Yes – The Yes Album, 1971 (re-release)

Yes - The Yes Album, 1971 (re-release)

Yes – The Yes Album, 1971 (re-release)

2003, Elektra / Rhino Records


Sprva so bili Yes »psihiči« (psychedelic rock), ki so črpali z osnov katere so jim postavili The Beatles. Niso se niti povsem dobro zavedali, da jih namerava založba Atlantic Records »odpustiti«, če bodo še naprej izdajali tako komercialno nezanimive albume kot sta bila prvenec »Yes« iz leta 1969 in njegov naslednik »Time And A Word« (1970). Temelje progresivnega rocka so postavili King Crimson leta 1969 in se znašli takoj na vladarskem prestolu, medtem ko so Yes k progresivni drži le počasi ubirali tirnice. Tudi Jethro Tull so bili sprva le mali blues band in se počasi vpeljevali v progresivni rock. No in Yes podobno, le da jim je blues vedno smrdel, in so »štartali« kot »blagi psihadeliki«, kar je bilo za tisti čas nadvse popularno, pomislite le na Pink Floyd in njihovo ultra psihadelično »Ummagumma« (1969). Kako pa bi se Yes razvijali naprej s Petrom Banksom na kitari, nam morda najbolje ponazarja nadaljevanje njegove kariere in stvaritve njegovega benda Flash.


Ta recenzija sloni predvsem na dveh besedah. Steve Howe. Kot bodoči oče metalskega riffa Tony Iommi je leta 1970 tudi jazzer Steve Howe prišel na avdicijo k Jethro Tull. Medtem so Yes mrzlično iskali zamenjavo za Banksa. Vokalist Yes Jon Anderson je snubil Roberta Frippa (King Crimson), da bi morda on poizkusil drgniti kitaro pri Yes. Že to, da se je Anderson ogrel za Frippa, je pomenilo le nekaj. Yes so hlepeli za tem, da jih doleti popolna preobrazba. Zanimive zakulisne igrice. A se je vse skupaj končalo po popolnoma nenačrtovanem scenariju. Jethro Tull so vzeli Martina Barrea v skupino, nastali so Black Sabbath, obstali so King Crimson in vstali so popolnoma prerojeni Yes. Prihod »vročenogega« Stevea Howea na mesto stalnega kitarista v skupino je spremenil zgodbo o Yes za vselej!


Steve je zrasel ob glasbi Wesa Montgomeryja in Cheta Atkinsa! Od slednjega je pobral unikaten način igranja strun z desnico (hkrati s trzalico in prstnimi blazinicami). Ni se še zgodilo da bi prihod jazz kitarista, samouka po vrhu, tako korenito vplival in preobrazil neko rock skupino in da bo takšna združitev sploh kompatibilna. Bila je več kot združljiva! Vesoljec »Yoda« Steve Howe je bil kot nalašč za Yes. Neponovljiv in edinstven. Skupino so sedaj sestavljali sami posebneži. Jon Anderson z vesoljsko visokim na miljo prepoznavnim soprano vokalom, Bill Bruford, ki je imel v glavi le eno stvar. Brezmejno eksperimentiranje na bobnih! Potem Chris Squire, ki je v rock glasbo prinesel sveže rožljajoč rahlo nadistorziran avantgardno udaren in debelo poudarjen zvok raziskovalno melodičnih linij svoje bas kitare ter klaviturist Tony Kaye, ki mu je pripadla zanimiva vloga v skupini. Postal je povezovalni člen, ki je skrbel za kompaktnost in konsistentnost v pesmih, saj je zaznamoval ploščo s polaganjem masivno debelih linij njegovih Hammond B3 orgel, medtem ko so Howe, Bruford in Squire eksperimentalno pluli okoli Kayevih form.


Howe je utiral pot evolutivnemu koraku naprej. Ob njem so postali vsi mnogo bolj samozavestni in improvizacija ter odkrivanje novih glasbenih horizontov sta naenkrat postala bistvo izraza Yes. Kar je bilo prelomne teže je dejstvo, da je bil Steve Howe iniciator te popolne prenove, saj je vnesel celo kopico novosti in Yes so naredili enormen kvalitativni preskok v svojem glasbenem izrazu. Ne le da je bil Steve bolj vsestranski kot Banks pred njim, pač pa so sveže ideje iz njega kar letele druga za drugo. Slogovno raznovrstni kitarist je obvladoval vsega po malo. Od boogie country izletov (The Clap, ali del pesmi Starship Trooper imenovan Disillusion) do jazzističnih eksperimentov v solažah znotraj pesmi. Jasna pa je bila tudi njegova posebnost, da ga predolgo vztrajanje dribljanja akordov sila dolgočasi in zato skuša v vsakem prehodu najti prostor, ki ga nato solistično prevetri in prevrne na glavo. Zato s pridom izkorišča linije klaviatur, ki drže melodično ozadje, za vpletanje raznovrstnih specialitet v pesmih. V osnovi izhaja Steveov slog iz jazza. Vključen v rock skupino je njegov slog pomenil pravo revolucijo. Pred njim ni nihče zvenel kot on in (na srečo) nikdar ne bo. Z eno besedo preprosto ‘howeovsko’! Yours Is No Disgrace je neposreden dokaz Steveove svojskosti in raznovrstnosti s katero je kitarist oborožen. Združuje vse v enem, kar so Yes takrat bili. Rockovsko udarnost, odbito prismuknjene eksperimentalne odklope, jazzersko navdihnjene prijeme in celo paleto novih astralnih zvočnih podob, ki jih svet prej še ni slišal v takšni kombinaciji ujetih skupaj.V mini hitu Your Move se Howe poigrava s portugalsko vachalio (vrsta kitare), skupina pa v njej kot celota seva izredno mehkobo in sofisticiranost. Tudi band ni nikdar več zvenel kot prej. Steve je potegnil vse za seboj na višjo kvalitetno raven. T. Kaye na Hammond B3 orglah je skrbel s svojimi težkimi linijami za to, da pesmi niso razpadale v motivih in tako ohranjale svojo kompaktnost. Prvič v zgodovini skupine lahko izraz ‘biti progresiven’ zveni zares adekvatno. Polna mera Steveovega improviziranja je perfektno prizemljena skozi Hammond linije, medtem, ko je ritem linija dobila s Steveom še več maneverskega prostora in vnesla v celoten Yes izraz še več melodike in s tem v glasbo Yes še dodaten kontrast. Vse polno je nepredvidljivih slogovnih preskokov, ki fuidno in nemoteče prehajajo drug v drugega, kar povzdiguje »The Yes Album« v kreacijo ekstraterestrične inteligence. Album nosi vso možno genialnost komponiranja v rock glasbi. 


Vozlanje in napletanje clean jazzy zvoka Gibson ES 175 je zvenelo v koliziji z rockovsko držo skupine ekstravagantno sveže in Yes so se naenkrat znova znašli v fokusu množic, saj je njihova »zvezda« naenkrat zasijala bolj kot kdajkoli. Naenkrat smo jo lahko videli in nismo mogli več pogledati stran. Postali so progresivni od glave do pete in z King Crimson, Genesis tvorili avnatgardni trojček, špico sila vroče »progressive rock« scene s konca šestdesetih, ki je ohranila svojo priljubljenost in podporo množic vse do pojava virusa imenovanega »punk rock« tam enkrat leta 1976.


Zanimivo je, da so Yes na uho v novi podobi postali celo lažji za ušesa, vsi deli celote so imeli jasne oblike, ves zamolkel psycho-fuzz je v zvoku naenkrat izginil, rockovsko udarno je pela ritem podlaga. Morda se sliši ironično, a Yes so postali trši in lažji. Trši zvokovno, lažji pa z aranžmaji. Lažji zlasti v smislu, da so našli formulo skladne kombinatorike izbire motivov, ki skozi pesmi ležijo v  popolnem ravnovesju in tečejo fluidno. Trši so postali predvsem zaradi zvoka Squireovega basiranja, ki je postajal vse bolj poudarjen in Kayevega omenjenega načina orglarjenja. Z »The Yes Album« se pravzaprav začne zgodba o klasičnih Yes, odtod tudi smisel naslova plošče. Tako prerojeni Yes so se podali pogumno svojemu najbolj produktivnemu obdobju naproti. ‘The Yes Album’ je za skupino nepozabna izkušnja prelomnega pomena!


Aleš Podbrežnik

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.