Logh v Channel Zero

logh_005

ŠKM Banda (Beltinci) + AIDORU (Italija) + LOGH (Švedska), Ljubljana / Channel Zero, 23. april, 2005


Channel Zero je v soboto pripravil (seveda) post-rock koncert – saj se Metelkova že zelo težko izogne nadomestnim oznakam, še posebno tistim s predpono »post« in kar je še nesrečnih izrazov. Sobotno dogajanje v klubu je bilo ravno tako, da bi ga v zahrbtni maniri lahko začel opisovati z izumljanjem »kao« ne-žanrskih opredelitev, jim dodal še kakšno predpono ali »postpono«, itd. A bodimo objektivni in pojdimo po vrsti.
Sobotni post-rock koncert ni bil razprodan, prišlo je dobrih 20 ljudi, tako da o odzivu publike nima smisla zgubljati besed. »Beltinška« ŠKM Banda in AIDORU iz Italije sta v soboto nastopili kot predskupini švedskim headlinerjem LOGH. O predskupinah sem že napisal vse, kar o njih vem, vsaj kar se njihovih splošnih podatkov tiče. Žal na internetu pravočasno nisem našel nobenih njihovih posnetkov, da bi lahko vsaj pred koncertom dobil  tudi malce zvočne predstave.


V intimno vzdušje kluba najprej iz beltinške Ambasade Štefana Kovača – Marka na oder stopijo štirje prekmurski pos(t)lanci in nas skušajo popeljati na izlet v avantgardo post-rockovskih nojzerskih izbruhov. Tudi zaradi pomanjkljivega, bolje reči neobstoječega vokala, so se oprijeli postopkov ponavljanja, nadzorovanega hrupa in minimalizma. Rezultat je bila mestoma nesmiselno razvlečena glasba, predvsem zaradi želje po odkrivanju novih zvočnih poljan. Zdi se, kot da so še vedno v fazi avantgardističnega dokazovanja ter se niso pripravljeni izogniti všečnosti za vsako ceno. So pa ohranili občutek spontanega koncertnega igranja. Treba je pa priznati, da je znotraj omenjenega »žanra«, v katerem je na prvi pogled že vse povedano, težko narediti kaj novega in prepričljivega, še posebej če so na voljo samo kitare in bobni. Z drugimi besedami: Glavno, da vsakemu po svoje špila.


Naslednji so na oder z dokaj nesamozavestnim korakom (oz. s šepetom:«Hi, we’re from Italy … Aidoru …?) stopili italijanski AIDORU, ki so dobršen del koncerta ostali v nekakšnem tršem stonerskem kanalu z lirično ambientalno glasbo, ki kuka v pop. Njihov kitarski in sintetizatorski zvok je poln melodičnih valovanj, ki razgibano prehajajo od blagih k ostrim in nepreglednim ovinkom. Aidoru gredo še dlje, v ovinkih nevarno nabirajo hitrost, vse dokler jih v ekstatičnih post-rockovskih izbruhih ne »vrže« ven. In takrat so točno tam, kjer si želijo biti. Nikjer. Enostavno obstajajo tam nekje zunaj. Presežek se akumulira  v nezmožnosti podrobnejše žanrske uvrstitve v –  recimo temu – skoraj sodobno elektroniko. Inteligentno jo presegajo z najrazličnejšimi, previdno odmerjenimi sempli, organskimi polnili sintesajzerjev, minimalističnimi in melanholičnimi kitarskimi vložki.


Headlinerji Logh so v prazne »loge« kluba Channel Zero prišli okoli polnoči. Po navdušenju nad dejstvi, da imajo Logh za seboj tri albume, pet evropskih turnej in sedem let uspešnega delovanja znotraj scene ter da so, po navedbah elektronskih virov, fantje dodobra načeli zahodnoevropsko underground produkcijo, je zamisel definitivno vredna pozornosti. Ob pravkar objavljenemu novemu albumu “A Sunset Panorama” pri založbi Bad Taste fantje nedvomno visoko letijo, zato pa je bil tudi padec v moji očeh primerljivo trši in boleč. Hja, kaj naj rečem, zasedba je pač bila žrtev mojih visokih, neizprosnih pričakovanj. V produkcijsko moč in izvedbeno brezhibnost sicer ne dvomim, vendar nastopu manjka neposrednosti in prepričljivosti, zaradi katere bi se k njim vračali pogosteje. Brez nujno potrebne razgibanosti in energičnosti (ki je še toliko bolj potrebna v tem »detoniranem« rockovskem žanru) so izoblikovali in predstavili set skladb, ki so zaigrane rutinirano, a ujete v monotonem potovanju skozi svet nekakšne omame. Potovanje, pa še tako post-rockovko, bi moralo ponuditi tudi izstopajoči presežek, ne pa nerazgibane glasbe izvajalca, ki ne ve, kdaj napeti glasilke in do konca odpreti kitarske ojačevalce. Pa še to samo po sebi ne bi bilo dovolj za vse, kar umetnik-glasbenik želi izraziti.


Kakorkoli že, Logh so na odru dopadljivi, varni, pesmi tečejo z nekaj malo vzponov in padcev, in če se že nočejo izkričati, jim tudi tiste notranje naraščajoče napetosti, ki bi se lahko sprostila v zadušenem izbruhu, ne uspe ustvariti. Obstanejo na pol poti. Brez avtorske note so kvečjemu sleditelji idej, ki so naravnost eksplodirale po rockovski detonaciji. Seveda imajo pravico preigravati glasbo, ki jo imajo radi, ampak v tem primeru še vedno raje posežem po  detoniranem postpunkovskem Joy Division »izvirniku«. Ob teh zadnjih vrsticah se pa mainstreamovsko sprašujem, ali je v okviru medijsko skonstruirane nove rockovske revolucije rockovska glasba v resni krizi. V odgovor le omenjena misel: Glavno, da vsakemu po svoje špila.


Milko Pečanić


foto: Maruša Vukelič

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.