RPWL – World Through My Eyes

RPWL - World Through My Eyes

RPWL – World Through My Eyes

InsideOut Records, 2005


RPWL? Tako neumnega imena pa že dolgo nisem slišal. Gre za ime sestavljeno iz začetnic priimkov (ustanovnih!) članov skupine (Risettion Postl Wallner Lung). Kot da bo postava s prvenca trajala večno! Vraga bo! So se že zgodile spremembe in ime bi po novem moralo biti MEWL. No pustimo to ob strani. Kaj ponuja plošča sicer “zjahanega” naslova? Glede na naslovnico bi človek kot iz topa izstrelil, da gre za totalne psihadelike. Pa temu ni povsem tako. Na začetku so bili fantje »mali Pink Floyd cover band«. No prvi dve plošči sta jim nadeli nehvaležni sloves kopije Pink Floyd. In to je kaj slaba popotnica z nadaljnji preboj. A četrta »World Through My Eyes«, preseneča ob vsej tej silni spremembi v novih direktivah skupine.


To se odraža na samem materialu, ki mu sedaj lahko brez dlake na jeziku rečemo, da ni nobeno oponašanje Pink Floyd, pač pa lasten slogovno prepoznaven sveženj desetih pesmi, ki so dovršene, zvočno polne in v katerih bend niti za trenutek ne izgubi rdeče niti v smislu, da bi glasba morebiti pešala za fluidnostjo ali pomanjkanjem atmosferičnosti zaradi morebitnih čudnih kombinacij zaporedja izbranih motivov v njih (tega ni!) in bi zato skozi ekspresijo ne prepričala. Kot bi šel bend skozi malo smrt, zrasel iz ostankov na novo in se transformiral v enoto, ki zna misliti s svojo glavo. Sedaj so RPWL praktično šele prvič shodili z lastnimi nogami.


Kar sicer spominja na Pink Floyd je Langov žametni “gilmourovski” vokal ter kitara mestoma (zgolj mestoma!) in sicer po nekaj glissando vižah…sicer je napredek in razlika od prejšnjih studijskih izdelkov v svežih kitarskih aranžmajih, ki so končno in dokončno svoji! Druga reč je integracija novega bobnarja v skupino Manfreda Müllerja, ki je doprinesel k tehnično mnogo bolj dovršenem in raznolikem bobnanju, kateremu se imajo RPWL v veliki meri zahvaliti, saj tako zvenijo še bolj moderno!


Skupina je vključila v glasbo tudi nekaj hinduizma, na kar opozori že takoj »beat« podložen s tablami otvoritvene Sleep, glede združevanja oziroma fuzije pa je ena najlepših avantur ujeta ravno v naslovni pesmi, ko se sitar in tabla imenitno vklopita v siceršnje prog rockovske nazore skupine. Klaviature skrbijo za zapolnitev zvočne slike in le tej dajejo prelepo globino in izraznost. Motivi so poslušljivo zloženi, tekoče brzijo skozi ušesa in se prav tako tekoče navezujejo drug na drugega. Poleg tega bend mojstrsko dodaja k aranžmajem različne sinth okraske, ki skrbijo za dvig vzdušja. Nekaj je tudi impresivnih duelov med kitaro in klaviaturami (naslovna pesem), ki pa nikdar ne »zatežijo« komadov. Prav tako pa imajo RPWL izreden smisel za aranžiranje multivokalnih harmonij, ki posebej ekspresivno izpadejo v refrenu naslovne pesmi. Produkcija je jasna in kljub čistosti in ravnovesju ohranja izredno polnost in sočno živost. Osnovna forma RPWL, pa izhaja iz The Beatles (Everything Was Not Enough, potem uvod k Three Lights). Three Lights v motivu preskoči na »beatlovsko« Across The Universe, sicer pa RPWL zelo nepredvidljivo zvozijo celotno pesem, saj je v nadaljevanju začinjena s fantastično položenimi solažami in preklopi motivov skozi inštrumentalni srednji in izhodni del. Sanjavo odštekano, a z mnogo več prisebnosti od kakšnih ekstraterestričnih Yes (v sedemdesetih). Torej ni vse samo sonce, je tudi kruti vsakdan. Day On My Pillow pa med vsemi štikli kliče najbolj prepričljivo po revitalizmu prog rocka sedemdesetih.


RPWL so tipični pridigarji, ki se izražajo skozi “zeleni jezik”. V Bound To Reach The End oživijo svojo apokaliptično vizijo z umetelno pritaknjenimi verzi v katerih pravijo, da so blaženi tisti, ki jim je dano, da v srcu niso strahopetni in se lahko dvignejo dovolj, da najdejo brezpogojno ljubezen v svojem srcu, skozi razodetje (peščica), medtem ko bodo ostali družno utonili v breznu samouničenja (večina). Danes je taka pridiga še bolj pomembna ob tem popolnoma ponorelem zahodnem svetu in tiraniji ZDA. Sicer pa RPWL opevajo hvalnice materi Zemlji, naravi in se veselijo z njo (Sea – Nature). Iščejo stik z naravo, ki je danes v norem človečku oboroženem z vsemi mogočimi robotskimi aparaturami, ki tešijo potrebe njegovega vsakdana, že davno postal preteklost. Če pa že človeček danes najde čas za izlet, je to mnogokrat kar nedeljski obisk novodobnih Jankovičevih templjev.


Roses je posebna pesem, ki bi brez težav izšla kot single in le dokazuje izreden talent skupine. Nosi moderen »beat drive« in štikl v celoti kar leti na krilih. Na vokalih v tej pesmi, pa gostuje Ray Wilson (poslednji in ultimativni pevec legendarnih Genesis). Kitare so umaknjene v produkciji malo v ozadju, sicer pa se poslužijo poleg glissando vskokov, mestoma tudi motiva, ki spominja na recimo »floydovsko« Take It Back. Odlično pa prispeva k visoki atmosferi vesoljski zvok sintesajzerjev. Ekspresiven je še posebej melanholični refren. Podobno atmosfero nosi komad Wasted Land. Ob tem, ko pride angleško govoreči možakar za mikrofon le na eni sami samcati pesmi, pa je tako na drugi strani še bolj občuten Langov nesrečni akcent pri naglaševanju angleščine. Torej edina šibka točka plošče je petje angleščine. Šumniki so tako trše branže in npr. beseda »direction« je tako odpeta namesto pravilno »dajrekšn«, s »trdovratnim« »č«-jem kot “dajrekčn”. To pa jemlje izdelku resnost.


Ta opazka ob vsej vrhunskosti sicer skoraj popolnoma zbledi. Bend je namreč končno shodil. Opazke o kopiranju so postale nesmiselne, zato je »World Through My Eyes« zelo pomemben dosežek za skupino. To je sedaj pravzaprav pravi začetek. Vse glasbene potenciale RPWL gotovo še skrivajo in »World Through My Eyes« tako še ni vrhunec njihove poti. V prihodnosti bo treba izpiliti akcent, da bo ta zvenel bolj angleško, sicer pa je plošča v celoti gledano super zadevica. Ni progresivna mojstrovina, pač pa zelo, zelo lepa plošča, okusno leze skozi ušesa in jih mojstrsko zmasira. »World Through My Eyes« je lepa zmes visoko ambientalnih melodij v prelepi konverzaciji s poezijo mirovniškega pridiganja, samozavestno in odločno udejanjena, kar priča o visokem intelektu skupine. In v prihodnosti lahko pričakujemo še več. Morda si bo skupina tudi končno nadela kakšno »cool« ime, namesto obstoječe šifre ob kateri si lahko polomiš jezik. Torej plošča za ljudi, ki pogrešajo Pink Floyd! »World Through My Eyes« je imenitna ekstrakcija glasbenih form »floydovske« zapuščine skozi lasten jezik v original in zato posebna plošča, ki bo marsikoga med vami presenetila.


Aleš Podbrežnik

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.