Judas Priest – Sad Wings Of Destiny, 1976 (re-release)

Judas Priest - Sad Wings Of Destiny, 1976 (re-release)

Judas Priest – Sad Wings Of Destiny, 1976 (re-release)

Snapper Music (2003)


Prvenec ‘Rocka Rolla’ (1974) je bil neuspešen pri medijskem preboju skupine. Judas Priest so si pridobili nekaj odmevnih vrstic s strani tiska šele ob nastopu na Reading Festivalu poleti leta 1975. Opogumljeni, so se z Jeffreyem Calvertom in Maxom Westom vrnili v studio, da posnamejo novi album poimenovan ‘Sad Wings Of Destiny’. Skupina zamenja na bobnih Johna Hincha znova z Alanom Mooreom. S ‘Sad Wings Of Destiny’ so Judas Priest precej trši, postajali so glasnejši in mnogo hitrejši glede na svoj prvenec. Presunljivo je kako nosi album marsikateri žanrski vzorec, ki je postal zaščitna znamka kasnejšega N.W.O.B.H.M.-ja. Skupaj z zapuščino Black Sabbath sedemdesetih, in heavy rock skupin a la Budgie in Montrose predstavlja ‘Sad Wings Of Destiny’ izredno pomemben album, ki se je pojavil na sceni in Judas Priest eni tistih skupin, ki so utirali pot kasnejšim bendom, kot kasnejši udarni sili gibanja imenovanega New Wave Of British Heavy Metal.

Po dveh letih od prvenca, so Priest ponudili javnosti mnogo, mnogo več glasbe, a zanimivo, tudi s ‘Sad Wings Of Destiny’ skupini še vedno ni uspelo prepričati medijev in tudi ta album nekako ni dobil v tistem času posebnega priznanja s strani množice. Glavno krivdo v tem je nosila založba Gull Records, ki je bila premajhna, prešibka, da bi v močni konkurenci glasbene industrije ‘porinila’ album dovolj opazno na tržišče in ljudje preprosto niso vedeli ne le za album, pač pa celo to, da obstaja skupina imenovana Judas Priest. Stvari so šle tako daleč navzdol, da so se morali nekateri člani skupine znova začasno zaposliti, da so se sploh lahko preživljali.

A, ko so v letih, ki so sledila oboževalci odkrili ta album, je postal s strani hard rock in heavy metal pristašev nadvse cenjen, pravzaprav nepogrešljiv. Razlogi so dokaj samoumevni, saj vsebuje album tisto kar je tudi pri vseh naslednjih Judas Priest albumih nepogrešljivo in kar so fantje skupine v bodoče konstantno zavzeto nadgrajevali. Rifi! Preko cele plošče v visoki žgoči heavy rockerski drži peljejo ploščo, seveda z izjemo Queenovsko obarvane Prelude, sicer zelo okusnega intra pred Tyrant. Enostaven, duhovit, drzen in energičen heavy riffing. Temelji so postali trdi in samozavestnejše Halfordovo unikatno vpitje zaznamuje sedaj celo ploščo, prav tako so Priest opustili meditativno obarvane flower power seventies vložke, ki jih je vse polno na prvencu in se hkrati zelo oddaljili od prvin bluesa.

Zanimiv občutek, ki me venomer prevzame ob poslušanju otvoritvene Victim Of Changes je, kot bi bila nadaljevanje prvenca ‘Rocka Rolla’. Nekaj več kot sedem minutni kompleksneje grajen komad, nekako ni tisto kar bi ljubitelj trde droge pričakoval ob poslušanju otvoritvene pesmi. Pesem vsebuje Robove impresivne ekstremno visoke linije v srednjem delu. Te se odlično zlivajo s pesmijo in z njimi Rob briljantno pripelje pesem k odličnem zaključku visoke atmosfere. Z The Ripper pa dobi plošča tisti pravi potreben zalet. Rob v The Ripper, opozori, da so mu poleg konvencionalnega načina petja, zelo domače zlasti visoke linije in še več, ravno v njih je Rob Halford najmočnejši. Udaren mojstrski rif, odlični Halfordov melodični screaming. Verz ‘You’re in for surprise, you’re in for a shock!’ pomeni le nekaj. Judas Priest so prišli zganjat hudiča. In to ne zastonj. Pesem je narejena udarno, naravnost za hit, po domače povedano, Priest so prišli naredit ‘biznis’. Pesem je formatirana po svoji rifovski udarnosti in zgradbi, kot pravi metalski abecedarij. Pravzaprav cela pesem seva izredno energijo, moč, voljo, neustavljiv karakter skupine, ki je prišla, da vzame kar ji pripada.

Dream Deciever z akustično kitaro, ki za trenutek skoraj pobegne k španskem flamenku, je absolutna nadgradnja komada Run Of The Mill s prvenca. Dream Deciever nosi prav tako dvojni obraz kot Run Of The Mill, a rifovski šus na eni in akustični začetni del na drugi strani, sta zlita okusneje skupaj, pesem krasi Robovo petje, ki zveni neverjetno odločno. Komad, ki je izmed vseh gotovo najbolj ‘sedemdeseti’. A to ni vse. Bend dolije olje na ogenj z naslednjim Deciever, pravim razbijačem. Atmosfera in dinamika plošče nenehno valovi na visokem nivoju. Inštrumentalna Prelude je kot kompozicija odličen intro k Tyrant, hkrati Priest z njo ustavijo konje. Tyrant in Genocide sta trenutka, ki vsebujeta udarni riffing, tiste preproste branže, ob katerih poslušanju nemudoma zavre kri v žilah, okusno prelivanje motivov, deljene solistične točke Glenna in K.K.-ja, ki sta v dveh letih po izidu prvenca naredila izreden napredek v tem za kar še danes tako družno dihata. V Tyrant uprizorita leva in desna kitara enakovreden družni rifing. Preko osnovnega rifa sta umetelno položila kompleksno tercetno melodično harmonijo, ki pričara popolnoma novo vzdušje. Finta, ki ni bila več nova, a tipičen vzorec, ki so se ga kasneje new waveovci množično posluževali.

Genocide je morda še za odtenek trše nadaljevanje, predvsem zaradi tega, ker pesem ne vsebuje melodičnih pasaž, v katere je odlično odeta Tyrant in zato ohranja rifanje v njej še za odtenek večjo mero agresivnosti. Ni poti nazaj, če ‘Rocka Rolla’ vsebuje mnogo klišejskih rock vzvodov sedemdesetih, prevešajo Judas Priest sedaj tudi z Genocide in Tyrant tehtnico absolutno v prid heavy rock / metala. Torej reči, ki je bila šele na tem, da postane visoko cenjen in iskan trend. Klavir, katerega je prispeval Glenn Tipton in emocionalni Robov vokal sta pri Epitaph nedvomno v središču. Odlična pesem grandiozne atmosfere, ki služi k dvigu kontrasta celotne plošče, hkrati pa znova opozori, da se Judas Priest nikdar niso bali eksperimentirati. Pesem nosi resnično nek obskuren pridih uničene dežele, kjer sonce nikdar ne posije nanjo, kjer vladajo stroji in hladen moški intelekt. Epitaph se zlije direktno v razbeljeni zaključek Island Of Domination Odlična zaključna pesem, ki enkrat več dokazuje, kam so se usmerili Judas Priest.

‘Sad Wings of Destiny’ predstavlja neverjeten žanrski razkorak glede na prvenec. Trši, odločnejši, odigran bolj samozavestno, nekako lahko občutimo, da so pričela srca fantov biti za skupni cilj.


Aleš Podbrežnik

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.