Uriah Heep – Firefly, 1977 (re-release)

CD ovitek ponovne izdaje

CD ovitek ponovne izdaje

Sanctuary Records, 2004


Po »High And Mighty« (1976) so Uriah Heep iskali zamenjavo za Davida Byrona. Težka reč! Na avdicijo so prišli različni ljudje nabrani iz vseh vetrov glasbene srenje, med njimi tudi nekatera odmevna žlahtno zveneča imena, kot so bili Paul Rodgers (Free, Bad Company), potem sam presvetli David Coverdale, ki je izstopil iz Deep Purple in bil ravno v fazi snovanja Whitesnake, Gary Holton (Heavy Metal Kids) ali Ian Hunter (Mott The Hoople). Na priporočilo basista Deep Purple Rogerja Gloverja se je preizkusil pri Uriah Heep tudi John Lawton. Ta je pred tem izdal pet studijskih albumov s svojo skupino sicer nemške destinacije Lucifer’s Friend, sodeloval pa je tudi na Gloverjevem projektu iz leta 1974 »The Butterfly Ball«, kjer je sodeloval tudi Ronnie James Dio. Zanimivo bi bilo kako bi se Glover odločil, če ne bi bila z Blackmoreom prijatelja, saj je Dio šel po »The Butterfly Ball« od matičnih Elf naprej naravnost k novo nastalim Blackmoreovim Rainbow. Lawton poseduje izredno strasten, čustveno markanten erotičen vokal, ki je lahko močan  v vseh sekvencah pevskega ranga. Poleg tega nosi njegov vokal bluesy gospelovski pridih. Po moči vokalnih akrobacij je pustil Lawton Byrona daleč za seboj. Ni ga hotel kopirati v ničemer in to je bilo za nekoga, ki je moral zapolniti mesto tako pomembne figure kot je bil Byron, sila pogumno dejanje! Unikatni Lawton je bil pravšnja osvežitev za Uriah Heep, pri katerih je bilo tako čutiti nov zagon in svežino! Manj odmevna je bila zamenjava na mestu bas kitare. Namesto Johna Wettona je bil sedaj novi basist Uriah Heep Trevor Bolder, ki se je kalil v zgodnjih sedemdesetih pri Spiders Form Mars, razvpiti spremljevalni skupini Davida Bowieja.


 


In res. »Firefly« nosi mistični pridih od začetka do konca, kot je to bilo npr. na »The Magician’s Birthday« albumu (1972). »Firefly« je poleg »Demons And Wizards« (1972) in že omenjene »The Magician’s Birthday« (1972) eden ustvarjalnih vrhuncev Uriah Heep sedemdesetih in daleč naj »heep« album med »heep« albumi iz obdobja »Lawtonove trilogije«. Zanimivo je to, da so komadi na »Firefly« še vedno zasnovani tako, da bi bili nalašč za vokal Davida Byrona. In kljub temu »Firefly«, kot desetemu studijskemu albumu skupine po vrsti, ni uspelo priti na lestvice najbolj prodajanih plošč v Veliki Britaniji. To se prej ni zgodilo celih pet let. Očitno je bila popularnost Davida Byrona več kot izredna. Kljub temu, da je »Firefly« žela večinoma pozitivne kritike glasbenih žurnalistov, pa je velika večina fanov zaradi odsotnosti Davida Byrona za vselej obrnila skupini hrbet. Johna Lawtona enostavno niso hoteli sprejeti.


»High And Mighty« je dober album. Bil bi lahko odličen, a komadi v drugem delu plošče nekako pričajo o nasičenem stanju, brezidejnosti, znaveličanosti, frikcija med Byronom in ostalimi člani skupine je bila prevelika in transformacija zato več kot nujna. Naslednik »Firefly« nosi izredno mero pravljičnosti in tiste znane svojske »heep drame«, ki znova sije ponovno v vsem sijaju. Produkcijsko, kot deseti album skupine, je daleč najčistejši. Ostrina razvijajočega distortivnega zvoka kitar se občuti bolj kot kdajkoli prej. Prvič se pojavljata v studiu dve kitari in melotron je občutneje prisoten! Hkrati z Mickom Boxom, je sedaj poprijel za štrom kitaro mnogokrat tudi Ken Hensley.


Otvoritveni mid tempo rocker Hanging Tree, takrat vse bolj moderne sofisticirane »filter« produkcije, takoj ponudi odpravo v ta čudežni Uriah Heep svet. Hanging Tree še posebej opozori v izrednem refrenu prepleta popolnosti osnovnega Lawtonovega vokala in multivokalnih harmonij! Že takoj, ko Lawton odpre usta skozi prvi verz, veš da je »Firefly« zares posebna plošča! Po magiji je Hanging Tree najbližji zadnjemu komadu plošče. Naslovni pesmi Firefly! Wise Man, veliki hit plošče »Firefly« je klasično Uriah Heep mojstrstvo. Enostavnost, poslušljivost, glasbena dovršenost in visoka atmosfera zliti v idealni kombinaciji! Plošča dosega svoj atmosferični vrhunec v zaključku z naslovno pesmijo Firefly! Ta nosi tri občutne preskoke atmosfere! Izjemna spontanost gradnje atmosfere s sanjavim introm in potem preklop ter pobeg čez iskriv drive poppy zasoljenega srednjega dela polnega pozitivnih vibracij in nazaj v grandiozen zaključek, ko se otvoritveni motiv ponovi. Največji doprinos k tej magiji je klasična »heep« specialiteta – genialni aranžma zborovskih harmonij!    Firefly ostaja še danes ena najlepših »heep« kompozicij.


Zanimiva je dvojnost pesmi Rollin’ On! Kaj ustvarja prefinjeni Lawton skozi vrtoglave eksperimente svojega vokala! Predrefren in izreden srednji inštrumentalni del nosita mističnost zlasti skozi melanholične melodije tercetnih harmonij, medtem ko je težji refren naslonjen na klasično rock formo. Podoben dvojni obraz nosi tudi Been Away To Long, v refrenu rockovsko našponan štiklc prežet z razposajenimi rolingi Leea Kerslakea, naokrog tega pa pol baladno zasnovan z Lawtonom še enkrat več v absolutnem središču.


Rock’n’ roller Who Needs Me nosi vso poskočnost komadov, kot so bili na prejšnjih »heep« albumih Easy Livin’, Sweet Loraine ali Something Or Nothing. Do You Know je še en rockovski »utripač«, gosto posejan z masivnim Hammond zvokom in nadvse podivjano Boxovo solažo! Od treh takšnih, pa prevzame prvo mesto definitivno komad Sympathy (izdan kot hit single, tako kot Wise Man), ki je rocker grajen na čistih klasično zasnovanih linijah in Lawtonova čustva skozi ta komad še posebej vneto vrejo. 


»Firefly« je prava Uriah Heep klasika, polna fantazije, izrednih atmosferičnih preskokov in genialne kombinatorike oživljanja magije skozi maksimalno dovršenost in izpiljenost skladb. »Firefly« se po duhu in formi mnogo lažje uvršča ob bok albumov Byronove zapuščine (in tam še danes ponosno in enakovredno stoji), kot k njegovima naslednikoma »Innocent Victim« (1977) in »Fallen Angel« (1978). Mojstrovina za vse čase, ki pa žal nikdar ni dobila priznanja, kot bi si ga zaslužila.


Aleš Podbrežnik

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.