Yes – Drama (1980) / re-release

Yes - Drama (1980) / re-release

Yes – Drama (1980) / re-release

2004, Rhino Records


Po uničujoči turneji na tleh Velike Britanije v letu 1980, so bili Yes razpuščeni. Ljudje niso sprejeli Trevorja Horna, kot novega pevca skupine, ki mu je v skupini pripadlo najbolj nehvaležno mesto. Zamenjati je moral namreč užaljenega Jona Andersona, ko je ta z Wakemanom zapustil Yes češ, da nobeden od ostalih članov noče upoštevati več idej enega in drugega pri komponiranju glasbe. Material s ‘Paris Sessions’ (1979) je pokazal, kako so bili fantje zlate postave skrajno siti drug drugega. Na tem re-releaseju so dodani poleg ostalih bonus komadov tudi štirje iz ‘Paris Sessions’, ki so docela obupni in neizvirni. Bend se je med snemanjem v Parisu razdelil v dva tabora in komponiral popolnoma ločeno. Wakeman in Anderson svoj material ločeno od trojčka Howe, Squire in White, ki so pesnili skupaj svoje pogruntavščine. Razkol skupine je bil neizbežen. Tako sta v skupino vskočila reševat »ranjeni ego treh yes brodolomcev« klaviturist Geoffrey Downes (danes vodja skupine Asia) in pevec Trevor Horn, ki sta pred tem požela izjemen komercialni uspeh kot duo The Buggles ter komadom Video Killed The Radio Star. Oba sta bila popolnoma »ufurana« v takratno mainstream sceno. Kako zelo sta bila oba novo rekrutirana člana v tistem času na tekočem z razvijajočim se pop zvokom novega vala se je odrazilo tudi v novi zvočni podobi Yes. Yes so ostajali tudi z novim albumom avantgardna skupina v integraciji novih modernih zvočnih podob v rock glasbo. Hecno pri vsem tem je mazohistično onaniranje takratnega tiska in mlajših skupin, češ da so Yes dinozavri, ki so svoje preživeli. To je izzvenelo tako, kakor da jim je prepovedano spogledovanje z novostmi, pa čeprav so ravno Yes s ‘Tormato’ zvokom pokazali, kaj je prihodnost, kateri so sledile novovalovske skupine (recimo The Police). Podobne »zmerljvke« britanskega tiska so v tistem času letela tudi na rovaš reuniona še enih velikanov sedemdesetih. King Crimson z albumom »Discipline« (1981).Okej, pojdimo nazaj k Yes! Magija z Andersonom je izginila, prav tako dolge solistične točke med kitaro in klaviaturami. Sicer odlični Geoff Downes je pristopil na klaviaturah, kot tisti člen, ki v osnovi skrbi za polnost zvoka in njegovo globino. Medtem, ko se je Wakeman izrazito zatekal k soliranju, pa Downes skrbi s svojimi aranžmaji za kompaknost pesmi in gradnjo izredne atmosfere. Na tej točki je glasba izgubila na kompleksnosti, pridobila pa je na rockovski udarnosti. Tu je sedaj Howe dobil popolnoma proste roke. Steve je tako na »wakemanless« ‘Drama’ albumu znova zadihal s polnimi pljuči. Opustil je preizkušanje novih zvokov in spet uglasil svoje inštrumente rockersko navito. Kitara nosi znova Howeov klasični zvok v solažah. Plošča se odpre šokantno! Z »zmetaliziranim« uvodom pesmi Machine Messiah, ki bi jo brez težav lahko preimenovali kar po naslovu albuma v Drama. Yes so Andersonov deficit nekako sanirali tako, da so v osnovi visoko zveneči Hornov vokal, opremili s Steveovimi in Chrisovimi back vokalnimi harmonijami. Tako so se učinkovito približali tistemu, kar so ustvarjali z Andersonom.Album nosi za tisti čas odlično moderno produkcijo, s katere so črpali recimo prihajajoče pop rock mainstream zvezde a la Human League in Talking Heads. Kristalno čist zvok s poudarjenim beatom. ‘Drama’ je spregledana večinoma zato, ker na njej ne poje Anderson, hkrati pa je spomin nanjo skorajda izginil, ker Anderson ne želi peti teh pesmi več v živo. Zato navadno White in Sqiure vrineta glavni motiv Tempus Fugit v njuno običajno živo točko na koncertih imenovano Whitefish. Kakorkoli ‘Drama’ je odličen album, ki je nedvomno rešil kožo Yes. Fantastična 10 in pol minutna dinamična Machine Messiah je pesem, ki združuje tipične Yesovske prog prijeme s pravim rockerskim pristopom trše kitare, ki kot vedno ponuja raznobarvno paleto prehodnih okraskov. Pesem Into The Lens je ena tistih fantastik, ki so definitivno po krivici ostale prezrte vse do danes, z odličnim kitarskim aranžmajem, nasploh v refrenu, ki spominja na bitje sodne ure. Into The Lens še enkrat več potrjuje vso genialnost Stevea Howea in njegov izredni občutek, kadar je potrebno oživeti določeno situacijo. Plošča ima v celoti melanholični pridih, kot da Yes nosijo to pot neznosno bolečino. Kratki »filler« Man In A White Car pa je pravzaprav Gary Numan, človek ki je imel leta 1979 hud solo hit imenovan Cars. Ta komad sta napisala Downes in Horn že za The Buggles in so ga The Buggles v drugi različici in z drugim naslovom igrali na svojih koncertih.


Tale opazka je sicer nehvaležna, a lahko zaznamo celo The Police začimbe (kitarski ritem drive in vokalne delnice npr. v Tempus Fugit komadu) na albumu. ‘Drama’ je »relakseran« in »našponan« rock album. Ne premore kake posebne intelektualne globine in hvalnic soncu ter vsemu ostalemu onkraj vidnih horizontov (beri: poezija ere z Andersonom), je pa kljub vsemu imenitna stvaritev. Je okusno poslušljiv album, naravnost za ambient lenega jutra in pitja jutranje kavice, ki premore tudi nekaj zelo prepričljivih melanholičnih momentov (Into The Lens, Run Through The Light), pa »rajcljivih« dvojnih obrazov (Machine Messiah, s prov metalskim otvritvenim riffom). Nobenega cukra ni na njej! Je plošča, kjer imajo praktično vsi komadi po vrsti ‘glavo in rep’ in to je za fane Yes 80-tih, ki z njihovim ‘teženjem’ 70-ih, niso preveč sorodni pa recimo do ‘The Ladder’ (1999), ki je dala slutiti tisto kar se je zgodilo z »Magnification« (2001) – »full circle« je bil izpolnjen (slogovna reafirmacija sedemdesetih), prava iztočnica s katero lahka štartajo v ta del Yessveta. ‘Drama’ je tranzitni album ter neke vrste prekurzor za tisto, kar se je zgodilo tri leta pozneje. Sicer to ni ravno album na katerega bi bili Yes lahko posebno ponosni. Z njim so zasilno ohranjali ime na sceni, ki so jo preplavljali počasi mladi sinth pop rock bendi, pa tudi gibanje N.W.O.B.H.M. s predhodnico popolnega »blietzkriega« imenovano Judas Priest je počasi vzhajalo na obzorju.


Aleš Podbrežnik

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.