Apocalyptica …

MINOLTA DIGITAL CAMERA

Z Mojco sva bili na položaju že pol ure pred časom, ki so nam ga določili za intervju. Jaz neprimerno bolj živčna od Mojce. Trepljanje po rami ‘sej bo, sej bo’, vsakič, ko sta se Eicca ali Paavo sprehodila mimo nas, pa čeprav samo na wc. Dragan se je s svojim fotoaparatom prislinil kar k že prejšnjim intervjujem, midve pa sva potrpežljivo čakali na svoj trenutek. Eicca je sedel na drugem koncu sobe in odgovarjal drugim novinarjem, Paavo pa se je udobno namestil na kavč nasproti naju, se simpatično nasmihal, gledal sem in tja po sobi s svetlo modrimi očmi in odgovarjal s finskim naglasom. Popoln intervju, torej…


Najprej nekaj vprašanj glede novega albuma – na tem albumu sodelujete še z nekaterimi glasbeniki (Lauri, Ville). Zveni super, toda kako boste te pesmi izvajali v živo?


Paavo: Tudi na prejšnjih albumih smo sodelovali z različnimi pevci. In vse te pesmi smo v živo zaigrali pač samo instrumentalno. In včasih publika pozna besedila in pojejo z nami, tako da ni nobenega problema igrati teh pesmi. Večina jih namreč izpade zelo dobro v instrumentalni verziji. Nekatere pa so bile že v originalu najprej narejene v instrumentalni verziji – Bittersweet je edina pesem, za katero je bilo najprej napisano besedilo, šele potem glasba. Mislim, da je za publiko še bolj zanimivo potem na koncertu slišati te pesmi brez besedil. Nihče se še ni pritožil. 🙂 Še posebej, če pesem poznajo, je nekaj posebnega, če jo v živo zaigramo brez vokala.


Kako ste zadovoljni s pesmijo Bittersweet oziroma duetom Laurija in Villa?


Paavo: Villa in Laurija poznamo že kakšnih deset let. Ville je prvič pel z nami leta 1996 na neki rock prireditvi – od takrat naprej smo se pogovarjali o tem, da bi enkrat morali nekaj narediti skupaj. Toda vsi smo bili zelo zaposleni in nam ni uspelo uskladiti urnikov…


Se pravi tega niste storili zaradi oboževalcev? Na vašem forumu je bilo namreč veliko želja glede sodelovanja z njim.


Paavo: Na forumu se vedno kaj govori, enkrat na tej, drugič na drugi strani, nekdo se pritožuje in nekdo drug pravi, da je super… Toda poznamo se že zelo dolgo in naše sodelovanje je temeljilo na prijateljstvu. Super je, da so Rasmus zdaj tako uspešni. In vsi imamo nekaj skupnega. Leta 1995 smo igrali na prireditvi, kjer smo dobili tudi ponudbo za snemanje. Bile so tri skupine – Apocalyptica (vendar smo imeli takrat še neko drugo ime, Jailhose band ali nekaj podobnega), igrali smo Metallico, pa igrali so Type O Negative in HIM – na založbo so naredili zelo dober vtis, ampak niso pa dobili ponudbe – takrat smo jo dobili mi. In ko smo prvič nastopili na nekem televizijskem talk-showu na Finskem, so tam igrali tudi Rasmus in takrat so bili še zelo mladi… minilo je že veliko časa od takrat… veš, finska glasbena scena se zdi precej majhna, vendar se med seboj poznamo in imamo poseben odnos.


Toda veliko finskih skupin je postalo zelo uspešnih – kako to? Si kako pomagate, se podpirate med sabo?


Paavo: Ja, nekateri sprašujejo ‘kako to?’ Kako je možno, da je toliko finskih skupin, kot so recimo Nightwish, HIM, Rasmus… tako uspešnih?


Mogoče zaradi mraza? 😉


Paavo: Ne, ne, ne zaradi tega 🙂 Seveda pomaga recimo to, da imamo recimo mi in Rasmus isto založbo v Nemčiji. In HIM in Rasmus – oni imajo istega managerja. Najbrž je nekaj razlogov za to… Zatem je bilo na Finskem kar nekaj zanimivih bandov in založniške hiše po Evropi so odprle oči in rekle ‘aha, prihaja nekaj zanimivega, nekaj novega.’ Seveda imajo vsi finski bandi nekaj… nekakšen priokus, ki nam je vsem skupen. Morda tudi melanholični občutki…


Mislim, da je glasba večine finskih skupin zelo čustvena…


Paavo: Ja… veš, iz Finske ne prihaja preveč pop bandov… 😉


Omenil si Nightwishe – so ti všeč?


Paavo: Ja, všeč so mi, super so. Ne bi rekel, da so moja najljubša skupina, ker imajo za moj okus preveč staromoden stil, malce preveč klišejevsko je vse skupaj, ampak še vedno je to super skupina. Vedno obstaja poseben razlog, da je neka skupina uspešna. In Nightwish imajo zelo dober razlog za svoj uspeh. Če poslušaš njihovo glasbo ali greš na njihov koncert, lahko začutiš nekakšno razpoloženje, ki te resnično prevzame…


Premišljujete morda o tem, da bi sodelovali tudi z njimi?


Paavo: Bilo je že veliko želja in vprašanj zakaj ne naredimo kakšne pesmi s Tarjo. Ampak zdelo se nam je, da bi bilo morda preveč očitno. Tarja je izboljševala svoj glas in zdaj je že zelo dobra. Všeč mi je, zelo prijetna oseba je.


In glede na to, da sem oboževalka Nightwishev, se je potem razvila kratka debata o Tarjinem novem spotu, za katerega Paavo pravi, da mu je zelo všeč, ker je posnet na njemu zelo ljubi lokaciji… tam naj bi on imel tudi svoj otok in pa ‘poletno hišico’. Ja… težko je nekaterim… 🙂


Na novem albumu so dodani bobni. Vem, da zveni zelo polno, toda, ste kdaj premišljevali o tem, da bi preoblikovali skupino – da bi bili čelisti in bobnar?


Paavo: Če poslušaš recimo prejšnji album, lahko slišiš, da so bili tudi tam pri nekaterih pesmih dodani bobni. Želeli smo samo še bolj razviti to. Na albumu so tudi pesmi kot recimo Ruska in Deathzone, v katerih ni bobnov. Ampak večina je rock pesmi in te recimo potrebujejo distortion na čelu, da lahko postanejo pesem. In ravno tako so pesmi, ki potrebujejo bobnarja. Ne razmišljamo več tako zelo o instrumentih. Zdaj smo naredili tak album, nikoli pa ne veš kaj se bo zgodilo pri naslednjem. Vem, da je precej oboževalcev, ki pravijo ‘Apocalyptica mi je bolj všeč brez bobnov’ – in imajo vso pravico razmišljati tako – meni so pesmi, kjer ni bobnov, všeč, zraven pa je še glasba za tiste, ki imajo radi tudi drugačne stvari. Za glasbenika je pomembno, da ne ostane pri enem stilu igranja, glasbo je treba razvijati.


Kaj pa pesem En Vie?


Paavo: A, to je skrita pesem! Pevka je Francozinja, ime ji je Manu oziroma Emanuel – iz skupine Dolly. Za to pesem smo se odločili precej pozno. Posneli smo že ves album, skoraj vse je bilo že narejeno… Manu pa ima istega založnika kot Eicca in ta tip je predlagal, da bi sodelovali z njo. In smo rekli ‘ok, naj poskusi’ in izbrala je pesem Quutamo in naredila svojo verzijo pesmi. In ko smo slišali to njeno verzijo, nam je bila tako zelo všeč, da smo jo želeli vključiti na album kot hidden track. V Nemčiji pa jim je bila pesem tako zelo všeč, da so nas povabili na svoj izbor za evrovizijsko popevko. Vendar je to tekmovanje za nemške skupine, kar mi nismo, tako da so predlagali, da se nam pridruži  nemška pevka Marta iz skupine Die Happy, ki je naredila nemško verzijo te pesmi. In na koncu smo bili peti od dvajsetih bandov – kar v redu.


Kaj pa če bi zmagali? Kako si lahko sami sebe predstavljate v družbi ostalih povsem drugačnih skupin? Pop skupin.


Paavo: Ta nastop na televiziji je bil precej smešen… Ampak bilo je tudi nekaj precej zanimivih skupin. Vendar o tem tekmovanju nismo nikoli razmišljali resno – bilo je pač zabavno.


Kako vam je všeč turneja z Rammsteini?


Paavo: Z Rammsteini? Super! Band je super, člani so prijetni fantje, cenijo naše delo, njihova ekipa dobro skrbi za nas, skratka, nad ničemer se ne moremo pritoževati. In glasbeno… njihova glasba je tako zelo drugačna od naše, ampak vseeno se lahko najde nekaj skupnega. Njihova predstava je veličastna in možata s posebnimi efekti in bombami in ognjem, noben band se ne more primerjati z njimi. Vendar med Apocalyptico in Rammsteini ni nobene tekmovalnosti. Mi pač igramo bolj naravno, ne jemljemo energije njihovemu nastopu in oni je ne jemljejo našemu, nam je všeč njihova glasba, njim je všeč naša glasba in tako je padla odločitev, da bomo njihova predskupina. Vendar pa kar naprej ponavljajo, da mi nismo samo support band, da smo v bistvu dve izenačeni skupini in to slišati od njih, je za nas velika čast.


Za skupino Laibach si že slišal?


Paavo: Vsi me sprašujejo to, ampak jih ne poznam. Slišal sem, da so legendarna skupina, vendar jih ne poznam.


V Sloveniji ste bili že štirikrat. Vam je všeč publika? Koncerti?


Paavo: Ja, tukaj smo bili lani poleti.


Na Metalcampu.


Paavo: Kakšen festival!!!


Ti je bilo všeč?


Paavo: Malce me spominja na finske festivale sredi osemdesetih; vsaj glede organizacije. Kot bi bilo organiziranje festivalov hobi, ni ne vem kako zelo profesionalno. Vendar moram reči, da so bili vsi ljudje zelo prijazni in prijateljsko naravnani do nas. Res se ne morem pritoževati. Razpoloženje in duša festivala sta bila zelo pozitivna. In tak festival tudi mora biti. Smola je bila le to, da je deževalo, ampak ljudje so se kljub temu smejali in se imeli fino in to se mi je zdelo super. Niso bili agresivni ali slabe volje, bili so le mokri in nasmejani. Dobro je bilo, v veselje mi je bilo igrati tam.


Je res, da je nekdo izmed vas enkrat razbil čelo na odru s kolenom?


Paavo: Razbili smo kar nekaj čelov. Mislim, da smo na odru razbili štiri.


Po nesreči?


Paavo: Ja, po nesreči – samo enkrat namerno. Perttu ga je razbil takrat. Igrali naj bi zadnjo pesem in čelo je kar zdrobil na odru in bili smo zelo jezni nanj, ker smo imeli zelo dober koncert in nameravali smo odigrati še nekaj pesmi, ampak on je razbil čelo in seveda nismo mogli igrati naprej. (in potem pove s simpatičnim finskim naglasom) We were so fucked up to him!Ampak včasih se pač zgodi kaj takega; Eicca je enkrat po nesreči brcnil čelo s škornjem in naredil luknjo vanj. In Perttu je enkrat stopil nanj in seveda se je kar zrušil. In včasih se kaj takšnega zgodi, ko potujemo z letali. Ko sem enkrat odprl prtljago, je bil vrat čela zlomljen, tako da sem šel naravnost v trgovino in kupil novega. 3500 €, hvala lepa!


Niso še dražji…?


Paavo: Ne, ne. Na turnejah uporabljamo tiste cenejše. Če pa kupiš tistega starejšega in več vrednega, tisti so pa tam okrog milijon evrov!


Še nekaj plošč, potem pa…


Paavo: Ja, to bi bilo super!


Boste igrali še kaj več pesmi od Metallice? Še posebej iz njihovega zadnjega albuma.


Paavo: Še vedno igramo njihove pesmi v živo, tudi nekaj novih, danes bomo igrali Seak and Destroy, vendar pa ne razmišljamo o tem, da bi te pesmi uvrstili na album. Ni več zanimivo – vsaj ne v tem trenutku – lahko da bo spet enkrat kasneje. Bila je zelo dobra ideja s katero smo začeli in še vedno je zabavno igrati njihove pesmi v živo, vendar jih ne nameravamo posneti.


Misliš, da ste postali tako uspešni, ker ste najprej igrali njihove pesmi?


Paavo: Seveda. Apocalyptica brez Metallice ne bi obstajala.


Misliš, da ne bi bili tako uspešni, če bi igrali samo svoje pesmi?


Paavo: Seveda ne. Na začetku smo zaradi tega vzbudili veliko pozornosti. Takrat nismo imeli nobenih pričakovanj ali planov. Njihove pesmi smo igrali samo za zabavo in nek zmešan tip iz založbe je prišel in predlagal naj posnamemo album. In smo rekli ‘ok, to bi bil zanimiv projekt, naredimo to in če prodamo tisoč izvodov in nam to povrne stroške snemanja, potem bi bilo to izvrstno, odigrali bomo nekaj koncertov in potem nehali.’ Ampak, surprise, surprise! Prodali smo skoraj milijon izvodov prvega albuma! Na začetku je bilo vse tako lahko… Ampak zatem smo imeli veliko turnej in  zares veliko dela. Potrebno je bilo veliko časa in truda. Pa še to – ko smo igrali na petem koncertu, smo bili preskupina Metallice. To je bilo res neverjetno in zdaj se zdi, da je bil ves trud, ki smo ga vložili, vreden tega. In zdaj imamo svoje koncerte, ki jih obišče 2000 ali 3000 ljudi, to ni več šala, zdaj smo prava skupina. In to je tudi eden od razlogov, da smo novi album naslovili Apocalyptica. Nismo več samo čelisti, ki preigravajo rock komade, zdaj smo res skupina.


In potem je sledilo še slikanje in podpisi in Paavovo opozorilo, naj na koncert prinesemo čepke za ušesa, ker so bombe na Rammstein koncertu zelo zelo glasne..


Masha in Mojca


Foto: Dragan Milosavljević

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.