Kino – Picture

Kino - Picture

Kino – Picture

Inside Out Records, 2005


V zadnjem času je veliko novo rojenih skupin, ki mnogokrat nastanejo iz združitve članov že renomiranih skupin, bodisi za veselje in zabavo, ali pa skušajo vreči trnek dlje od obale in ob tem zaslužiti kakšen konkreten tolar. No najboljša je kombinacija obojega. To so ugotovili tudi Kino, skupina sestavljena iz štirih glasbenikov. To so kitarist John Mitchell (Arena, The Urbane), ki poleg tega skrbi za glavni vokal, klaviturist John Beck (It Bites), basist Pete Trewavas (Marillion, Transatlantic) in bobnar Chris Maitland (ex-Porcupine Tree).


Ime Cinema je bilo kar premnogokrat uporabljeno v svetu glasbe (projekt Cinema Chrisa Squirea in Trevorja Rabina je od teh morda še najbolj znan), odtod pač Kino. »Picture« vsebuje deset pesmi, od teh je izrazito progresivna le prva Losers Day Parade v kateri fantje takoj pokažejo ves svoj potencial in za katero lahko rečemo, da najlepše zaokroža ime nove inkarnacije Kino. Moderen poltonsko zamazan kitarski riff, enostaven kar se da prične razkrivati njeno poslanstvo. Globoko pulzirajoča bas linija s čvrsto nastavljenimi bobni tvori kontrastno in odločno ritem držo!  To in enostaven, a udaren riff drive ponudita potreben zalet ob otvoritvi plošče. Da so fantje odraščali ob zvokih glasbe The Beatles nas opozorijo takoj že s prvim komadom in z preskokom v motiv naravnost v tiste čase davne preteklosti, ki očitno v nekaterih ušesih večno odzvanjajo.


Za vokale je poskrbel John Mitchell, katerega absolutna domena je sicer obvladovanja kitare. Zakaj torej Mitchell na vokalu? Z izjemo Losers Day Parade in deloma People, je »Picture« plošča sestavljena iz lepo zaobljenih kompaktno nastavljenih komadov glav in repov, ki zlezejo takoj v ušesa in pod kožo. Če želiš zveneti neo prog ameriško, kar Kino tudi želijo, se mortaš znati približati vokalu a la Neil Morse (ex-Spock’s Beard, ex-Transatlantic, solo kariera) ali Nick D’Virgilio (Spock’s Beard).Tudi če si daleč od nivoja obeh pevcev, le da znaš speljati stvar v pravo smer. Mitchell ima to posebno srečo, da  je speljan v to smer. Je kot Anglež namreč cepljen proti angleškemu sindromu vnosa »gabrielizmov«, ki je sicer značilen za otoške neo progressive skupine. In ta vokal paše sofisticiranemu izrazu Kino. Mitchellov vokal je zvito opremljen mestoma vsaj še z eno harmonično vokalno linijo, kar daje zvoku širino, šibkost tanjšega vokala pa pridobi na konsistenci. Takšne studijske trike izkušeni fantje obvladujejo popolnoma.


In Kino niso tipični neo progresivci. So še eni »The Beatles Freaks« kar potrjuje večina kompozicij na »Picture«. Če bi bil album izdan v osemdesetih bi lahko iz nabora komadov zbral kar nekaj potencialnih hitov. Zanimivo je da so pesmi večinoma srednje hitrega tempa, raje sanjavo upočasnjene, kot da bi si fantje privoščili kakšen pretiran rockovski skok čez drn in strn. Recimo živahnejši odklon od vsega je enostavni kratki »retro new wave eighties light pop rocker« Room For Two  s »The Police kitarskim driveom«, ki bi se brez problema vrtela na radijskih postajah. Torej Kino se odklanjajo k pop rocku, celo AOR-u! Melodična kompaktnost ima absolutno prednost pred progresivnimi odklopi, ki bi kvečjemu lahko rahljali moč ekspresije forme izdelanih motivov. V srednjih inštrumentalnih delih si fantje privoščijo malo več ustvarjalnega prostora, a svoje solistične pobege pridno dozirajo v pravšnji meri, da reč ohranja popolno rockovsko fluidnost. Klaviature nosijo vlogo gradnje melodičnega ozadja, na katerega so umetelno naloženi dodatni raznobarvni klavirski okraski in kitarski motivi, ki dodajajo glasbi Kino potrebno barvitost in dinamičnost.


Drug vrhunec plošče je komad People, kjer ponudi Mitchell večjo variabilnost v svojem petju in njegova čustva pridejo do izraza bolj kot v katerikoli pesmi plošče. Ritem linija končno ponudi več raziskovalne ekstravagance (ki jo sicer na plošči zelo primanjkuje, glede na imena zasedbe Kino), z ritemskim progy luknjanjem komada. People združuje odlično kombinatoriko neo prog elementov, okusno doziranih s pop rock vižami. Da je pri Kino John Mitchell, sicer originalni Arena kitarist, pa se odraža v refrenu pesmi Swimming In Women, zaradi podobnosti v uporabi multivokalnih harmonij znotraj refrena. In če se obrnemo sedaj še k Pete Trewavasu, kot članu Marillion in iščemo podobnost Kino z Marillion, je mogoče najti nekaj smernic z Marillion (Hoghartove ere!) v komadu Holding On medtem, ko Trewavas prinaša v izraz Kino več tistega kar je počel s Transatlantic, kot tistega kar počne trenutno z Marillion.


Fantje skušajo zveneti komercialno, v osemdesetih bi lahko tak album bil gotovo velika uspešnica. Torej rockovsko sproščenost, lahkotnost, lepe dodelane melodije, v grobem rečeno zmodernizirani The Beatles s sofisticirano dodanimi prog rock krili. Torej za vse, ki iščete rock »brez sladkobe«. Ostali, ki ste vpeljani v globlje stvaritve sedemdesetih in iščete kakšen nov glasbeni eksperiment, ne boste v Kino našli popolnoma nič novega oziroma ploščo, ki jo boste po treh poslušanjih več kot temeljito obdelali in vam bo kmalu postala absolutno »presladka«.


Aleš Podbrežnik

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.