Judas Priest – Angel Of Retribution

Judas Priest - Angel Of Retribution

Judas Priest – Angel Of Retribution

Sony Music, 2005


Za Judas Priest velja obdobje 80ih za najuspešnejše in najintenzivnejše sploh, pogojeno predvsem z dvema pomembnima mejnikoma : leta 1986 izdano ploščo Turbo, s katero so posegli daleč od poprej začrtane smeri tradicionalnega heavy metala in precej ( v veliki meri negativno ) šokirali svoje zveste fane, ki so se spraševali, kaj bo s skupino v nadaljnje; odgovor pa so dobili že čez 4 leta z zloglasnim Painkillerjem, skorajda neprimerljivim naslednikom Turba, in z njim spet ‘pure fucking heavy metal’ – surov in prvinski zvok kitar, močna besedila, izjemen Robov vokal in kompleksne, atraktivne skladbe sta naredila iz albuma veliko uspešnico, ki je zelo odmevala po svetu in Prieste ponovno povzdignila na vodilno mesto klasičnega heavy metala. Zatem pa vemo, kaj se je dogajalo – po odhodu Roba Halforda band pod novim, dokaj nepriljubljenim pevcem Ripperjem v več kot poldrugem desetletju ni izdal ničesar konkretnega oz. plošče, ki bi dostojanstveno nasledila Painkillerja. Dolgo smo tak album čakali…


… in ga v veliki meri dočakali z Angel Of Retribution. Pred albumom se je k skupini vrnil na moč cenjeni pevec Rob Halford, ki mu je v solo karieri v zadnjih letih nekoliko zmanjkalo zaleta – to pa je povzročilo ponovno zanimanje velikih svetovnih založb ( konkretno : Sony ) in velike množice privržencev heavy metala po svetu. Moram priznati, da sem bil pred izdajo albuma ( oz. vsaj proma ) kar precej skeptičen – prvi singel Revolution me ni prepričal, težko je bilo verjeti, da bodo pesmi po kvaliteti na nivoju konca 70`h/začetka 80`h ter seveda Painkillerja, in, nenazadnje, skrbel me je Robov vokal : dejstvo je, da novega Painkillerja ne bi zmogel več odpeti, na koncertih v zadnjem času sem imel zmerom občutek, da ga bo vsak trenutek na odru kap, povrhu vsega pa je bilo veliko vprašanje, kako se bo znova vklopil v ustroj zasedbe.


 No, strah se je dokazal kot odvečen. Album se začne s klasično Judas Priest skladbo srednjega tipa ‘Judas Rising’, čez katero praktično nimam pripomb : zvok je pravi, ‘priestovski’, Robov vokal prav presenetljivo funkcionira odlično, kitare se slišijo kot v starih dobrih časih – skratka, pesem, ki bi jo mirne duše lahko uvrstil tudi na Painkillerja. Toda da to ni le kratek preblisk albuma, dokaže že naslednja skladba, ‘Deal With The Devil’, kjer učinkuje vse kot bi moralo : vokal, kitare , solaže, besedilo; z enim stavkom : Judas Priest are back!


 No, po tem impresivnem začetku tempo rahlo pade – s pesmijo »Revolution«, ki naj bi bila prva uspešnica in gonilna sila albuma, toda po mojem mnenju gre za povprečno Judas Priest skladbo, ki se sicer tako tekstovno kot instrumentalno zelo sovpada s konceptom albuma, toda novih morebitnih klasik ‘Judas Rising’ ali ‘Hellrider’ le ne dosega. Še vedno pa gre za delo, ki bi v minulih desetih letih dvigovalo kocine slehernemu Judas Priest privržencu. Sledi ‘Worth Fighting For’, ki ga zavoljo malce mirnejše zasnove in impresivnega refrena lahko mirno proglasim za eno lepših, če ne najlepšo skladbo albuma. Toda ne pričakujte balade ali povprečne žalostinke! Gre za dokaj klasično Judas Priest pesem, ki bi se prilegla kateremukoli albumu. Tempo se spet dvigne z udarnim ‘Demonizerjem’, ponovno stvaritvijo v slogu Painkillerja – agresivno, vznemirljivo, vokalno navdušujoče… 4 minute in pol čistega heavy metala! In ko v tem trenutku že razmišljaš o presunljivosti dosedanjega poslušanja, te kot strela udari… ‘Wheels Of Fire’!


Ko sem ploščo prvič preletel, se enostavno nisem zmogel dovolj načuditi dejstvu, da lahko katerakoli skupina po več kot 30 letih delovanja in izdajanja albumov naredi nekaj tako presenetljivo impresivnega! V samem bistvu sicer ne gre za skladbo presežnikov, toda zaradi neverjetno tekočega tempa, izjemnega občutka za ritem in upoštevanja tradicionalnih form nam Judas Priest z njo prinašajo nekaj najbolj poslušljivega in prijetnega v njihovi bogati karieri. Izredno. Pozdravljam tudi potezo, da temu udarnemu dvojčku sledi ‘Angel’, z izjemo zaspane ‘Eulogy’ najmirnejša pesem na albumu. Delo se ponaša s počasnim, a nikakor ne dolgočasnim tempom, ki omogoča možnosti za umirjeno razmišljanje o sami skladbi, albumu, novi ( stari ) podobi Priestov. In zakaj je ta skladba tako na mestu? Zato, ker vas malce pomiri pred nečim najbolj vznemirljivim, kar ste od Judas Priest slišali v zadnjem času – ‘Hellriderjem’! Težko je opisati navdušenje, ki ga izraziš po pravkar poslušani pesmi in se vprašaš : `Kje zaboga so bili zadnjih petnajst let?!`. Dejansko, kot bi poslušal Painkillerja, z nekoliko manj energije in malce manj ekstremnim vokalom, a z novim zanosom in spevnostjo.


V končni fazi ne bi imel nič proti, če bi ta skladba postala nov predmet čaščenja Judas Priest privržencev in nov koncertni hit – ne bi se ga branil poslušati večkrat na večer. Z enim stavkom : tu je Painkiller za nove čase! Po tej ‘bombi’ pride na spored že omenjeni ‘Eulogy’, najbolj umirjen sestavek albuma. Gre za klasičen počasen ‘filler’ z nekoliko manj dinamike in potenciala v primerjavi z ‘Angelom’, ki pa vseeno s svojim bistvom album uspešno zaokrožuje. Zaokrožuje, je torej že konec tega šokantno odličnega albuma? Judas Priest fani, pripravite se še za zadnje in obenem največje dejanje albuma – ‘Lochness’! Ne spomnim se, kdaj sem v heavy metalu zadnjih let slišal tako pretresljiv in spodoben ep kot je zadnje dejanje tega fantastičnega albuma! Res, ozreti bi se bržkone moral daleč v osemdeseta, v čas Keeper Of The Seven Keys, Rime Of The Ancient Mariner in podobnih mogočnih del izvajalcev na vrhuncu svoje kreativnosti. Ob vsem skupaj je pretresljivo, kako na pogled tako razgibana in dolga skladba še zdaleč ne zvodeni, ne izgubi potenciala in kako vleče poslušalca, da jo preživi prav vsako sekundo njene veličine. Drugega kot reči, da se spektakularen album konča spektakularno, pri zdravi pameti ni.


Kaj povedati za konec? Kdor čaka, dočaka. S to ploščo novega Painkillerja sicer ne boste dobili, toda kdo ga še potrebuje! Judas Priest so dokazali, da še zdaleč niso za staro šaro, da v njih še tli mladostniška energija, ki se je v minulih letih izgubila kdo ve kam, in dokazali, da se za popolno smrt klasičnega heavy metala ( zaenkrat ) še ni treba bati. Mogoče pa je čas, da tudi novopečena metalska mladina doživi heavy metal, ki smo ga poslušali ob njegovem vrhuncu. Naredite sami sebi uslugo in se pripravite na nakup dela, ki bi moralo očarati slehernika. Še je upanje za heavy metal!


Gašper Pirc


 


»The Priest is back!!!« Res? Hja na papirju, s Halfordom ponovno v skupini in novo izdano ploščo. Seveda hvaljen reunion in ponovno delovanje skupine v zlati »Painkiller« zasedbi. In tudi človek dobi res krila ob otvoritvi plošče z Judas Rising. Skupina je v karieri izredno rada skladala himnične pesmi. Bodisi Take On The WorldKilling Machine«, 1978), United (British Steel, 1980), Rock You All Around The World (»Turbo«, 1986) oziroma Heavy Duty/Defenders Of The Faith (»Defenders Of The Faith«, 1984). Slogovno ne, a po sporočilu in »feel-u« da! Slogovno je Judas Rising prepričljiv intravenozni napad s prve. Jekleno ostre kitare, značilni žvenket speljan preko uničujoče razbeljenega kompresorja, ko takoj rečeš s prve: »Hja itak, to sta Downing/Tipton!« Potem »Painkiller« ritem drive skrajno navitega dvojnega bas pedala Scotta Travisa. Solaže so se vrnile! Na »Demolition« (2001) je bila ena najlepših Judas Priest značilnosti (skladanje izjemnih solaž) kastrirana. Tokrat Judas Rising ponuja celo več kot solažo. V njem so večdelne izpiljene solaže, torej mojstrovina, ki jo Tipton in Downing popolnoma obvladujeta. Sledi Deal With The Devil, ki nosi »Resurrection« ritem drive in vokalne linije, torej diši po solo prvencu Roba Halforda. Pesem je  fluiden napad, ki po ujeti melodiki pridno vdihuje zapuščino osemdesetih. Halford rjove v linijah variabilno z uničujočimi screami torej, kot gre od njega pričakovati.


Z »Demolition« so Judas Priest na nov album prenesli vso mero obskurnosti svojih najtemnejših misli. Album je torej odet v črnino.


V nadaljevanju izgubi plošča popolnoma svoj začetni juriš. Revolution, izdana celo kot single, je sodi med bolj dolgočasne stvaritve  kariere Judas Priest. Zmes nesrečnega mijavkanja, kjer so vokalne linije ter kitarkski riffi več kot očitno na silo in netekoče položeni skupaj. Komad je ritmično lomljen, to pa drži skupine le škoduje. Worth Fighting For skuša vnesti preskok dinamike, saj poskušajo biti Priest sofisticirani. A to ni pesem magičnih atmosferičnih pol balad iskrive zgodovine benda a la Blood Red Skies (»Ram It Down«, 1988) ali Out In The Cold (»Turbo«, 1986). To pot to preprosto niso več Priest, saj manjka izdelan riff in vživeto petje. Namesto njega dobimo eno do dvo strunsko U2-jevsko sprehajanje po distorziji, enodimenzionalno raskavo petje iz grla Roba Halforda pa je zgolj pika na »i« duhamornosti in neizvirnosti, ki jo bo najbolje čimprej pozabiti. Judas Priest niso skupina, ki bi pisala mlahave pesmi, kot je Worth Fighting For.


Vrhunec albuma je baladna Angel, ki jo lahko primerljiva s Prisoner Of Your Eyes, tisto odlično balado, ki ji ni bilo dano, da bi se znašla na plošči »Screaming For Vengeance« (1983). Začne se popolnoma nedolžno potem pa, ko se vklopi ritem linija in ko kitare kovinsko zastružijo, je Judas Priest znana unikatna magija le ponovno rojena. Tudi Halford s čustvi briljira na celi črti. Ta pesem je resnično popolnoma prepričljiva. Vzdušje v njej narašča in doseže vrhunec prav v zaključnem delu. Eulogy nosi funkcijo komada Epitaph pred Genocide na »Sad Wings Of Destiny« (1976) in vokalne linije v njej, so speljane v slogu kakšne Close To YouDemolition«, 2001). Nič pretresljivega. Za tem uvodom sledi 13 minutni ep Lochness, najdaljša pesem v zgodovini Judas Priest. Glavni riff je nastavljen zvito doomovsko, ritem podlaga pa je vzeta naravnost iz pesmi Monsters Of Rock (»Ram It Down«, 1988). Žalostno je to, da je ritem drive vseh 13minut popolnoma isti. Čudno, da Travis ni zaspal poleg. Priest so skušali zveneti grozljivo, zlobno ali kaj? Nič od tega ne uspeva pričarati »feel« pesmi. Pesem je navadna lajna, ki bi povedala lahko v treh minutah prav vse in še enkrat več trpi za ustvarjalno »praznino«, ki je očitno donela v glavah umetnikov v času skladanja materiala za novo ploščo.


Priest sicer zavidljivo vstanejo z agresivno povampirjenima Demonizer in Hellrider. Sta agresivna šrapnela, a preprosto se ne morem znebiti občutka, da so to pot komponirali material »na silo« in da Halford preprosto ne najde več pravega stika s skupino, saj so njegove dobro znane »high screaming« melodične vokalne linije postale dokaj redke na »Angel Of Retribution« in da varčuje z vokalom. Nizko petje v poltonskih zavojih, pa preprosto ni zanj. To je bila domena Tima »Ripperja« Owensa (ex-Judas Priest, Iced Earth). Da bi obe pesmi primerjali recimo s tistim kar so Judas Priest dali od sebe s »Painkiller«, bi bilo nespoštljivo do metalskega dragulja »Painkiller«. Ne prepričata, ker enostavno ne dajeta občutka, da bi bili skomponirani »s srcem«, kot so to bili še vsi štikli »Painkiller« (1990), če primerjamo stanje duha taiste postave skupine 15 let nazaj. Enostavno ni tiste iskre. Tudi solaže so na hitro odbrencljane, ko streseš pest not in rečeš »čau bau«, solaža pa ob tem izpade zgolj priložnostno mašilo. Preračunljivi postajajo Priest. Seveda je računanje v svetu glasbene industrije neizbežno, »Angel Of Retribution« pa poleg finančne računice ne prinaša posebnega glasbenega entuzijazma v ustvarjanju novega in preizkušanju neznanega, ki je vedno krasil ime Judas Priest. Judas Priest so pravzaprav ponudili sila dolgočasno ploščo, brez posebnih idej.


Torej v končni fazi lahko pridem do zaključka, da nima »Angel Of Retribution« resnično skoraj ene same vzporednice s »Painkiller«. Nosi sicer agresijo, a to pot je vsiljena. O spontanih čustvih jeze, bolečine, agonije s katerimi je »Painkiller« prežet, to pot ni govora. Pravzaprav je Halfordov »Resurrection« pravi »Painkiller« naslednik, če že iščemo naslednika. Brez domišljije so fantje tudi pri izbiri naslovov pesmi. Naslov Wheels Of Steel spomni na? Freewheel Burning (»Defenders Of The Faith«) seveda. »Angel Of Retribution« je prvi album v zgodovini skupine, ki jasno kaže, da se je evolucija Judas Priest ustavila. Priest so vedno pozitivno šokirali z nenehno spremembo naprej. Tudi »Demoliton« (2001) ne skriva raziskovalnega žara, ki je vedno krasil skupino in ji dodajal veliki atribut neustrašnosti in neupogljivosti trendovskim žanrom ali kopiranju samih sebe. Hja, leta le očitno naredijo svoje. Je pa nekaj. Kljub mojemu jadikovanju, smo dobili klasične Judas Priest nazaj.


Aleš Podbrežnik

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.