Nearly unplugged

Bristol Carling Academy

Bristol Carling Academy

Robert Plant (Led Zeppelin), Massive Attack in Portishead; Velika Britanija / Bristol / Carling Bristol Academy, 20.2.2005


Raje ne povem koliko denarja sem zapravil, da sem prišel na ta koncert, toda danes, 10 dni kasneje, lahko rečem, da mi ni žal.


Bristol (Velika Britanija), Nedelja, 20. februar 2005


Čakajoč v 500-metrski vrsti Carling Bristol Academy-a, so se mi po glavi podile misli, kaj vse sem moral narediti, da sem prišel do sem. Prehiteti 18.000 ljudi, ki so se tako kot jaz, borili za borih 1500 kart za ta koncert, preleteti pol Evrope, se voziti še nadaljnih 400 km z različnimi vlaki, podzemnimi in avtobusi, ter na koncu prepešačiti še pol Bristola.


Nedeljski koncert v Bristolski Akademiji je bil poseben v več pogledih. Že lista nastopajočih je napovedovala boljši koncert, kot karkoli, kar se je kdajkoli zgodilo v Sloveniji. Robert Plant (Led Zeppelin), Massive Attack in Portishead.


Portishead sem dokončno vzljubil skozi njihov unplugged MTV koncert PNYC iz leta 1997. Sloviti posnetek prvega koncerta Portishead v New Yorku, danes, skupaj z albumom, velja za moderno klasiko. Kdor tega še ni videl, naj to stori takoj! Koncert je en sam užitek za gledanje, medtem, ko band dela svojo sceno – igrajo, kadijo jointe, žvečijo, scratchajo, jih spremljajo 30-članski newyorški filharmoniki, hkrati pa zadeva zveni bolje kot mnogokatera studijska plošča drugih velikih svetovnih zvezd.


Upal sem, da bom dobil vsaj približek tega, kar sem videl po televiziji, a hkrati sem se bal, da se to ne bo zgodilo. Za Portishead je bil to namreč prvi koncert v sedmih letih ter prvič, da so delili oder s sokrajani Massive Attack, oboji pa so nam priredili, reci in piši, perfekten live performance.


Potrebno je povedati, da so koncert organizirali Portishead in Massive Attack v sodelovanju z Oxfam, veliko angleško dobrodelno organizacijo in so vsi prihodki koncerta šli za pomoč prizadetim v decemberskem cunamiju širom obal Azije. Za pomoč so poklicali še nekaj drugih bristolskih bandov, ki so s po nekaj komadi ogrevali publiko.


O prizorišču sploh ne bi zgubljal besed. Tedensko so tam koncerti, kot bi si jih v Sloveniji le želeli. Če kdo želi v Sloveniji prirejati koncerte, mu toplo priporočam ogled Bristolske Akademije. Več in boljša oprema, kot vsi slovenski festivali skupaj. Kljub kapaciteti 1500 ljudi, deluje prizorišče 100x bolj intimno kot katerikoli ortobar.


Koncert sta začela Patrick Duff in Alex Lee, iz bivšega bristolskega banda Strange Love, ki sta za svoj akustični set požela dokaj veliko navdušenje. Malo bolj všeč so mi sledeči Fuzz Against Junk. Njihov psihadelični folk podkrepljen s piščaljo me je nekako spominjal na Jefferson Airplane.


Sledili so The Coral, dokaj znana angleška skupina, vendarle ne preveč slavna preko meja. Igrajo nekakšen folk-rock, nekako še najbolj podoben Beatlom ali pa morda škotom Travis. Publika je bila vidno navdušena, kar je odlično pripravilo teren za kar je sledilo.
Nikoli nisem bil pretiran oboževalec celotnega opusa Roberta Planta in njegovih bivših kolegov Led Zeppelin, mislim, da so bili odličen band, ki je definiral rock, kot ga poznamo danes, vendar se mi je vedno zdelo, da kljub gate trgajočim rifom, pretiravijo z nekaterimi nevmesnimi vložki. Kljub vsemu je Planta užitek gledati na odru.


Robert Plant And The Strange Sensation so dodobra razburkali dvorano – ravno toliko, da za trenutek začutiš Planta v vsem svojem sijaju in dojameš kaj so Zeppelini bili in kaj pomenijo. Izbrani hiti Led Zeppelin, s posameznimi Robertovimi novimi solo komadi, ter na koncu, vrhunec seta – Whole Lotta Love. Čeprav se človeku vidi, da ni več ravno mlad in da je utrujen, lahko še vedno v delirij dvigne celo dvorano. Nastop si zasluži vse pohvale. Vseeno si nisem mogel pomagati, da ne bi pogrešal Jimmy-a Page-a in si misliti, zakaj to gledamo leta 2005 in zakaj nismo raje leta ’71. 


Noč je postajala le še boljša in boljša – ne znate si predstavljati kakšen užitek je bilo gledati oba glavna banda večera. Kakšen užitek jih je gledati na domačem terenu, pred domačo publiko, unplugged in to na malem, intimnem prizorišču.


Massive Attack so naravnost blesteli, vse brez nepotrebne navlake velikanskih zaslonov in lightshowov, samo bistvo velikega banda. Čisto drugače, kot na poletnem koncertu na Hrvaškem. Občinstvu v deliriju so igrali Karmacoma in se nato prekosili, ko so na oder povabili bivšo Cocteau Twins Liz Fraser, da odpoje Teardrop. Prelepo.


Massivi so končali z instrumentalno verzijo Glory Box Portisheadov in poželi bučno odobravanje publike. Nekje na sredini komada pa se je na odru, ob zadimljenih lučeh, pojavila temna silhueta ženske. Ni bilo jasno kdo je, večina je mislila, da je zopet Liz Fraser, toda ko je začela peti, se je občinstvu dobesedno strgalo. Bila je Beth Gibbons iz Portishead.
Sedem let je zelo dolga doba za band, da ga ni na sceni, toda Portishead-om se to ni niti najmanj poznalo. Bilo je kot bi gledal njihov PNYC koncert v živo. Band v najboljši formi, zvok, kot bi ga poslušal s CD-ja, odigrano brez napak, odlični DJevi scratchi, vse skupaj podprto z Beth-inim čudovitim krhkim in emotivnim glasom.


Vsaka pesem, ki so jo igrali je bila kot najslajši bombonček, ki so nam ga servirali. Ena ura čistega užitka. Mysterons, Wandering Star in kot posladek, za vrhunec vsega, še Roads. Čista magija.


tekst in foto: Jani Černe

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.