Glenn Hughes v Italiji

Glenn Hughes v Italiji

Glenn Hughes v Italiji

‘New Age Club’, Roncade (Treviso, Italija), 16.03.2005


Po trimesečni abstinenci, končno nekaj konkretnega! Pravi obliž na rano po odpovedanem koncertu Asia v Ljubljani. Kje je Treviso? Zelo blizu. Po avtocesti sploh preprosto, izven avtoceste pa zapleteno. Izgubljali smo se znova kot za stavo, a to že dolgo za uigrani trio Peter, Thomas in jaz ni več nič nenavadnega. Kakor pa se hitro izgubimo, pa se tudi vselej rešimo iz kočljive situacije. Italijanske označbe pač, v vsem svojem sijaju.


Ob 20:00 smo stali v vrsti pred blagajno. Tole je zanimiva informacija, če bo kdo med vami kdaj odpotovali v New Age na koncert. Italijančki imajo grdo navado da mora vsakdo, ki želi prestopiti prag New Agea, najprej plačati letno članarino, ki znaša 9€ in pol. Valjda smo zatežili na blagajni, da hočemo kupiti le karto (Pozor! Za vsega piškavih 20,00 €). »Eeee….!« je začel poba na blagajni in hkrati krilil z rokami. Kasneje skomignil z rameni in se napotil do security guarda. Glede na videno sem že pričel brskati po denarnici za tistimi desetimi evropskimi kovači, ko priraca nazaj poba in razloži, da naj pred vstopom v New Age damo varnostniku osebne izkaznice, katere nam bo taisti možakar vrnil po koncertu. No in to je bilo to. Nobene članarine torej za nas »posebno iznajdljive« tujce.


Potem, ko so nas vljudno postregli s prestanim pirom, so na oder okoli 21:00 priromali kuščarji (The Lizards). Z »reptilčki« ni nobene šale, saj premorejo v postavi dve visoko zveneči imeni in nadvse cenjena glasbenika. Prvi je prava rock legenda, odlični bobnar Bobby Rondinelli (ex-Rainbow, ex-Balck Sabbath, ex-Riot, Rondinelli – globoko priporočam album »Our Cross – Our Sins«, če ga kdo ne pozna), ki je baje pred kratkim zapustil še en velik bend ksterega član je bil. Blue Öyster Cult z namenom, da se lahko 100% posveti delu z The Lizards. Drugo zveneče ime je Mike Dimeo, bivši pevec Riot, ki smo ga lahko videli v Ljubljani pred dobrimi petimi leti v K4, ko so Riot nastopili kot predskupina Agent Steel (30.01.2000). Takrat si Mike še ni bril betice in je Slovenija še videla mnogo pravih rock koncertov (Yes, Steve Vai, Jethro Tull, Sting, Iron Maiden, Dream Theater, ah ti lepi časi). Dovolj jokanja! Preostanek The Lizards  tvorita kitarist, komponist – aranžer, »studijska deklica za vse« Patrick Klein (z Gibson SG modelom kitare, rdečim kot Santana ali Tony Iommi) in vodja skupine basist Randy Pratt, ki je znan po tem, da poseduje eno največjih zbirk ročno izdelanih bas kitar na svetu.


Torej končno po dolgem času znova predskupina iz pravega testa in nobenih »tretjekategornih« lokalnih skupin, ki samo odžirajo čas čakajočim in ob katerih ti pospešeno pričnejo siveti in izpadati lasje. Okej, The Lizards so najprej opozorili nase z impozantnimi bobni Bobbyja Rondinellija. Človek ima le en prehoden boben, dva kotla, seveda orjaški snare drum, obdan pa je s kopico vseh mogočih činel, ob tem da brez ogromnega gonga tudi ni šlo. Druga reč je bil image. »Reptilski« pač! Fantje so imeli tako seventies nošo, srajčke s psihadeličnimi vzorci, sploh je Klein spominjal na kakega floydovca, pa tudi Pratt ni v tem veliko zaostajal.


»Zacvrli« so večer z repertoarjem, ki mu lahko brez dlake na jeziku rečemo klasični hard rock, zrasel na temeljih gigantov sedemdesetih, kot so to zlasti Led Zeppelin, Black Sabbath, Deep Purple in Rainbow. Nastop je bil naelektren do konca. Dimeo je zažigal z vokalom v vseh legah odločno in polno na vso moč. Pevec ima izdelan vokal, njegove linije mestoma vlečejo na tiste Roberta Planta (pozor, vokal je popolnoma drug), sicer pa se približa zelo lepo kakšnemu Tonyju Martinu (kar se barve glasu tiče), kar pa ni od muh.  Seveda je bil največje atrakcija med vsemi kuščarji na odru Bobby Rondinelli (takoj sem pomislil, kaj bi to šele pokalo in se bliskalo, če bi igral Rondinelli na tej turneji za Glenna Hughesa). Rondinelli je poseben bobnar. Njegov udarec je kot strela z jasnega samega gromovnika Zeusa. Torpediranje in bombardiranje non-stop s prepoznavnim slogom in zvokom. Rondinelli je imeniten bobnar. Imeniten je zlasti v tem, da je sposoben izredne kontrole giba, zlasti svojih sunkovitih zamahov. Zato za vsako bombo potrebuje izredno malo prostora. Tako učinkovito zapolnjuje prav sleherni košček prostora, ki mu je ponujen znotraj prehodov, z ekstremno detonacijo svojega snare ropotanja, okusno, vselej drugače. Torej, da »odtolče« svoj repertoar, mu ni potrebno loviti muh in metuljev  naokoli po zraku, pač pa bobna na videz sila mehko in preprosto, a učinek je zvokovno naravnost devastirajoč. Prava pravcata šola hard rock bobnanja. Ni čudno, da sta ga hotela ob sebi riffovska velikana Iommi in Blackmore. Rondinelli je tudi to pot ritualno prežvekoval svoj zobotrebec med nastopom.


The Lizards so zažigali s svojim profesionalizmom, odrsko perfekcijo in uigranostjo. Zvok je bil super, z izjemo nekaj resonantnih trenutkov, ko so se mi pošteno zatresle hlače in je prebijala zvočno sliko bas kitara. Eden vrhuncev je bil duhovit inštrumental Hyperspace, ki ga je Pratt odprl z ustno harmoniko, Dimeo pa je stopil za klaviature. Na sredini nastopa je imel Bobby krajšo solo točko, ki se je prelevila v nadaljevanju v atmosferičen temačen komad We Are Dinosaurs, še posebej poudarjenih težko jeklenih zmetaliziranih zvokov, ko si dejansko predstavljaš marš horde »T-rexov«. Prava drama je ujeta v tej pesmi! Rondinelli je v ta namen nekajkrat pošteno treščil po gongu! Izmed komadov z njihovega aktualnega studijskega albuma »Cold Blooded Kings« (2004), so The Lizards odigrali še The Opal Crest Of Zed in Down. Zaključili so koncert s popolnoma novo pesmijo I Can’t Fool Myself z izhodnim delom, ki spominja na You Fool No One od Deep Purple in bo izšla na naslednjem studijskem albumu skupine. Koncerta je bilo tako konec. V eni uri so nas The Lizards pošteno razgreli v enem lepše klasično hard rockovsko zasnovanih izletov, kar jih je uslišalo in uzrlo moje oko današnjih dni.


In potem je sledil Glenn Hughes. Ladies and Gentleman! Would You please welcome the voice of rock, Mr. Glenn Hughes!« Da, tudi dan današnji ta pogumni stavek zdrži vse nasprotne argumente!


Glenn Hughes je s kompanjoni na oder prikorakal prešernega nasmeha, oblečen kot pravi gospod v pisani srajci in telovniku. Seveda brez jeans hlač ni šlo, za bolj funky videz pa si je nadel očala z vijoličastimi stekli. Skupina je pravzaprav ista kot prejšnje leto na turneji Hughes Turner Project (projekt dveh velikih pevcev rocka Glenna Hughesa in Joe Lynn Turnerja). V njej so sedaj že polnega zaupanja vredni Joakim Marsh (ali skrajšano J.J.Marsh) na kitari Gibson »Flyin’ V«, klaviturist  Kjell Haraldson in Thomas Broman na bobnih (očitno so švedi najbolj ubogljivi delavci, če pomislimo na leto 1994, ko so Hughesa na njegovi turneji spremljali vsi takratni člani postave Europe).


Legendarni glasbenik je napadel frontalno z  materialom njegove zadnje solo plošče »Soul Mover« (2005) in to kar z naslovno pesmijo. Bend je takoj razvil čvrst, našponan groove, ki se je prevesil v funky Orion impresivno izdelanega riffa ob kateri je Hughes še posebej užival na odru in tempo koncerta še dodatno podžgal. Po Land Of The Livin’ je sledilo prvo »purpleovsko Mk. III.« vstajenje.


Na sceno stopi J.J., ki si vzame v uvodu čas in privošči popolnoma svojski solo (iz glave), nato pa naenkrat preide na tisti misteriozni motiv pesmi Mistreated. Usta odpre Glenn.,….brrrrrrr, me še zdaj mrazi! Ta dec poje danes boljše, kot kdajkoli prej. Kako vživeto, prefinjeno subtilno, nenehno na pravšnji meji popolnega odklopa in prisebnosti, nenehne ekstravagantne akrobacije od ubijajočih visokih čistih krikov, do strastnega pozibavanja preko nižjih sekvenc. Glenn se je igral nenehno s čudežno škatlico pod mikrofonom, ki se je izkazala za nič drugega kot vah efekt, ki je izvabljal iz njegove bas kitare kontrastne zvočne vložke. Ob koncu si je Glenn privoščil pravi soul gospelovski zaključek, ki ga je kontrastiral z vijuganjem ekstremno visokih linij z nizkimi v spremstvu Kjellovih klaviatur. In to je bil nedvomno prvi vrhunec koncerta. Briljiral je J.J., ki je perfektno zadel originalno Blackmoreovo igranje in se je skupina tako nadvse zavidljivo približala originalu.


Let It Go, pesem z zadnje plošče, je izmed novejših stvaritev še posebej zadevala v vsej svoji atmosferičnosti in pevčevi vživetosti. Pesem govori o odpuščanju samemu sebi, kako premagati občutek krivde, ga preseči in prerasti. Tipična Hughesova sporočila, medtem ko je pred High Road, ki je tej sledila Glenn razložil avditoriju, da je bistvo vsega »osvoboditev«: »Freedom is a key word! It is all about freedom!« Kako živeti svoj princip in sprejemati vse kar te obdaja, najti notranji mir in biti srečen. Mimogrede je Glenn omenil, da je letošnje leto eno najlepših in najsrečnejših v njegovem življenju. Možakar je bil na odru ves čas razposajen, nasmejan, odprt za sleherno šalo, med drugim je spraševal ljudstvo koliko med nami je pol gayev in potem s tem vprašanjem spravil v zadrego tudi vse člane skupine, sam pa je dodal da se itak v vsakem od nas skriva delček gaya. O tem kako Glenn opoanša japonsko govoreče prebivalce planeta Zemlje, pa raje ne bi, ker se še sedaj skoraj poščijem od smeha v hlače, le da se spomnim na ta njegov »bonus« intermezoo.


»Medusa je pesem, ki sem jo napisal pri 17 letih!« je uvodoma dejal Glenn, potem pa je sledila pesem iz Hughesovega obdobja pri Trapeze. Progresivni, rahlo psihadelični izlet (sploh kar se zvoka klaviatur tiče), poln motivskih obratov,…odličen izbor za zasuk atmosfere v nasprotno smer! In glede na njen staž jo je bilo prava čast slišati. Zaključek je bil odrožljan znova v višjem tempu. Najprej Glenn  napove pesem Don’t Let Me Bleed, ki govori o njegovi »broke up« vezi z neko žensko. Med Don’t Let Me Bleed je od silnih čustev pokalo po vsej dvorani. Tako močno je elektrilo ozračje, da je J.J. ostal brez ene od strun. In to ne katerekoli, pač pa mu je razneslo gornjo »E6«, kar pomeni da je bilo ozračje resnično nabito s posebno klimo. Poslednji stavek pa se je glasil: »Are you ready to funk with me?« in naprej z Wherever You Go s »Songs in the Key of Rock« (2003) ter zaključek znova v višji prestavi.


Seveda so se vrnili nazaj. Po nedolžnem ogrevanju so odprli dodatek s posebno pesmijo s posebej prezrte plošče Black Sabbath, na kateri je pel Glenn (»Seventh Star«, 1986). To je bila pesem Seventh Star, ki je bila zame kar precejšnje presenečenje. Nasploh zato, ker se slogovno najbolj odklanja od večino blues funk, soul klasično obarvanega hard rocka, ki ga Hughes tako rad igra in komponira. Prava posebnost koncerta in set liste. Se pa pozna to skupini, da ne vadi mnogokrat te pesmi, saj izvedba ni bila najbolj prepričljiva, sploh se je kitare malo premalo slišalo. Poslednja točka je mojo tezo le potrdila. To je bila seveda pesem brez katere na Hughesovih koncertih pač absolutno ne gre. Burn je bila druga Mk. III. Purple klasika in je potrdila izjemno uigranost skupine, ki je uprizorila pravi energični izbruh. Burn je bil pravi eruptivni detonator, odigran vrhunsko brez sleherne napakice. Inštrumenti v ravnovesju, zvok fenomenalen. Razlika med izvedbo Seventh Star in Burn pa zato, kot noč in dan.


Glenn Hughes je odlično ohranjen, poje brezhibno in ruši vse rekorde s svojimi izjemnimi vokalnimi sposobnostmi. In tudi to pot nam je zastajal dih ob njegovi igri in performansu. Kako bi bilo da bi imel Rondinellija tisti večer ob sebi. Bobnar Tomas Broman je šibkejši člen Hughesove zasedbe. Talentiran, odličen ipd…a vseeno, ko gledaš pred njim Rondinellija, se ti kar orosi oko. Fant je za sleherni zamah zajemal vse preveč »zračne praznine«, kot bi želel sklatiti vse komarje in ornitofavno z neba. Tako, da je bil na koncu povsem izžet in se je še  komaj uspel prikloniti publiki. Veliko preveč maha naokoli, kot izvedba Hughesovega repertoarja to potrebuje. Zato tudi težje pokaže trenutke, ko moraš biti sofisticirano tenak, mehkejši, šepala pa je tudi natančnost njegovih udarcev. Manjka mu torej finosti. Glede na to, da je s Hughesom že nekaj let, pa to le izkazuje Glennovo širokogrudnost, ko verjame v fanta in mu daje priložnost. Še ena izredna kvaliteta rock legende. J.J Marsh je bil mnogo bolj dostopen do publike, kot leto nazaj v Grazu (Hughes Turner Project koncert, 12.03.2004), ko je komaj kdaj pogledal proti avditoriju. Odlični kitarist je opravil delo brezhibno. Ko je bilo treba biti Blackmore je to tudi bil in ko je moral biti svoj J.J. je to seveda še bolj bil.


Seveda je marsikdo pogrešal kakšen legendarni zvok v stilu Deep Purple več, a odločitev za takšno set listo popolnoma razumem. Hughes je navdušen nad novo ploščo in svežim materialom. Ni ga razloga, da mu ne bi dal »v živo« absolutne prednosti. Koncert je trajal slabi dve uri (od 22:30 do 00:20). Kmalu bo prišla nova turneja z Joe Lynn Turnerjem in tam bo znova čas za kakšen dodaten »purpleovski« You Keep On Movin’. Koncert je bil čista perfekcija. Seveda je bila Hughesova bas kitara nekajkrat prenaglas kar je rezultiralo v večjem resonančnem tresenju živih in mrtvih predmetov v dvorani, a to ni prav v ničemer pokvarilo odličnega okusa. Magija funka, soula bluesa in božanskega petja v vsej čistosti, ki jo pozna le večni »soul mover«, prečastiti Glenn Hughes.


Set lista The Lizards, ‘New Age Club’, Roncade, Italija, 16.03.2005
1. Tramp
2. Something Higher
3. Rodeo
4. Dark Angel
5. Down
6. Hyperspace
7. The Opal Crest Of Zed
8. Bobby Rondinelli drum solo
9. We Are Dinosaurs
10. I Can’t Help Myself
11. Cold Blooded Kings (ni bila odigrana)
12. Turning Me Under (ni bila odigrana)


Set lista Glenn Hughes, ‘New Age Club’, Roncade, Italija, 16.03.2005
1. Soul Mover
2. Orion
3. Land Of The Livin’ (Wonderland)
4. Mistreated
5. Can’t Stop The Flood
6. Let It Go
7. High Road
8. Medusa
9. Don’t Let Me Bleed
10. Wherever You Go
—————————————–dodatek
11. Seventh Star
12. Burn


Aleš Podbrežnik

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.