Rock’n’roll z jajci – Metropolis v Ortu

metropolis4

Orto bar, 28.1.2005


Iti v Orto na koncert v petek zvečer je podvig, na katerega se mora v piksni na štirih kolesih potujoči obiskovalec posebej pripraviti. Spopad s kopico rocka in zabave željnih osebkov se začne na okoliških ulicah, ko se iskanje prostega parkirnega mesta spremeni v brezciljno kruzanje v upanju, da se bo kdo premislil in odšel žurat kam drugam. Kam že? Edini omembe vreden žur je bil prav tu. Ta petek so torej vse poti pristnega rocka željno občestvo vodile v Orto na obletnico Metropolisa, heavy rock’n’roll benda z jajci, ki je na sceni že desetletje, žal pa ga imamo zadnja leta priliko videti samo enkrat na leto. Je pa zato vsako vnovično snidenje slajše.


Zaradi zgoraj omenjenih težav umeščanja moje plehnate kripe v urbanistično izpopolnjeno okolico, sem eksploziven začetek kajpak zamudil. Pa kdo bi si mislil, da bo trojica svoje prve tri akorde spustila na prostost ob tako zgodnji uri in točno ob napovedanem času, ob desetih. Eh, mar je to kakšna r’n’r ura? Očitno me močno najeda emšo. Okej, priletel sem ravno na zadnje note Pazi se, kot da bi bend svojo eklektično publiko hotel opozoriti na apokalipso. Nadaljevali so v slogu, s ponavadi za konec prihranjeno klasiko Neila Younga, Keep on rockin’ in the free world. Trio je suveren, vidi se jim, da nadvse uživajo in da se, kljub enoletnemu premoru, na odru počutijo, kot da bi to počeli vsak petek. Naslednji komad, Metropolis, prvi poklon večera legendam, ki so jim dale ime, je ena redkih sprostilnih priložnosti, da se razgledam po občinstvu. Mlado in staro, bajkerji in motoristi, punkerji in metalci, vsi se v istem ritmu pozibavajo na brezčasno riffanje kitare in, tako kot se spodobi, močno v ospredje porinjenega basa. Hotschko alias Matjaž Hočevar v Lemmyjevem slogu, a vendarle z občutno manj hripavim glasom, koketira s poslušalci, ki se morda iz spoštovanja nikakor nočejo približati odru. Imata pa zato vsaj fotografa dovolj manevrskega prostora in bodo fotke nedvomno odlične. Venček priredb, med katere se je vrinil en avtorski komad, Reason, zaključi že prvi vrhunec večera – klasika Ace of Spades, ki je kasneje, po drugem bisu, nočejo ponoviti. To si bomo zapomnili!


Napetost in adrenalin ne popuščata in Metropolis drvi z nezmanjšano hitrostjo in udarnostjo skozi izbor svojih najboljših skladb iz prvega albuma. Pravzaprav smo pričakovali nekaj več nič slabših in s slovenskimi besedili prežetih klasik z drugega opusa Pazi se, pa smo tik zatem dočakali samo še Dej, ki jo je brez dodatne spodbude z odra publika glasno pospremila kot himno in pripeljala merilce glasnosti do rdečega polja. ‘Dej mi fu*at zdej,’ so se drli v en glas. Zaigrali so še en udarni Motorhead in Metropolis so se po štirinajstih šusih prvič umaknili z odra. Bis je bil pričakovan, žvižgi in vzkliki navdušenja so jih spet prignali nazaj v razgreto dvorano, tokrat v bolj umirjenem slogu z ‘balado’ Lojzi je delavec. V času, ko človek komaj spije eno pivo, so tako odšponali še sedem komadov in z Ramones skoraj zares nameravali zaključiti večer. Griša nam je vseskozi na svojem ‘bajadera-like’ inštrumentu božal bobniče s primerno mastnimi solažami in zavidljivim obvladovanjem wah-pedala. Ritmična sekcija na čelu z Anžetovimi natančno odmerjenimi beati pa je dodobra dvignila prah z Ortovih desk.


Naslednji bis je razgretežem dal še nekaj minut veselja, potem pa se je izkazalo, da bodo fantje za naslednje leto morali svoj šov podaljšati vsaj še za pol ure, ker ljudstvu ura in pol dobrega starega heavy rock’n’rolla ni dovolj. Po prigovarjanju občinstva in po medsebojnem posvetu so se odločili še za dve ponovitvi, na čelu z Dej, ki je zares pomenil konec.


Treba je priznati, da so se Metropolis na obletnico tokrat pripravili bolje kot prejšnja leta. V nobenem trenutku ni bilo čutiti neuigranosti, tudi drobne napake so neopazno zakrili. Delovali so kot dobro podmazan stroj, kar je itak bistvo primarnega rocka, ki jim tako lepo sede. Vesela novica za tiste, ki so se trudili za veselo vzdušje pod odrom pa je, da se utegnejo slišati na posnetku v živo, saj je fantom dogodek končno uspelo posneti na trak.


In če za dobro vino velja pregovor, da starejše je, boljše je, potem se ni bati, da jih bomo čez leto dni videli še v boljši formi. Če se nas, rocka žejnih duš, ne usmilijo že prej. Metropolis preprosto ne more razočarati, saj fantje svojega poslanstva ne opravljajo iz kakršnihkoli zaslužkarskih vzgibov, pač pa iz srca.


Tomaž Lukman


foto: Marko Markovčič

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.