Running Wild – Rogues En Vogue

Running Wild - Rogues En Vogue

Running Wild – Rogues En Vogue

Založba: GUN / BMG Ariola, 2005


»Rogues en Vogue« vrača omajan ugled skupine, ko si je ta privoščila dva spodrsljaja zapored. Prvega smo z »Victory« (1999) še nekako prenesli, a »The Brootherhood« (2002) je bila kaplja čez rob. Od uporabe štanc mašine, do rifov brez domišljije, nelogičnih poltonskih zavojev sredi razvitih melodičnih motivov, ki so mnogokrat spominjali na petorazredne Judas Priest iz obdobja zgodnjih osemdesetih, ali kakšnih zgodnjih W.A.S.P. Skratka popolna degradacija imena skupine, ko slabše že ne more iti. Solaže tisočkrat prežete, produkcija ostra, plehka in orientirana  zgolj na pokrivanje visokih tonov, čista podrtija od plošče.


To pot se daljše in okusne solaže znova tu. Tako so izrazne in zvočno polne tudi tercetne harmonije in še en zelo pomemben Running Wild atribut! Ekstremno hitro »pikanje« (angleško picking, beri trzanje) preko kitarskih rifov. Skeleton Dance je prva med njimi, ki nosi vse te klasične Running Wild začimbe. Končno očka Rolf, hvala ti! Hvala ti predvsem za bobne iz mesa in kosti! Zvok kitar je oster in živ, riffing masiven, bobni razbeljeno topovski in tudi bas kitara polni nižje barvne palete zvočne slike tako kot je treba. Soul Vampires je živ primer slednje opazke. Produkcijsko »Rogues en Vogue« pravzaprav ne pomeni nič posebenega, a v primerjavi z ‘The Brootherhood’, si lahko res oddahnemo. Morda vokal preveč rine v ospredje in morda bobnom ne bi manjkal kanček globine in polnosti, kot je to bilo nekoč pri produkciji ‘Black Hand Inn’ (1994) ali Masquerade’ (1995). Presunljivo sveže so znova nastavljeni nekateri vokalni himnični zbori v refrenih (Draw The Line, Soul Vampires).


Plošča se odpre se z Draw The Line, ki je pesem srednje hitrega tempa. Jeklo zastruži, a to je zgolj ogrevanje. Eksplozija sledi, kajti naslednja Angel Of Mercy je valeči udarec strele z jasnega in prava Runnning Wild norija, ki nas lahko odstreli celo naravnost na »The Rivalry« (1998). Seveda tudi na Skulls & Bones Rolf ni zaobšel še enega klasičnega prijema skupine. Akustična otvoritev z melodijo prave keltske folk in baročne mešanice v slogu kakšne Lions Of The Sea z »Masquerade« ali The Ballad Of William Kid z »The Rivalry«. Torej nič novega boste dejali. Dejansko. A pravi Running Wild fani pravzaprav nočejo ničesar novega. Prave piratske himne, kot sta Black Gold in naslovna pesem (definitvno eden rifovskih vrhuncev plošče), nad katero si bodo vsi zvesti headbangerji skupine še posebej strastno razbijali trde metalske butice, nam znova delajo družbo medtem, ko nas Winged & Feathered odpelje med indijanske bojevnike in v poeziji opominja zlasti na spiritualno plat boja indijancev proti belski nesnagi roparjev in posiljevalcev, ki jih je Evropa pregnala preko Atlantskega oceana ropat drugam. Nad ZDA bdi še danes indijansko prekletstvo. Naj se zgodi stara prerokba enkrat za vselej in zbriše vse zlo z obličja Zemlje. No da ne bi ostalo le pri tem, pa so Running Wild s pesmijo The War pripravili pravo zaključno veselico (sploh v prvem delu, ko vse leži pretežno na durovskih lestvicah, kar ni ravno značilnost Running Wild), ki po »main beat drive-u« potegne bežno na njihov legendarni ep Treasure Island (»Pile Of Skulls«, 1992). To pa je tudi vse. Skratka, The War je sicer zavidljiv pompozen ep, ki pa zna zveneti zaradi zmetaliziranih koračnic lahko celo otročje.


Piratske pesmi se le vračajo. Running Wild znova brcajo po starih (beri:znanih) notah.  Pošteno do fanov, ki so čakali prekleto predolgo na kolikor toliko dostojen naslednik »The Rivlary«. Bomo videli kaj bo prinesla prihodnost. Kdor ni nič pričakoval ali malo pričakoval, je dobil kar veliko. Znova bolj dodelane rife, več kitarskih okraskov, daljše solaže, bobne iz mesa in kosti. Running Wild pa lahko brcajo še intenzivneje, to vemo iz plošč ‘Port Royal’ (1987) in ‘Death Or Glory’ (1989) in ‘Masquerade’ (1995). Torej fantje! Solidno, a še bo treba dodati malo več plina!


Aleš Podbrežnik

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.