jasno pa pribija dokončno The Start Of Something Beautiful. Npr. verzi »I trust in love, but than I found you really never felt the same,… there’s something in your heart so cruel«…. In to nikakor ne s prizvokom samopomilovanja. »The more I show the way I feel, the more or less I find you don’t give a damn« (bolj ko se razdajam, bolj te briga). Verzi stojijo trdno, resnično, da si zrežeš žile ob vsej resnici. In ženskam vselej ni prav nič jasno. Pravzaprav je ujeta v teh verzih vsa grotesknost naših moško ženskih vojn. Ironično (zato smo Slovenci le »slovenceljni«) je to, da navadno ženske danes žive moški princip in obratno. Medtem, ko Wilson popolnoma prisebno razmišlja, da ženske enostavno ne znajo začutiti moške ljubezni, ker ne znajo sprejemati, kajti danes živijo moški princip, ki je princip dajanja. Seveda jo začutijo. Zagotovo vsaj med seksom. Če pa tudi tu ne, jim pa res ni pomoči in tu tudi vsa bajeslovna moška logika potem odpove. Takrat jih luč moške jasnine pripelje do tja, kar zaključujejo štirje enostavni verzi poslednje pesmi »Deadwing« Glass Arm Shattering, ki v svoji enostavnosti pravzaprav predstavlja zgolj izhod in zaključek plošče. V njej je poanta, kot je že to ugotovil modri Peter Gabriel v enem od verzov s plošče »Up« (2003), kar se žensk tiče: »The deeper I go, the darker it gets«. Pobje! Pokonci glave! Če ste pametni, jemljite ženske popolnoma za šalo in vaša življenja bodo našla mnogo lažje pot do notranjega miru. Torej umetnost kako vžgati z bičem, ko je potrebno, sicer pa pustiti »otroku (beri: ženski) veselje«. Kje najti zlato sredino. Vsi se le učimo….


Torej Porcupine Tree z »Deadwing« ostajajo vroča točka progresivnega sveta rock glasbe, ki  s svojo nepredvidljivostjo venomer odlično presenečajo. Vselej svoji, z idealno sestavljanko avantgardnih zvokov, psihadeličnosti, vesoljskega plutja, dramatične atmosfere, eteričnega učinka in konstantnega spreminjanja lastne podobe na 1000 in en način. Neskončno poslušljivo, izzivalno, ne ozirajoč se nikamor, le poslušati notranji glas in izražati sebe. Bend za katerega bi se upal trditi, da je po svoji kreativnosti in izjemnem intelektu vreden nasledstva velikih pionirjev z začetka sedemdesetih. »Deadwing« je plošča, ki jo lahko bereš zelo dolgo in se nikdar niti za trenutek ne dolgočasiš.


Aleš Podbrežnik

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.