Sure je Sur?

sur_004

Sur, Ljubljana / Orto bar, 25.3.2005


So dnevi, ko ti gre vse kot po maslu in so dnevi, za katere si že sekundo, ko vstaneš, zaželiš, da bi se čimprej končali, če so se že morali začeti. Prejšni petek je bil eden izmed slednjih dni. Do večera. Zakaj? Odšla sem na koncert Sur. 


Začetek projekta Sur sega v leto 2001, ko sta Bojan Praper in Stojan Kralj zakrivila glasbeno podlago za predstavo Poželenje Sebastijana Stariča. V naslednjih dveh letih so se jima pridružili še pevka Neža Trobec – Teropšič, kitarist Jure Praper, percussionist Andrej Hrvatin, basist Gregor Karer, klaviaturist Martin Smerdel, spremljevalna vokalistka Monika Fritz, tonski tehnik Robert Oven ter Borut Bučinel, ki skrbi za video, scenografijo in oblikovanje luči.


Na petkovem koncertu so nam predstavili svoje avtorsko delo s plošče Na jug, ki je izšla lansko jesen. Določene pesmi z albuma v živo delujejo bolj polno kot na albumu (Blues, Neizbežen dan, Ljubim te), nekatere pa so izgubile svojo energijo (Lahko te čutim). Posebej bi veljalo izpostaviti skladbo Neizbežen dan, pri kateri se jim je na odru pridružil Matevž Šalehar (Mojo Hand, Babewatch).


Sur je eden najboljših slovenskih glasbenih projektov, toda pozna se jim, da je bil to šele njihov drugi koncert. Imajo neko energijo, ki jih dela privlačne in zanimive ter glavno vokalistko, ki pritegne pozornost predvsem moškega dela občinstva. Manjka ji še malček odrske samozavesti, da bi lahko popolnoma izkoristila svoje odrske potenciale.
Skritizirala bi še ozvočenje. Večino koncerta sploh nisem slišala vokalov, kar je škoda, ker so tako vokali kakor besedila vredni slišanja.


Tekst in foto: Mojčka Pagon

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.