Silence vse glasnejši

silence_007

Silence, K4 / Ljubljana, 17.2.2005


Nastop v živo dueta, terceta, nocoj celo kvarteta Silence, je vedno znova neizmerno doživetje. Fantje so zares neverjetno talentirani glasbeniki, ki znajo poskrbeti, da z nobenega njihovega dogodka ne odideš ravnodušen. Resda so njihovi nastopi na domačih tleh zelo redki, zato pa je vsak toliko bolj odmeven, kar dokazuje tudi množica okoli štiristo poslušalcev. Koncertno dvorano K4 so napolnili do zadnjega kotička, mnogi so se zaradi prenatrpanosti raje odločili, da glasbi samo prisluhnejo. In imeli so kaj slišati. Fantom je eksperimentiranje hobi, zato smo bili priča nerutiniranemu »elektro-akustičnemu« spektaklu, v katerem smo bili iz skladbe v skladbo bolj navdušeni nad izvirno izvedbo njihovih najbolj znanih uspešnic.


Pevcu Borisu Benku in pianistu Primožu Hladniku, ustvarjalnemu jedru Silence, se v živo vsakokrat pridruži Luka Jamnik, mojster analognih sintetizatorjev, tokrat pa se je na odru pojavil še odlični bobnar Luka Šalehar, ki je nekoč skrbel za ritem pri preminuli zasedbi Niowt. Nenavadna kombinacija za tovrstno glasbo, ki na ploščkih temelji izključno na elektronskih ritmih in semplih, se je izkazala za odlično alternativo. Tokrat, kot nam je zagotovil Primož, je bilo zares vse zaigrano v živo, jaz pa lahko dodam, da s tako energijo in metronomsko natančnostjo, da je vsa dvorana vibrirala kot eno. Velik adut Silence je njihova brezmejna sposobnost neprestanega predrugačevanja in iskanja popolnosti lastne glasbe, ki poslušalca vedno znova preseneti. Menda so se za ta nastop pripravljali samo dva tedna, kar je zares izjemen dosežek. Moja rokerska duša je na trenutke, pri tistih najbolj intenzivnih skladbah, zahrepenela po ostrem kitarskem riffu ali dveh, ki bi si utrl pot do zadnjega nevrona in ga predramil iz zamaknjenosti. Stanja, v katerega ga venomer zavede neomajen in suveren Borisov glas.
V slabi uri in pol koncerta so fantje v popolni zasedbi, na trenutke pa tudi samo v duetu, prečesali svoje tri studijske izdelke, z jasno preferenco zadnjemu, Vain: a tribute to a ghost. Dokaz, da imajo v Sloveniji že precej zvesto občinstvo, je lepo število pesmi, ki jih je občinstvo prepevalo skupaj z Benkom, predvsem pa Runalong in The Fifth Element, s katerima so zaključili nastop. Vrhunec večera je bila nedvomno zadnja skladba rednega dela nastopa, She Alone, ki je postregla z vsem potencialom, ki ga lahko premore takšna zasedba. Boris tudi očitno prekipeva od ustvarjalnosti, saj svoje zvesto občinstvo že razveseljuje z novimi komadi. Tako smo imeli priložnost slišati dve novosti, prvi žal nisem ujel imena, Brave New World pa bo zagotovo doživela še toliko aranžmajev, da bi jo bilo v tem trenutku nesmiselno ocenjevati.
Nenazadnje še vse pohvale tonskemu mojstru, ki je zares mojstrsko uravnotežil zvok treh dokaj nekompatibilnih inštrumentov. Ni bilo trenutka, ko bi se klavir utopil v bobnenju tolkal in brnenju sintetizatorja in ga ne bi bilo moč slišati. Nekaj težav je z brnenjem pri zelo umirjenih skladbah povzročal več kot dvajset let star sintetizator, vendar to ni nič v primerjavi z »zdravim noizom«, ki ga je moč potegniti iz njega.


Silence se v takšni zasedbi podajajo tudi v tujino. Uspeh nedvomno ne bo izostal, mi pa jih že komaj čakamo spet na domačih tleh.


Pa še to
K4 ni za zmrzljive!


K4-live! Tako zdaj po novem pravijo večerom v tem, od koncertne publike skoraj pozabljenem prostoru, ki se je očitno odločil znova poskusiti na poteh stare slave. In prav je tako, saj Ljubljani kronično primanjkuje klubskih koncertnih prostorov. Žal mi je po več kot enournem zmrzovanju pred vhodom v kletno zabavišče postalo jasno, da se od mojih davnih študentskih let pa do danes K4 ni popolnoma nič spremenil, in da mu je boj malo mar za publiko, ki ga, po moje prav zaradi tega, obišče samo še ob priložnostih, kakršna je bila nocojšnja. Če bi rekel, da prodaja vstopnic poteka po polžje, bi delal krivico tem sprinterskim živalcam. Reva za blagajno je morda zaradi slabe organiziranosti malo počasna, nič pa k temu ne pripomore zapleten tarifni sistem z nekaj sto tolarji odklona v obe smeri: »S študentsko; s flajerjem; a se da s študentsko in flajerjem; polno; a mene pa ni na guest-listi; dej še enkrat poglej; osebno, prosim; študentsko pokaži; imaš kaj drobiža…« Raje niti ne pomislim, kaj bo, ko bo veljav evro. Vsaj dve blagajni in njuno odprtje več kot le uro pred začetkom koncerta bi mogoče odpravilo marsikatero nezadovoljstvo. Smešno, res, nasproti blagajne namreč lepo piše, da je zadrževanje pred vhodom prepovedano zaradi zagotavljanja miru v soseski. No, jaz sem se raje grel kar v avtu, ker se ob pol enajstih v bližini nimaš kam dati.


Tomaž Lukman


foto: Bojan Okorn

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.